Ljubi svojega bližnjega

16
388

Ko je pred časom dr. France Bučar, predsednik prvega demokratično izvoljenega parlamenta po padcu nekdanjega režima, v nekem intervjuju dejal, da ga stanje duha v Sloveniji spominja na tisto v letih pred in ob izbruhu druge svetovne vojne, se je mnogim zdelo, da pretirava. Danes, le nekaj mesecev kasneje, je vse več znakov, da je imel starosta naše demokracije prav.

Vse od izvolitve sedanje vlade naprej se namreč verbalno nasilje in grožnje bliskovito stopnjujeta. Predvsem grožnje predsedniku vlade vse bolj postajajo stalnica v našem vsakdanu. A večji problem od samih groženj je odziv nanje. Odziv državnih organov, politikov in javnosti, še posebej tako ali drugače izpostavljenih posameznikov. Namesto, da bi vsa javnost že prvi primer grožnje jasno, nedvoumno in ostro obsodila, jih mnogi raje poskušajo opravičevati, zrelativizirati ali preprosto zmanjšati njihovo resnost in težo. Še posebej seveda v oči bodeta sprenevedanje ali molk tistih, od katerih bi pričakovali najbolj jasno besedo, denimo varuhinje človekovih pravic ali predsednika države. Ko je ozračje enkrat zastrupljeno do te meje, da postanejo grožnje nekemu politiku ali novinarju za del javnosti sprejemljive ali vsaj razumljive, smo le še korak od tega, da bomo imeli razumevanje tudi za preganjanje drugače mislečih. In se bomo spraševali, komu zvoni, dokler ne bo pozvonilo tudi pri nas.

Ko človek spremlja debate na forumih in blogih, ima občutek, da nismo več daleč od takega stanja. Zmerjanje s komunajzerji, klerofašisti, domobransko zalego ali rdečkarji, je prisotno na vsakem koraku. Problem je, da takšne in podobne zmerljivke vse bolj zamenjujejo vsebinsko debato. O tem, kdo je komu kaj hudega storil, ima seveda večina jasno izoblikovano mnenje, in druga resnica ne obstaja. Smo samo še naši in vaši. Mi in oni drugi. Klerofašisti. Komunajzerji. Samo vprašamo se lahko, kako daleč bo vse skupaj privedlo, če bo šlo naprej po isti poti.

Pa je res potrebno, da je tako? Ali je res nemogoče, da bi kolo obrnili v drugo smer? Za začetek bi bilo že veliko, da bi se o travmah polpretekle zgodovine in sedanjosti začeli pogovarjati. Res pogovarjati, ne govoriti eden čez drugega. Da bi za trenutek ustavili konje in poskusili prisluhniti sogovorniku. In se potrudili v njem namesto komunajzerja videti človeka, ki preprosto stvari vidi drugače kot mi in ima do tega vso pravico. Da bi se zavedli, da smo v istem čolnu. Da si v resnici tako on kot jaz želiva le življenja v človeku prijazni državi. Da je pravzaprav on tisti bližnji, ki ga je imel Jezus v mislih, ko nam je naročil, naj ga ljubimo.

Foto: arhiv Časnik.si

Opomba: kolumna je objavljena v Slovenskem času, št. 29


16 KOMENTARJI

  1. Že že. ali najprej se bo za to morala potruditi desnica, še posebej Janša in njegovi, kajti ti so tokrat glavni in očitno namerni netilci vse hujšega spora v družbi. Levica tudi ni brezmadežna, a ji zaradi tako arogantnega obnašanja janšistov ni treba nič drugega kot jahati na njihovih dejanjih. Naj se torej najprej desnica vzame v roke, s tem bo levica zgubila veter v jadrih, nato šele bo vsaj približno dovolj miru še za še kako potrebno izkazovanje ljubezni do bližnjega iz naslova.

    • Janko, ne čakaj, da drug stori tebi dobro. Bodi prvi ti in stori kar želiš, da kdo storil tebi bi. Dobro se z dobrim poplača. Tudi “napadalcem” bo pošteno nerodno, ko bodo videli, da neupravičeno “napadajo”. Res pa je, da tudi brezsramnost vlada tako v levih in desnih. Določeni na spletu tako agitirajo za svoje stranke, kot, da so plačani za to. Sicer pa bi bil po moje čas za lustracijo! Vidimo, kam je pripeljala 20-letna vladavina prefarbanih iz prejšnjega sistema.

    • Vsega je kriv Janša in Desnica, čeprav nič takega ni naredil.

      Stanovnik se vsak teden nekje dere, pa ni nič. A kriv je Janša.

