“To je naše mesto! Pejte nazaj v vaše vasice …,” so poslušali vzdrževalci reda in miru na nedavnem “festivalu” ne samo ljubljanskih nasilnikov v slovenski prestolnici. Težko je razumeti, kaj hočejo dopovedati razni “strokovnjaki” s psihologiziranjem in sociologiziranjem, ko so pa zadeve jasne. Težko je razumeti tudi neuspešne napore policije pri iskanju organizatorjev brutalnega obračunavanja z njenimi pripadniki, ko je jasno, da je temeljni namen nemirov rušenje obstoječe vlade, še zlasti, ko znani poslanec s partizanskim imenom “tovariš HIT” že napoveduje dan in uro novih.
“To je naše mesto! Pejte nazaj v vaše vasice …”
Ko so pred leti v Šiški ustanavljali Center urbane kulture, so nekateri znani slovenski kulturniki opozarjali, da to nima nobene zveze z urbanim, ampak suburbanim prebivalstvom in njihovo kulturo. Gre za ljudi, ki so bili še do včeraj aktivni pripadniki najbolj primitivne turbozabavne folklore, naenkrat, kar čez noč, pa bi bili radi meščani. Verjetno bi bilo skrajno neodgovorno to pripisovati vsem, ki stojijo za urbano kulturo, gotovo pa so s svojo nestrpnostjo do splošne slovenske prispevali k temu. Namesto da bi postala ena izmed oblik in vsebin kulture širšega okolja, se ni začela samo iz njega izločati, ampak jo gledati zviška.
Kulturna razlika je postala vrednostna. Urbana kultura je postala vrednostno merilo in celo sovražna splošni, ki jo je razglasila za ruralno. Z njo se laže identificirajo številni socialni in drugačni prišleki, ki nimajo odnosa do slovenske duhovne in materialne tradicije. Da je z razumevanjem njihovih pogledov nekaj narobe, bi lahko dojeli ob dejstvu, da jih je podprl ljubljanski župan, katerega zastrašujoča kulturna raven je vidna na vsakem koraku. Priznati jim je treba, da so uspešni. Ne samo, da so pritegnili številne mlade, ampak so v precejšni meri dosegli celo spremembo programske politike I. radijskega programa RTVS, ki si skoraj ne upa več vrteti narodno-zabavne glasbe. Izgubil je identiteto in postal slaba kopija II. programa. Izjemni posnetki džezovske in moderniziranih priredb narodne glasbe tega ne morejo prikriti.
Ljubljana grobar Slovenije, slovenstva, demokracije
Da imajo mnogi še vedno probleme z razpadom Jugoslavije in novimi kulturnopolitičnimi razmerami v Sloveniji, ni skrivnost. Koliko časa ljubljanski župan, ljubljenec in največji podpornik Titovih borcev, na ljubljanskem gradu ni dovolil izobesiti slovenske zastave. Njegovo nedavno javno obračunavanje z ministrom za kulturo, mirno bi to označili za javno sramotenje, to samo potrjuje. Ni se težko z ministrom ne strinjati, ni pa ga mogoče obravnavati mimo njegovega znanstvenega in kulturnega dela, ki bo župana in številne druge trajno preživelo.
Lahko samo čakamo, kdaj bo župan dosegel, da bodo na osrednji slovenski kulturni prireditvi za Prešernov praznik glavni nastopajoči znani balkanski trubači. S tem ne problematiziramo gospoda župana slovenske prestolnice, saj je tak vedno bil. Sprašujemo se samo o kulturi tistih, ki stojijo za njim:
“To je naše mesto! Pejte nazaj v vaše vasice …”
Ob dogajanju v sodobni Sloveniji in Ljubljani posebej se mi v spomin pogosto vrača slovenski pisatelj in zgodovinar Vlado Habjan (1919–2003); mimogrede: partizan od 1941, ki je zagovarjal mnenje, da bi moralo biti glavno mesto samostojne Slovenije Celje. Če ga takrat nisem razumel, ampak sem ga dojemal kot pretiranega lokalpatriota – nikoli nisem gojil kulta grofov Celjskih –, imam danes grenak občutek. Mož je preveč poznal ljubljansko mentaliteto, da bi videl v njenih prebivalcih narodnopolitični potencial slovenskega glavnega mesta. Kot zgodovinar je vedel, da je to postalo, ne da bi za to s prstom mignilo. Če so danes tovrstna razmišljanja kot spomini na neuresničene mladostne ljubezni, zaslužijo vsaj, da se nanje spomnimo. Rim, Pariz, London, Dunaj, Berlin … so simboli svojih držav in državnosti, Ljubljana grobar Slovenije, slovenstva, demokracije. „Urbana kultura“ je poglavitno sredstvo.
