Natančno pred stotimi leti, torej 14. novembra 1920, je bil v zaselku Grmada v župniji Dobrnič rojen Alojzij Šuštar, poznejši ljubljanski nadškof, kot najstarejši od desetih otrok v kmečki družini. Krščen je bil pri istem krstnem kamnu kot svetniški kandidat, misijonar in škof Friderik Irenej Baraga (1797–1868).
Veselo otroštvo in nepozabna klasična gimnazija v Škofovih zavodih
Večkrat je govoril o svojem otroštvu kot o veselem času. Ljudsko šolo je obiskoval v Trebnjem, potem pa je po posredovanju tamkajšnjega župnika in dekana Ivana Tomažiča odšel v Zavod sv. Stanislava in tam obiskoval gimnazijo. Njegov vzgojitelj v dijaškem domu je bil Janez Jenko (1910–1994), poznejši koprski škof, ki je o njem kot sedmošolcu leta 1939 zapisal: »To je fant blagega značaja, pri katerem so dokaj harmonično razvite vse duhovne sile: um, srce in volja. Smatram, da je najboljši fant v srednji šoli. Je zelo delaven, pozoren za stiske in potrebe tovarišev in skuša jim pomagati … Je res dober in mnogo obeta.«
Dr. Alojzij Šuštar: “Uveljavljanje lastne svobode ima svoje meje v spoštovanju drugih. Kar je drugim v škodo, tega človek v imenu svobode vesti ne sme storiti.”
Alojzij Šuštar je imel na klasično gimnazijo v Škofovih zavodih izredno lepe spomine. »Bila je stroga vzgoja. V tej gimnaziji smo bili le fantje, imeli smo močno kulturno življenje z dramskimi predstavami, pevskimi zbori, izleti in drugimi dijaškimi dejavnostmi.«
Študij in nova maša v Rimu
Maturiral je z odliko in se leta 1940 vpisal na ljubljansko teološko fakulteto, naslednje leto pa ga je škof Gregorij Rožman poslal študirat na papeško univerzo Gregoriano v Rim, stanoval pa je v Germaniku. Vojna je seveda oteževala študij, saj so imeli velikokrat alarm in so profesorji veliko manjkali, vendar je bil s študijem zadovoljen. Posvečen je bil 27. oktobra 1946 in prav na praznik vseh svetih je daroval novo mašo v Rimu, ker domov ni smel niti niso smeli priti tja njegovi domači. To, da je bil posvečen, je bilo sporočeno v njegovo rojstno župnijo, tako da so bili lahko vsaj v duhu povezani.
Njegovo novomašno geslo je bilo: Božjo voljo spolnjevati. Prav na dan njegove nove maše je bil v Krakovu posvečen Karol Wojtyła, poznejši papež Janez Pavel II. Alojzij Šuštar je v Rimu nadaljeval študij in ga zaključil z doktoratom iz teologije. Med študijem je resno zbolel na pljučih in odšel na zdravljenje v Švico.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
V Švici se je izkazal kot duhovnik in intelektualec
Ostal je kar tam in opravljal duhovniško delo: najprej je služboval kot kaplan v St. Moritzu, potem je postal profesor filozofije v Schwyzu, obenem še študiral in veliko pisal ter predaval v različnih krajih po Švici. Potem je postal profesor moralne teologije v bogoslovnem semenišču v Churu, rektor tamkajšnje novoustanovljene Visoke bogoslovne šole, škof Johannes Vonderach pa ga je imenoval za svojega vikarja; škof je sicer želel, da bi za stalno ostal v Švici. V tej službi je s sodelavci pripravil zelo uspešno škofijsko sinodo. Leta 1971 je postal tajnik tistega leta ustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), ki združuje vse katoliške dežele Evrope.
»Zame je bilo precej težko vživeti se v Švici, predvsem zaradi jezika. V kraju, kakor sem prišel za kaplana, govorijo italijansko in retoromansko. Poleg tega Švicarji govorijo dialekt nemškega jezika.«
Doživel veliko gostoljubnost, dobrega župnika, dobre prijatelje, profesor v gimnaziji v St. Moritzu. Jezike se je lahko učil, kar mu je velikokrat prišlo prav. V tem času skoraj ni imel stikov z domačimi, z domovino. Mami in dvema sestrama se je po več letih posrečilo priti na obisk k njemu v Švico, let 1965 pa je prvič prišel na obisk domov.