      Po forumih izključno z leve poslušamo “Še premalo smo jih pobili”. Kriva pa je desnica in Janša.

      Naj levica neha širiti sovraštvo do žrtev komunizma in jim prizna pravico, da povedo svojo plat medalije.

      • Alojz, tudi jaz se tako počutim.

        Mislim, da bi morali začeti iskati poti, kako bi se vsi državljani lahko začeli pogovarjati o naši polpretekli zgodovini; znanstveniki na tem področju bi morali predstaviti dejstva, celotna družba pa bi morala najti način, kako se o teh dejstvih spoštljivo pogovarjati in z leti priti do poštenega zaključka.

        Pohvale tudi avtorju za članek.

    • Aj, aj, aj. Še nekaj dni pa bo minilo trideset let, odkar sem stopil v službo JLA. Že v prvih dneh sem imel priložnost spoznati kapetana (ali je bil pa poročnik, ni pomembno), ki je imel navado marsikatero svojo misel začeti z “Nije važno, dal’ je je Marko, il’ je Janko,…”. Kaj vse je potem iz tega napletel, na tem mestu jasno ne bom razpredal.

      Konec koncev imamo Slovenci lep pregovor, da kjer se prepirata dva, ima dobiček tretji. Kaj pa, če bi se Janko in Marko dobila na piru in razmislila, če ni slučajno, tisti ki ima dobiček, levica in desnica, v katerih imenu se onadva tako vneto prepirata.

      Poti, ki gresta vsaka na svojo stran, se prej ali slej v neskončnosti srečata. Tudi v politiki lahko skupni interes najdejo združbe, za katere se zdi, da niso sposobne niti sobivanja. Neskončnost je v tem primeru le točka, v katero javnost nima vpogleda.

      Priporočam ogled posnetka uvodne okrogle mize letošnjega Socialnega tedna: http://www.youtube.com/watch?v=JP2uS-nXJ4A. Za podporo mojemu argumentu opozarjam na nekaj stavkov v minuti od 0:14:30 do 0:15:30.

      Lep konec tedna vam želim.

    • Janko, najprej se ne strinjam s tvojimi trditvami, ampak tudi, če bi se, mi odzvanja misel, če hočeš spremeniti svet, najprej spremeni sebe… Vsi bomo morali delati na tem, hkrati, levi in desni. Vse dobro.

    • Janko, najprej se ne strinjam s tvojimi trditvami, ampak tudi, če bi se, mi odzvanja misel: “Če hočeš spremeniti svet, najprej spremeni sebe…” Vsi bomo morali delati na tem, hkrati, levi in desni. Vse dobro.

  2. Klerofašisti – zadeva je proizvod oblastnikov. Le kateri oblastnik si želi na svojem ozemlju institucijo, ki proizvaja sv. Stanislave?

    SV. STANISLAV

    Rodil se je leta 1030 v škofiji Krakov. Bil je škof in mučenec in je razglašen za zavetnika svoje domovine, Poljske. Plemiški starši so si ga po tridesetih letih zakona izprosili od Boga in ga že pred rojstvom odločili za božjo službo. Najprej je hotel postati benediktinec, škof Lambert pa ga je pregovoril, da je postal škofijski duhovnik. Po Lambertovi smrti sta ga ljudstvo in duhovščina soglasno izvolila za krakovskega škofa, a privolil je šele na izrecen papežev ukaz.

    Kmalu se je sprl s poljskim kraljem Boleslavom II., ker temu ni nič pomenila svetost zakona in ženska čast. Veliko družin je onesrečil. Škof Stanislav ga je spoštljivo opozoril na pohujšanje. Kralj je na zunaj obljubil poboljšanje, v srcu pa je koval maščevanje. Iz mnogih legend, ki opisujejo spore med škofom in kraljem, je mogoče razbrati, da je Boleslav II. gnal Stanislava tudi pred sodišče, a mu ni mogel dokazati krivde. Škof naj bi tedaj mrtvega plemiča poklical iz groba, da je izpovedal resnico zoper lažnive priče.

