Ko je pred časom dr. France Bučar, predsednik prvega demokratično izvoljenega parlamenta po padcu nekdanjega režima, v nekem intervjuju dejal, da ga stanje duha v Sloveniji spominja na tisto v letih pred in ob izbruhu druge svetovne vojne, se je mnogim zdelo, da pretirava. Danes, le nekaj mesecev kasneje, je vse več znakov, da je imel starosta naše demokracije prav.
Vse od izvolitve sedanje vlade naprej se namreč verbalno nasilje in grožnje bliskovito stopnjujeta. Predvsem grožnje predsedniku vlade vse bolj postajajo stalnica v našem vsakdanu. A večji problem od samih groženj je odziv nanje. Odziv državnih organov, politikov in javnosti, še posebej tako ali drugače izpostavljenih posameznikov. Namesto, da bi vsa javnost že prvi primer grožnje jasno, nedvoumno in ostro obsodila, jih mnogi raje poskušajo opravičevati, zrelativizirati ali preprosto zmanjšati njihovo resnost in težo. Še posebej seveda v oči bodeta sprenevedanje ali molk tistih, od katerih bi pričakovali najbolj jasno besedo, denimo varuhinje človekovih pravic ali predsednika države. Ko je ozračje enkrat zastrupljeno do te meje, da postanejo grožnje nekemu politiku ali novinarju za del javnosti sprejemljive ali vsaj razumljive, smo le še korak od tega, da bomo imeli razumevanje tudi za preganjanje drugače mislečih. In se bomo spraševali, komu zvoni, dokler ne bo pozvonilo tudi pri nas.
Ko človek spremlja debate na forumih in blogih, ima občutek, da nismo več daleč od takega stanja. Zmerjanje s komunajzerji, klerofašisti, domobransko zalego ali rdečkarji, je prisotno na vsakem koraku. Problem je, da takšne in podobne zmerljivke vse bolj zamenjujejo vsebinsko debato. O tem, kdo je komu kaj hudega storil, ima seveda večina jasno izoblikovano mnenje, in druga resnica ne obstaja. Smo samo še naši in vaši. Mi in oni drugi. Klerofašisti. Komunajzerji. Samo vprašamo se lahko, kako daleč bo vse skupaj privedlo, če bo šlo naprej po isti poti.
Pa je res potrebno, da je tako? Ali je res nemogoče, da bi kolo obrnili v drugo smer? Za začetek bi bilo že veliko, da bi se o travmah polpretekle zgodovine in sedanjosti začeli pogovarjati. Res pogovarjati, ne govoriti eden čez drugega. Da bi za trenutek ustavili konje in poskusili prisluhniti sogovorniku. In se potrudili v njem namesto komunajzerja videti človeka, ki preprosto stvari vidi drugače kot mi in ima do tega vso pravico. Da bi se zavedli, da smo v istem čolnu. Da si v resnici tako on kot jaz želiva le življenja v človeku prijazni državi. Da je pravzaprav on tisti bližnji, ki ga je imel Jezus v mislih, ko nam je naročil, naj ga ljubimo.
Foto: arhiv Časnik.si
Opomba: kolumna je objavljena v Slovenskem času, št. 29