Bo vlada ostala modra in trdna, da ne bodo spet polnili rudniških jaškov s trupli?
Petkovi protestniki zatrjujejo, da nimajo nikakršne zveze z nedavnim obračunavanjem z državnimi organi. Tako kot trdijo komunisti, da nimajo zveze z medvojnimi in povojnimi poboji. Mimogrede, veliki „kulturni strpnež“ ljubljanski župan še sedaj ne dovoli pokopa ižanskih Romov. Da je nepovezanost petkovih demonstracij in nedavnega nasilja tipična laž, potrjujejo ugotovitve o nedvoumnih povezavah z letom 2012, nesrečni Ivan Gale, ki v pozabljenosti in neupoštevanju še vedno ne dojema, da so ga grdo zlorabili, nekaj „petkovskih“ dam, ki so vreščale nad policaji in jih hotele ponižati z odvzemom uradne opreme … Se spomnite, kdo in kdaj je pred nedavnim žalil pripadnike gardne enote slovenske vojske? Vse je ne samo povezano, ampak del političnega načrta z jasnim ciljem, ki določa uporabo sredstev in metod, ne glede na neposredne in zaradi epidemije zlasti posredne žrtve.
Urbana kultura nekaterih prebivalcev predvsem ljubljanskih predmestij ima več dimenzij. Tudi: “To je naše mesto! Pejte nazaj v vaše vasice …,” pa tudi, naj stari pocrkajo zaradi korone, saj “oni” se morajo zabavati … Očitno je prav zabava glavna platforma tistih, ki se hočejo po vsej sili vrniti na oblast. Pravzaprav niso originalni: ”ustanovijo OF“ (75 akademikov in vse, kar je iz njih izšlo), “organizirajo vstajo” (petkove demonstracije), “napadajo okupatorja” (žalitev gardne enote, policistov, vseh tistih, ki si prizadevajo zmanjšati tragične posledice epidemije …) organizirajo in vključijo VOS (nedavno nasilje). Njihova skrajnost, nestrpnost, antidemokratičnost, zagovarjanje “ljudske vstaje in ljudske demokracije”, predvsem pa ideološka “antifašistična stališča” táko, na videz absurdno primerjavo dovoljujejo.
Se zavedamo resnosti trenutka? Ogroženi smo od zunaj in od znotraj.
Do oblasti hočejo priti na kakršenkoli način, ozirov in obzirnosti ne poznajo, sicer ne bi zlorabljali epidemije. Kot njihovih vzornikov tudi njih ne brigajo državljani. Žrtve morajo biti! Slovenska demokracija doživlja usodne trenutke. Samo od modrosti in trdnosti vlade je odvisno, ali nam bo zapel navček.
“V rudniških jaških je še dovolj prostora!” Nedavnim nasilnežem je njihovo polnjenje minimum, česar so sposobni.
Ogroženi smo od zunaj in od znotraj. Vodstvo RTVS, ki vse bolj dobiva značaj in vlogo največje, izrazito ideološke politične stranke, nam z načrtnim in sistematičnim problematiziranjem protikoronskih ukrepov ter razpihovanjem trumpovske problematike, ki sta še edini vsebini njenega obveščanja prebivalcev Slovenije, dejansko prikriva sistematično spodkopavanje slovenske države. Se zavedamo resnosti trenutka?