    Zdi se, da je bil neposredni povod za kraljevo nebrzdano jezo upor plemstva, ki ga je kralj kruto kaznoval. Škof Stanislav je tedaj pripravil kralja do tega, da je nehal divjati zoper nedolžne, z novim nasiljem pa je kralj škofa pripravil do tega, da ga je izobčil in nazadnje izrekel še izobčenje nad mestom Krakovom (v mestu je prepovedal božjo službo). Kralj je bil besen, a je zaman terjal preklic kazni, dokler ni pokazal resne volje za poboljšanje. Tako je nekoč šel za škofom, ki je maševal zunaj mesta v cerkvi sv. Mihaela, in mu sam z mečem preklal glavo, ker nihče drug ni hotel biti za krvnika. To se je zgodilo 11. aprila 1079. Tedaj je zoper kralja nastal splošen upor. Vlado je prevzel njegov mlajši brat Ladislav. Stanislava so najprej pokopali v cerkvi sv. Mihaela; čez nekaj let so njegove ostanke prenesli v krakovsko stolnico (Wawel), kjer ga še danes časte. Papež Inocenc IV. ga je leta 1253 razglasil za svetnika. Takrat se jezbralo poljsko ljudstvo v nepreglednih množicah v Krakovu. Dinastija Piastovičev je Stanislava prosila za odpuščanje in ga s papeževim pristankom razglasila za nebeškega varuha poljske zemlje.

    Boleslav pa je moral v izgnanstvo na Ogrsko. Umrl je leta 1081. Po legendi naj bi bil pokopan v samostanu Osoje na Koroškem. Gotovo pa je, da je Boleslav II. delal ostro pokoro za svoj greh, ni pa zgodovinskih potrdil, da je on res »mutec osojski«, ki mu je naš pesnik Anton Aškerc v lepi pesmi pripravil slovstveni spomenik.

  3. Matija, zelo dobro si napisal. 🙂

    Žaljenja povprek je na spletu spet vse več. Meni se zdi, da manj kot pred leti, preden smo dobili Spletno oko, a vseeno vse več. Spletno oko se je izkazalo za brezzobega tigra…

    In še konkretno glede groženj Janši, Kanglerju, Jankoviću… Priznam, da jih osebno ne jemljem resno. Spletne kričače dojemam kot pijančke. A problem zato ni nič manjši. Najprej za svojim omizjem v gostilni ozmerja npr. Janšo, nato v spletni anonimnosti zagrozi z umorom, na koncu pa gre domov. A misliš, da se takšna oseba kaj bolje obnaša do svojega partnerja?!? Meni osebno se zdi, da je takšne grožnje treba zelo resno jemati, a ne zaradi varnosti premierja pač pa zaradi dejanskih interesov njihovih družin. Govorim o dejanskih interesih, saj bi jih ob javnem soočenju njihove žrtve iz družine najbrž celo podprle. 🙁 (Vprašaj psihologe…)

    Iz podobnih vzgibov sem se odločil na državno tožilstvo poslati ovadbo zoper študenta, ki se je podpisal z mojim imenom in priimkom. Študentu se je najbrž zdela šala neslana a zelo zabavna. Mislil je, da bo jo tudi tokrat (kot gotovo v zasebnem življenju že večkrat) odnesel brez kazni. A čaka ga veliko presenečenje. No, podobna presenečenja si želim tudi za nasilneže, ki so veliko bolj nevarni v svojem zasebnem življenju kot javnim osebam, ki jim grozijo. A grožnje javnim osebam je veliko lažje odkriti in pravilno pretehtano kaznovati, kot posegati v zasebnost.

  4. “Vse od izvolitve sedanje vlade naprej se namreč verbalno nasilje in grožnje bliskovito stopnjujejo. Predvsem grožnje predsedniku vlade vse bolj postajajo stalnica v našem vsakdanu.”

    Omenjene grožnje so stalnica v njegovem, ne našem vsakdanu. Ampak takšna je pač narava politike. Zato imajo vladarji povsod po svetu posebej izurjene varnostne službe. Vsakdo, kdor vzame v roke žezlo, se zaveda smrtne nevarnosti, ki prihaja z vrhovno oblastjo. Celo papež. Zato jaz strahu pred temi grožnjami ne sprejmem v svoj osebni vsakdan.

    Tudi kar se tiče na začetku članka omenjene izjave, se mi še danes zdi, da je dr. Bučar tedaj močno pretiraval. Pristajati na njegovo tezo pomeni prilivati olje na ogenj.

    Strinjam se s klicem na koncu članka, da bi bilo lepo čim bolj ljubiti bližnjega. Od države pa se mi zdi trezno pričakovati ne samo, da bi bila človeku prijazna, ampak da bi se postavila v službo državljana, tako kot je to določeno v njuni medsebojni pogodbi.

    Pridružujem se klicu k medsebojni strpnosti.

    Lep pozdrav, Rok

    • Modra pripomba, tista o grožnjah in oblasti.

      Tisto pričakovanje od države pa ni v mojem dojemanju tega sveta. Pač pa bi to pričakovanje naslovil na oblastnika, na voditelja. In potem je tudi tista opazka o pogodbi razumljiva.

