V zadnjih dveh desetletjih živimo na našem kontinentu v popolni prevladi internacionalistične levice. Povsod po Evropi ima levica enako agendo. Po eni strani je to agenda LGTB+ (tale plus ne pomeni pozitivnosti, ampak »še si izmišljajo«) in uveljavljanje ideologije, po drugi strani pa se trudijo za »več Evrope«, kar je sinonim za več bruseljske birokracije.
Bruseljski birokrati pozabljajo na svoj narod v korist internacionalističnim težnjam
Birokracija v tem belgijskem mestu pa je daleč od svojih narodnih korenin, od pripadnosti državam, iz katerih prihajajo, in daleč od stvarnosti, ki jo živimo navadni ljudje. To pomeni, da so daleč od vsakršne skrbi za preživetje. Svoj eksil v Bruslju si preplačajo z bogatimi nagradami in odškodninami, kar jih pa ne ovira pri hitrem pozabljanju, da je narod razlog za njihov obstoj. Kajti evropske države so vse po vrsti narodne države in se tako tudi samoopredeljujejo.
Ko torej bruseljski birokrati, med katerimi ne more poklicno napredovati nihče, ki ne prisega na ideologiji, ki sem jih prej omenil, pozabljajo na svoj narod v korist internacionalističnim težnjam, žagajo vejo, na kateri sedijo, in od znotraj uničujejo Evropsko zvezo. Gradijo Evropo po svoji enoumni in topoglavi agendi, ki temelji na stari človeški skušnjavi »biti kakor Bog«. Če ljudje ne priznamo svojih naravnih in osebnih meja, potem ni ovir za naše nasilje. Tako doživljamo danes nasilje anonimnih birokratov, ki spreminjajo našo antropologijo, naš pogled na svet in družbo in uvajajo totalitarizem krivičnih in neumnih zakonov.
Prav tako postaja ekologija sveta krava za uničevanje vsakršnih svoboščin in različnosti, saj očitno nismo več daleč od tega, da bomo v vsaki kuhinji imeli virtualnega birokrata, ki nam bo določal, kaj in koliko smemo jesti. Pri tem so vseh sort vegetarijanci stopili na vlak ekološkosti in od tam vsiljujejo – tudi ti – svojo ideologijo.
Konservativne stranke v Evropi so izgubile svojo identiteto in sledijo internacionalistom v prepad
Tako imamo v Bruslju skupek lobistov, ki jih druži strast po uveljavljanju svojega na račun drugega. Iščejo pa tisto stoodstotnost, po kateri se prepozna totalitarizem. vsem tem internacionalistom je skupno to, da so nestrpni in da se ne preživljajo s svojim delom, ampak so vsi po vrsti na državnih plečih (nekateri bolj vidno, drugi bolj skrito. Tudi EZ ima ogromno razpisov, ki hranijo naše NVO-je), je vseeno, ali so v Sloveniji, Italiji, Madžarski, Nemčiji ali kje drugje. Internacionalisti trenutno vlečejo ves evropski vlak v prepad. Združeno in sistematično. Zato so močni. Na svoji strani pa imajo tudi medije, šolstvo in – kakor že povedano – birokracijo.
To gre tako daleč, da so konzervativne stranke v Evropi izgubile svojo identiteto in se udinjajo tej ideologiji, ko podpirajo splav, evtanazijo, zatirajo krščanstvo, narode ipd. Posebej opazno je to v Evropskem parlamentu (in drugod enako), ko stranke odvežejo poslance in jim dovolijo »glasovati po vesti«. To je izraz, s katerim se skrijejo pred volivci, ko bodo zatajili svoje principe in se predali ideološkim nasprotnikom. Kajti preprosto vprašanje razgali vse to početje. Vprašanje pa se glasi: »Ali niso poslanci zavezani programu strank, v katerih so kandidirali?« Če se v bistvenih stvareh ne strinjajo, zakaj so kandidirali ravno pri tej stranki? Če hočejo spremeniti program, zakaj ne razložijo somišljenikom in po demokratičnih pravilih ne spremenijo najprej programa, potem pa ga na volitvah preskušajo? Zato, ker so v resnici nepošteni in svetovnonazorsko šibki.
V nekaterih državah so se že streznili, drugod jih treznijo priseljenci, ki živijo v getih in se ne vključujejo v družbo
O tem vse premalo pišemo in govorimo. Pomislimo samo na evropske poslance iz Slovenije. Kolikokrat zgroženo ugotavljamo, da so v Bruslju vse kaj drugega kakor slovenski, in kolikokrat delajo in glasujejo proti Sloveniji samo zato, ker jim ni všeč naša vlada (ali pa pretekla še bolj). Koliko škode sta naredili Tanja Fajon ali pa Ljudmila Novak naši državi v svojem besu in sovraštvu do Slovenije oz. Janeza Janše. Zdaj pa je meni nič, tebi nič, prva postala zunanja ministrica, čeprav je njeni sovrstniki nočejo imeti niti za kelnarico. A kaj hočemo, sami smo si izvolili ta golobnjak namesto odlične, demokratične in pluralne vlade. Zato pa gremo s tako negotovostjo v zimo. Postali smo objekt delovanja drugih in ne sooblikujemo več evropske politike. Kvečjemu se slikajo le še z Balkanci …
Dolgotrajno uničujoče in kontinentalno skladno delovanje internacionalnega levičarstva nujno pripelje do streznitev. Če so na poljskem, češkem, slovaškem, madžarskem in v baltskih državah to prepoznali kaj hitro, predvsem pa so ljudje nagonsko ali pa zavestno volili tiste, ki so jih peljali kolikor mogoče proč od socialističnega komunizma, so na švedskem spoznali to na krut način soočenja z geti, ki so nastali po nekritičnem sprejemanju priseljencev. V Italiji pa smo pravkar priče zasuku v desno, kakor ga še ni bilo. Vsepovsod poudarjajo, da bodo branili interese svoje države, kar preprosto pomeni svojega naroda. Ljudje nočejo brezbarvnega internacionalizma, ki pa jih počasi kuha kakor žabe v loncu vode, ampak hočejo svobodo in pluralno na podlagi narodne identitete, ki je skupni imenovalec, ki omogoča razumevanje in sobivanje.
Če voditelj absolutizira svoj narod, ne zmore enotnega nastopa na mednarodnem parketu
Težava narodnega pristopa pa je v tem, da se prehitro odpovemo širšim obzorjem. Voditelji, kot sta Viktor Orban ali pa Giorgia Meloni (in vsi njima podobni), absolutizirajo svoj narod in svojo državo, razmišljajo samo do svoje meje oz. do meja svojih manjšin, potem pa jih zmanjka. Zaradi te svoje omejenosti ne vidijo, da obstajajo skupni interesi, prav tako pomembni kakor narodni interesi, ki jih je treba uskladiti in skrbeti zanje.
Katerikoli cilji zahtevajo napor, zahtevajo prepričevanje in usklajevanje, zahtevajo nesebičnost in pripravljenost za žrtve. Pripravljenost, kakršno zmorejo narodi, ko se počutijo ogroženi. Ljubezen do svojega je pač tako močna, da so na njeni zlorabi zgradili cele imperije in potisnili ljudi v vojne. Če so v prvo odhajali s pesmijo in rožicami, so drugo sprejeli s stisnjenimi pestmi, zdaj pa moramo samo še omogočiti Ukrajincem, da ne omagajo. Oni zdaj krvavijo za nas. Naša naloga je, da vztrajamo v logistiki, tj. v pomoči, da bodo zmogli. Prav v Ukrajini vidimo, kaj pomeni boriti se za svoje. Ukrajinci postajajo vse večji nacionalisti in se srčno, z velikim krvnim davkom, borijo proti okupatorju. Rusi nočejo umirati v tuji deželi.
Orbanovo obnašanje v tej vojni razkriva največjo težavo t. i. desnice. Ne zmore enotnega nastopa na mednarodnem parketu. In zato je socialistična levica toliko močnejša. Nasproti enotnemu levičarskemu bloku nastopa skupek vase zagledanih nacionalistov, ki ne zmorejo harmonizirati interesov. Namesto da bi imeli nasproti enoglasnemu koralu levičarjev harmonijo večglasja narodov, imamo kakofonijo, fušanje, metanja polen pod noge, kajti Madžar že ne bo podpiral Romuna, Slovenc Hrvata, Čeh, Nemca itd. itn. In zato ima Evropa narodov težave.
Katoličani bi morali stališča ustanoviteljev EZ ponotranjiti in posodobiti
Ni več veliko časa, da premislimo, kako dodati ljubezni do svojega naroda, ki se več ali manj pokriva z državo, dimenzijo evropskosti, svetovnosti, da ne zapišem prave katoliškosti. Prav katoličani bi morali tu znati dodajati ta element, pa se mi zdi, da je prav ta hip, v tem našem zgodovinskem času naša katoliškost zbledela in ne vemo točno, kaj naj bi to bilo.
V Evropi narodov se moramo vrniti k ustanoviteljem Evropske zveze. Pretehtati in preštudirati, premisliti moramo njihova izhodišča, stališča, rešitve in jih ponotranjiti. Potem pa posodobiti tako, da ustavimo rakasto rano socialističnega internacionalizma, ki nas pelje v čedalje večji centralizem in intervencionizem anonimne bruseljske birokracije, da bomo spet bolj svobodno zadihali.
Še imamo čas, vendar ga ni več veliko. Problemi pred nami so veliki. Evropa izumira in v zelo bližnji prihodnosti bodo med nami milijoni tujcev, ki bodo – če bomo šli naprej po sedanji poti – kmalu prevzeli nadzor nad našim življenjem, kulturo in družbo. To se bo zgodilo zelo hitro. V največ eni generaciji, ker naših generacij ni oz. so majhne, razvajene in lene.
Vsekakor proč od sedanje levičarske razpuščenosti, a previdno, da ne pride do diktature
Ali se bodo volitve kakor zadnje v Italiji ponavljale? Kdo ve. Obrat v desno, proč od socialističnega internacionalizma, sam na sebi ne zagotavlja več demokracije, več svobode, ampak se kaj hitro lahko izrodi v bolj preprosto in enostavno najprej diktaturo, potem pa totalitarizem. Vsekakor pa moramo iz sedanje levičarske razpuščenosti proč, kar na začetku pomeni več reda in skrbi za navadnega, konzervativno, narodno normalnega človeka, ki ima svojo vero in krščansko tradicijo, četudi je osebno ne živi.
Ker opisujem zemeljsko stvarnost, velja, da bo tako, kakor bomo hoteli, kakor bomo izbrali in kakor bomo delali. Zato nismo opravičeni od naporov, ki jih terja zavestno, odgovorno in angažirano delo za skupnost. Politika je in ostaja najvišja oblika služenja bližnjemu. Ima svoje zakonitosti in načine dela. Treba jih je poznati, jih sprejemati in uporabljati. Razumeti moramo, kako delujejo predstavniški mehanizmi, da se na poti odločanja ne zgodi prevrat. Kajti prepogosto doživljamo, da ljudje volimo nekaj, potem pa politiki naredijo po svoje oz. proti nam.
Kje se živi bolje, kažejo tudi migranti in priseljenci
Teorija spola in agenda LGBTQIA+ sta dve taki manjšinski, nenaravni in nasilni ideologiji, ki se z manipulacijami spremenita v večino. To je kronski primer, kaj moramo spremeniti. Vendar je primerov še veliko. Iskati jih moramo med lobisti. Kljub temu pa je vsaka demokracija boljša kakor avtokracija ali totalitarizem. Konkretno, boljše je v Sloveniji kakor v Rusiji, v Ukrajini kakor na Kitajskem, v Ekvadorju kakor v Venezueli, v Italiji kakor v Severni Koreji. Kdor bi trdil nasprotno, naj se vpraša, zakaj ljudje bežijo iz nekaterih držav in se selijo v druge. Kako to, da nihče danes noče ne v Rusijo ne na Kitajsko ne v Venezuelo, ampak vsi rinejo v našo Evropo ali ZDA? Če si pošteno odgovorite na to vprašanje, potem bi vam moralo biti vse jasno. Pa ni. To je pa spet drugo vprašanje.
Kako bo naša vlada po volitvah poskrbela za manjšino v Italiji?
Upajmo, da volitve v Italiji ne pomenijo nove postaje križevega pota naših rojakov. Slovenija, ki jo sicer vodijo internacionalisti in jim je narod deveta briga, je po ustavi zavezana, da dela za blagor vseh Slovencev. To velja za naše zamejce, ki na svoji zemlji že toliko let trpijo zaradi kratenja njihovih/naših narodnih pravic. Naša vlada bi se morala tega bolj zavedati in bi morala kaj narediti. Žal je prav delo daleč od obzorja vladajočih, predvsem nesebično delo za skupno dobro. Vidimo in še bolj bi, če bi normalno poročali, kako skrbijo samo za svoje privilegije in ugodnosti. In spet nam škodijo! Kljub temu moram zapisati, da ne bo kdaj rečeno: »Vsi so bili tiho.«
Za Evropo narodov, svobodno, demokratično, pluralno in polno življenja se je treba boriti, je treba delati, je treba o njej razmišljati. Alternativa je turobna. Množica priseljencev brez identitete, brez odnosa do držav in družbe, ki jih sprejema, s kompleksom večvrednega socializma, ki se izrazi v zahtevanju svojih pravic in prejemanju vseh mogočih socialnih pomoči. Na koncu pa v divji in nehoteni spremembi značaja evropskih narodov, kar bi bila le drugačna verzija 4. točke zloglasne Dolomitske izjave iz naše revolucije. Žal, spet pridemo tako ali drugače do izvira zla, ki nas drži v pesti že od 8. maja 1945. Kratki presledki svobode so nam pokazali, česa smo sposobni, ko se otresemo mrtvila.