Ves čas si je želel, da bi se lahko vrnil domov, in leta 1975 so se začeli postopki za njegovo vrnitev; za to se je zelo trudil takratni pomožni škof Stanislav Lenič. V pogovoru na Radiu Ognjišče nadškof Šuštar je povedal, da se je na ministrstvu v Beogradu zanj zavzel neki Črnogorec in poskrbel, da je dobil jugoslovanski potni list.
Alojzij Šuštar je bil 23. februarja 1980 imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita, škofovsko posvečenje pa je prejel 13. aprila
Na začetku leta 1977 se je vrnil v Slovenijo in se dejavno vključil v življenje slovenske Cerkve, takratni škof Jožef Pogačnik mu je nalagal vedno nove naloge; predlagal ga je tudi za svojega naslednika. Alojzij Šuštar je veliko delal tudi na področju verskega tiska. Na marsikaterem področju je koristno uporabil izkušnje iz Švice. Papež Janez Pavel II. ga je 23. februarja 1980 imenoval za ljubljanskega nadškofa in metropolita, škofovsko posvečenje pa je prejel 13. aprila. Njegova mama in tri sestre so bile takrat še žive in so se lahko udeležile posvečenja. Kot škof je ohranil svoje novomašno geslo. Sedemnajst let je opravljal službo škofa. V pogovoru za Radio Ognjišče je o tem povedal:
»To ni dostojanstvo, to je služba. Imam službo, ki je znana v javnosti in jo moram na tak način tudi sprejemati. S službo ljubljanskega nadškofa in predsednika slovenske škofovske konference so res povezane še druge dolžnosti, bodisi tako imenovane protokolarne dolžnosti ob sprejemih ali posebna povabila s tega ali onega razloga. Kolikor mi je mogoče, rad sprejemam taka povabila in se udeležujem slovesnosti, čeprav so nekateri drugačnega mnenja, da bi bilo treba biti bolj zadržan. Zdi se mi, da je pametno, da Cerkev tudi s tem poudarja svojo navzočnost v civilni družbi. Če kdo z napačnim namenom hoče povabiti mene ali kakega drugega predstavnika Cerkve, se to pač lahko zgodi, vendar mislim, da takšnih zlorab v pravem pomenu besede ni. … Upam, da se je bilo na takih srečanjih mogoče marsikaj pogovoriti, navezati osebne stike, ker sem vedno znova ugotovil, da so osebni stiki največjega pomena.«
Kot nadškof je bil tudi najvišji predstojnik bogoslovcev – in takrat so bogoslovci v šali postali šuštarski vajenci.
Za prizadevanje za priznanje samostojne Slovenije je dobil več priznanj
Leta 1983 je postal predsednik Slovenske (tedaj uradno imenovane še pokrajinske) škofovske konference, za ustanovitev katere si je zelo prizadeval in ki se je pod njegovim vodstvom uradno osamosvojila leta 1992, in ji predsedoval do upokojitve leta 1997. Obenem je bil tudi podpredsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc.
Aktivno si je prizadeval za osamosvojitev Slovenije; tako je prek znancev in škofov v tujini pozval k priznanju Slovenije, prek Slovenske škofovske konference pa jim je 25. junija 1991 poslal posebno pismo.
Ob deseti obletnici osamosvojitve je za to svoje prizadevanje dobil zlati častni znak svobode RS, leta 1998 pa je postal častni meščan Ljubljane.
Ob stoti obletnici njegovega rojstva pa je 10. novembra letos v okviru projekta Teološke fakultete UL, ki ga vodi ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, prek spleta potekal simpozij o pomenu nadškofa dr. Alojzija Šuštarja v Cerkvi na Slovenskem, slovenski družbi in evropskem prostoru. Uvodne pozdrave so imeli pomožni škof in vodja projekta dr. Anton Jamnik, predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore in dekan TEOF dr. Janez Vodičar. Poleg referentov, ki so predstavili življenje, misel in delo nadškofa Šuštarja, so predstavili tudi znanstveno monografijo o njem, ki je delo 23 avtorjev.
