Andrej Tomelj: Ljubljanske bakanalije in saturnalije ter razna druga barbarska zimska rajanja

7
1333

 

Jelenček in košuta nad Ljubljanico Foto: TW

Ljubljanska mestna oblast je, po poročanju nekaterih občil, začela razmišljati o morebitni spremembi praznične osvetlitve mesta za naslednji »veseli december«. Le zakaj? So se množice od blizu in daleč, stari in mladi, trezni in opiti, ki se zgrinjajo v središče Ljubljane gledat lučke, teh naveličali?

Je vsega kriv nesramežljivi jelen, ki je na očeh javnosti na Šuštarskem mostu počel to, kar je dovoljeno le za zaprtimi vrati magistrata? Ali je avtor osvetlitve Zmago Modic padel v nemilost ali je že preveč zaslužil? Bi rad kdo drug z novimi idejami in za nov denar ustvarjal svetlobne čarovnije? Veliko vprašanj – nobenega odgovora.

Na pretiravanje z »lučkami« smo se navadili in o decembrskem svetlobnem onesnaženju verjetno malokdo razmišlja kritično. Prav tako kaj dosti ne razmišljamo o neučakanosti današnjega človeka in z njo povezanih datumih prižiganja in ugašanja praznične razsvetljave. Le zakaj prižiganja ne bi odložili vsaj za kak teden in nato mrk ter mrak v mestu znova vzpostavili šel po Sv. treh kraljih in pravoslavnem božiču? Zdi se, da so »lučke nepogrešljivo mašilo za prazne praznike in nujna scenografija za bakanalije in saturnalije ter razna druga barbarska zimska rajanja.

Praznična razsvetljava, kakršnakoli že je, ni problem. Problem je navzkrižje vtisov, ki jih ustvarja po eni strani poplava svetlobe, po drugi pa zlovešče vzdušje mesta – zakotne temačne beznice z neštetimi šanki in roštilji.  Srž problema je predvsem barbarsko zimsko rajanje, ki ga ljubljanska mestna oblast ne zazna in ji zato ne pade na um, da bi dogajanje  dvignila na primeren kulturni nivo. Nasprotno, daje nam vtis, da nebrzdane saturnalije in bakanalije prav ona spodbuja do skrajnih meja. Mesto se duši v hrupu ter smradu in neobzirna večina družno z mestno politiko zatira manjšino. V času in prostoru, ko smo se že naposlušali politikantstva o varstvu vsakršnih manjšin, je manjšina meščanov, ki bi se radi prosto gibali v okusno okrašenem, snažnem in mirnem mestu, prezrta in poteptana.

Od splošnega vtisa preidimo h konkretnemu dogajanju. Manjšina, ki se zateče v stolnico k običajnim decembrskim mašam ali maši za domovino, je med obredi grobo motena s hrumečo in primitivno (menda slovensko) glasbo s Pogačarjevega trga. K zbranosti vernikov med mašami pri frančiškanih na Tromostovju na svojski način poskrbijo srbsko-ciganski trubači, ki na trgu pred cerkvijo mlademu slovenskemu rodu in turistom razkrivajo bogastvo slovenske ljudske glasbe. Na koncertu v uršulinski cerkvi blagozvočno novo kantato Andreja Mokorja Sveta noč predira nadležni hrup nepojmljivo ozvočene zabavne in popularne glasbe s Kongresnega trga. Pred stopnicami magistrata zganjata hrup dva virtuoza, podpovprečen saksafonist in njegov pes, ki poskuša po svoji pasji pameti vaditi vokalize. Kaj vse bi še vedeli povedati maloštevilni meščani, ki jim je še vedno usojeno bivati v stanovanjih (hišnih priporih) sredi apokaliptičnega direndaja mestnega središča!

Da, to je podoba prazničnega sejma v Ljubljani, ki si res ne zasluži imena ne adventni ne božični ne novoletni. Ob letu osorej bomo zopet poslušali politično korektno voščilo: »Vesele praznike!« Z enako ali drugačno osvetlitvijo in seveda »bogato« gostinsko ponudbo ter neznosnim hrupom.

7 KOMENTARJI

  1. Očitno hoče župan Jankovič pokazati, kdo je gospodar v slovenski metropoli.

    To ne smejo biti Slovenci in slovenska glasba ter slovenske tradicionalne vrednote.

    Prav tako zanj ni pomembno, da želijo turisti začutiti, kakšna je slovenska kultura in slovenska duša.

    Če bi želeli videti in slišati kakšno drugo bi šli v drugo državo, ne pa v Slovenijo.

  2. Župan Jankovič misli, da je zdaj storil vse za Slovence, ko je končno izobesil slovensko zastavo na ljubljanski grad.

  3. Kako drugačna, nevsiljiva je okrasitev in glasbena spremljava ter kulinarična ponudba po avstrijskih mestih, zlasti na Tirolskem, pa gre za mondene kraje. Zame je bila najlepša okrasitev jasno zvezdnato nebo.

    • Še to: kako rad bi doživel čarobnost predbožičnega dogajanja v meni tako ljubi Alzaciji, zlasti v Strassbourgu, pa me tam zanesljivo ne bo. Razlog: tam se strelja in se bliskajo noži. Ma France, ou tu t`es egare? (Moja Francija, kam si ti zašla?)

      • A bjži no. Potem si premagan! Medtem ko se cela evropa viteško bori proti, si ti padel, tu v Sloveniji.

  4. Edino, kar je precej posreceno v Ljubljani v casu, ki ga kristjani imenujemo adventni in bozicni, a so nam ga v sekularisticni prevladi novorecno preimenovali v veseli december, je prav osvelitev sredisca in Modiceve svetlobne strukture. In morda se ostanek prizadevanj pokojnega Lorenza z umirjeno glasbo na Starem trgu. Skoda bi bilo ukinjati prav to, kar odstopa od ostalega sejma v mestu, ki je v glavnem res kulturni poden v primerjavi z Miklavzevimi, Andrejevimi, adventnimi ter bozicnimi sejmi v mnogih starih avstrijskih ali italijanskih mestih. Jugokomunisticni ateisti nikoli ne bojo znali pricarati nekega pravljicnega sarma temu casu.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite