Ljubiti ni zastarelo

4

Avtor pogovora: Bogomir Štefanič. Vir: Družina. V javnem prostoru je ob koncu leta 2012 bolj kot sicer odmevala beseda »domoljubje«. Polemične razprave je sprožil prvi festival domoljubnih pesmi v Kočevju, ki so ga levičarski mnenjski voditelji sprejeli na (cinični) nož. Tudi proslava ob prazniku samostojnosti in enotnosti je ni odnesla bolje – njen avtor, pesnik in igralec Tone Kuntner, je moral prav zaradi domoljubne naravnanosti dogodka požreti marsikatero pikro na svoj račun. Kako na domoljubje gleda moralni teolog dr. ANDREJ M. POZNIČ, avtor prispevka o narodu in narodnosti v Leksikonu krščanske etike?

Če si dovolim za začetek osebno vprašanje: kakšen je, tudi v luči dejstva, da ste živeli v Argentini, zdaj pa v Sloveniji, vaš odnos do »očetnjave«?

Ljubim jo! Na nek način sem »zastrupljen z ljubeznijo«. Ne morem drugače. Ljubim Argentino in Slovenijo, ker sta me vzgajali le za ljubezen. Za ljubezen sem hvaležen vsem tistim, ki so me v Argentini, čeprav z bolečino, ker jim je bilo po krivici vzeto vse, tudi dobro ime, učili ljubiti z zgledom, besedo in požrtvovalnostjo. Ljubiti nasploh in posebej: resnico, domovino, očetnjavo, svoj narod, rod in družino.

Moji vzgojitelji in vzorniki so veliko pretrpeli, ker so veliko ljubili. Zavedali so se, da ni najvišja vrednota zdravje, temveč vera, upanje in ljubezen, resnica, svoboda, poštenost, darovanje. To je moja dediščina, ki živi v meni, zato jo poskušam predati naprej.

……

Domoljubje je v slovenski javnosti pogosto označeno kot predmoderen pojav, njegovi zagovorniki pa za ljudi, ki so obtičali v 19. stoletju. Ali je tudi za vas domoljubje zastarela kategorija?

Ljubiti ni nikoli zastarela kategorija. V 19. stoletju se je konstituirala večina evropskih narodov, ki jih poznamo danes. Nacionalizem je mogočna sila, ki so jo politični voditelji znali vpeti v svoje vozove, da so dosegli svoje (npr. združenje Nemčije pod žezlom Prusije in Italije pod Savojci; uničenje Avstro-Ogrske, nastanek Romunije, Češkoslovaške, Poljske …). Normalno je, da človek ljubi to, kar je. Kdorkoli hodi po svetu, vidi, če hoče, da imajo ljudje svoje radi in da so radi to, kar so, in da se upirajo, če jih hoče kdo potujčevati. Ljudje potrpijo z vsako oblastjo, če je ta pravična in ne dreza v njihovo identiteto. Sicer jo prej ali slej zamenjajo z neko bolj svojo.

Slovenija se je osamosvojila, vrgla od sebe jarem Jugoslavije in okovje komunizma, ko se je prebudila tisočletna sila, ki se je napajala z energijo mučencev. Slovenija dobesedno raste iz kosti tistih, ki so jo ljubili in so hoteli, da bi bila svobodna in so za to, kar so ljubili, tudi umrli. Ni naključje, da smo svojo samostojnost razglasili junija, ko je bila na oltarju darovana naša narodna žrtev.

Komunisti so in bodo internacionalisti. Oni nočejo biti ne Slovenci, ne Angleži, ne Američani. Oni hočejo biti ljudje. Njihova težava je pač v tem, da živijo in so Slovenci, kajti narod ti je dan in ga ne moreš odložiti, in ker ne sprejemajo tega, kar so, poskušajo to uničiti. Ker uničiti ne morejo, zasmehujejo.

…..

Slovenska država tiči v globoki gospodarski, finančni in tudi vrednostni krizi, ki je sprožila tudi množične proteste. Ali imajo ti kaj opraviti z domoljubjem? Niso namreč redki, ki so prepričani, da je domoljubja toliko manj, kolikor slabše se ljudje počutijo v svojem okolju.

Protesti, ki niti niso tako množični, kolikor naj bi bilo veliko nezadovoljstvo, nimajo nič opraviti z domoljubjem. Protesti so pravzaprav repriza revolucije z drugimi sredstvi. Mnogi, ki prihajajo na ulice, niso niti lačni, niti niso brez službe. Tam videvamo tiste, ki so od tranzicije in morda še prej zelo dobro živeli na tuj račun.

Že eno leto kontinuitetno-režimski mediji vsak dan polnijo svoje strani in oddaje z nezadovoljstvom in sovraštvom do pomladne strani in Cerkve. Kar pač sejejo, to zdaj žanjejo. Toliko reklame, kakor jo imajo te »vstaje«, je imel morda le zadnji partijski sekretar, ko je moral postati prvi predsednik države, ki je ni hotel. Ampak vse za oblast.

Nekdo, ki ljubi svoj kraj, ga ljubi tudi takrat, ko so težave. Ljubezen pa pokaže tako, da je pripravljen na žrtve. In žrtev protestniki ne marajo. Oni menijo, da je mogoče še naprej živeti na tuj račun, brez odgovornosti. Zato so pripravljeni žrtvovati tudi svobodo, mir in red.

Slovenske razmere so glede razmisleka o domoljubju tudi sicer nekoliko nenavadne: imamo ljudi, ki so, kot npr. poslanec Mitja Meršol v imenu socialističnega patriotizma, ovajali sumljive ljudi tajni politični policiji, isti krogi, ki v Meršolovem početju ne vidijo posebnega problema, pa se norčujejo iz domoljubnih pobud, kakršen je bil denimo nedavni festival domoljubnih pesmi v Kočevju.

Tipično slovensko in zelo žalostno. Meršol bi moral že davno odstopiti od svojega poslanskega položaja. Noben poslanec, ki da kaj nase, ne bi smel trpeti takega človeka ob sebi. Preprosto: če ne gre on, gredo pa vsi drugi ven in bi kmalu bilo konec s to žalostno pojavo. Tudi tako se vzpostavljajo moralni standardi. Vsak izgovor je prazen. Če je Meršol lahko poslanec, je lahko tudi drug udbovec šef pisateljev ali pa goljufi še kaj drugega. Vse je mogoče.

Norčevanje iz festivala v Kočevju je tipično za naš medijski prostor – tako enoumno zaprt in zatohel. Vsakič ko ljudje izberejo drugače, kakor so si zamislili »kulturniki«, ljudstvo doživi »politično nastavko«, sestavljeno iz posmeha, ironije in zaničevanja. Kljub temu pa kaže, da ljudje ne poslušajo teh »kulturnikov« in še vedno glasujejo po srcu.

Kako presojate pobudo za uvedbo druge, torej domoljubne kitice Prešernove Zdravljice v himno? Kaj je po vašem mnenju bolj »sporno« v tej kitici: domoljubje ali presežnostna poanta, ki jo prinaša omemba Boga?

Verjetno nasprotnike moti omemba Boga. Razkristjanjevanje slovenskega narodnega značaja poteka nemoteno že od leta 1945 sem. Antipatija do Cerkve je danes tako visoka, da je dovolj, da vržeš ljudem kost »RKC«, da se jim izklopijo možgani.
Problem z našo himno je verjetno bolj v tem, da je to zdravica, primerna za gostilno. Lepa, ampak zdravica in ne himna.

Vir: Družina


4 KOMENTARJI

  1. Se strinjam, da so protesti zlorabili sebični politiki za svoje ozke interese.
    To se vidi že iz tega, da zahtevajo , da odstopi vsa politična elita, ki misli drugače kot oni.

    To pa ni v skladu z Slošno deklaracijo o človekovih pravicah, po kateri smo dolžni ravnati drug z drugim kot brat z bratom.

    Kako se naj izkoristijo vse ustvarjalne sile v skupno dobro, če velik del ljudi ne sme pri tem sodelovati.

    To pa hkrati pomeni, da mora pozicija vse storiti, da omogoči ustvarjalno sodelovanje opzicijskih strank pri graditvi skupnega dobra.

    preseči je treba

  2. preseči je treba klasično in preživelo politično rivalstvo, ki duši ustvarjalnost ljudi in jih usmerja na stranpota.

    Pa še nekaj:

    Iz političnega delovanja je potrebno odpraviti psihično nasilje, ki se ve, da je lahko hujše kot fizično nasilje.

    Primer grozovitega psihičnega nasilja je: obešenje mariborskih svetnikov na most v obliki lutk, demonstracije na domovih politikov, barbarin rov

    Vsakega človeka varujejo pred takšnim nasiljem mednarodni in naši pravni akti.

    Nesprejemljivo psihično nasilje je tudi, če politik venomer ponavlja : Ta vlada mora pasti! ne da bi za to dal prepričljive argumente in ne da bi imel za seboj večino volilnega telesa.

  3. Neverjetno! Splošno je znano kako stroga je zakonodaja glede psihičnega nasilaja v podjetjih ( moobing).

    Politika, ki bi naj bila vzgled vsem, pa si dovoljuje psihično nasilje. Žalosten smerokaz.

    Skrajni čas je, da se odpravi vsako psihično nasilje v politiki.

    To je priložnost za tiste, ki so na oblasti. Opozoriti je potrebno na ta nečloveški odnos.

  4. Da neverjetno! V podjetjih, kjer je vse podrejeno kokurenci in ustvarjanju dobička, je prepovedano vsako psihično nasilje!

    V politiki, ki je zadolžena za bolj človeško prihodnost pa se ravna kot v najbolj primitivnih in skreganih družinah.

    Naj se nam odpro oči in zdrava pamet!!!

Comments are closed.