  5. Odgovorne službe bi morale bolj odločno reagirati. Ni treba, da bi bile kazni visoke. Vendar storilcem je treba pokazati, da tako početje naši družbi ni v korist. Premalo se zavedamo, da spodbujanje nasilja v resnici ni nikomur v korist, še najmanj tistim, ki ga spodbujajo, ali pa proti njemu neprimerno reagirajo, saj ga s tem prikrito celo podpihujejo in odobravajo.

    Vsaka grožnja komurkoli bi se morala zaključiti z obžalovanjem in opravičilom. Saj je jasno, da miroljubni nasilnim ne izrekajo groženj in da se to dogaja v obratni smeri. Naše pravne in službe pregona z informacijsko pooblaščenko in varuhinjo človekovih pravic samo izražata če že ne pripadnost pa vsaj svojo naklonjenost določeni(ve se kateri) politični opredelitvi, ki demokracijo v državi že vseskozi spodkopava in še vedno temelji na lažeh in prevarah naše polpretekle zgodovine.

    Ni težko dokazati, kaj je res in kaj ni, če je človek odprt za sprejemanje resnice, ki je ena sama. Tisti, ki se ji upirate, sami dobro veste, kateri ste, in zaradi kakšnih interesov to počnete. Dobro se zavedate, kakšne koristi imate od tega. Vendar bi vas rad opozoril, da se pa očitno premalo zavedate posledic in cene tega početja, ki jih delno plačujete že sedaj. Vendar dlje, ko boste pri tem početju vztrajali, večjo ceno boste plačali. Dragi moji, zavedati se je namreč treba, da ni vse v denarju, ne v zdravju in ne v oblasti na tem svetu. Naš čas se namreč vztrajno izteka, in za vse bo potrebno izstaviti račune.

    Janša je kriv za trgovino z orožjem, za ustoličenje tajkunov, za propadanje gospodarstva, za nakup falkona, za T6, za propad gradbeništva…Morda bo kmalu celo za Hudo jamo in še kaj, saj je povsod namreč tako kot pri patriji: …na nedoločenem kraju, ob nedoločenem času z nedoločeno osebo, nedoločeno vsoto denarja…je kriv.
    Medtem, ko so ob ugotovljenem času, na ugotovljenem kraju, ugotovljene skupine ljudi z ugotovljenimi imeni in priimki, z znanimi imeni njihovih krvavih liderjev ubijali brezsodno z dokazi v odkritih grobiščih pobili na tisoče in desettisoče nedolžnih ljudi, ki bi pošteno delali za dobrobit naroda, saj so take iztrebljali že od začetka njihovega krvavega pohoda na oblast. Ubijali so jih in s svojo zverinskostjo primorali narod, da se je za preživetje moral pogajati z okupatorjem pri čemer je le ta pokazal več pripravljenosti za konstruktiven dialog, kot revolucionarji, njim je bila namreč sveta samo oblast, pa tudi če umre ves narod…(dokazi za to trditev iz njihovih lastnih spisov in pisem).

    Danes je jasno, da je šlo v resnici za genocid, ki je iz ravnanja boljševikov povsem razpoznaven. Ta genocidna drža se vidi v odnosu do meje z našo južno sosedo(pomanjkanje zdrave patriotske zavesti) in v odnosu do preživetja lastnega naroda; novi družinski zakonik ni nič drugega kot priprava za genocid v rokavicah, zloraba že tako slabega psihofizičnega položaja homoseksualcev za očitno zle namene komunistične tranzicije, kjer si tranzicija očitno podaja roko s prostozidarji, katerih skupni cilj je uničiti krščanstvo, ki se ga ne bo dalo drugače, kot z uničenjem človeštva. Tako revolucionarji v svoji strasti za lastno korist niso več sposobni spregledati velikega zla, ki ga prav za prav delajo v škodo vseh, najhujše posledice pa bodo nosili sami. Deloma jih nosijo že sedaj. Med seboj ne bodo nikoli mogli ustvariti resničnega bratstva, ki temelji na vzajemnem iskrenem medsebojnem spoštovanju, temveč je temelječ le na denarju in politični moči.

    Tak sistem za seboj pušča le duhovne pohabljence in izčrpavanje družbo v vseh pogledih. Najnižji sloji prebivalstva tonejo v revščino in razlike med revnimi in bogatimi se vedno bolj jasno zarisujejo. Gmotna blaginja se manjša in država gre proti bankrotu. Ostro se zarisujejo meje med vašim i in našimi in vrednost življenja nevarno pada. Tako je v družbi, kjer se malikuje le mladost, zdravje in moč. Sreča in veselje pa se vedno bolj odmikata…

    Kdaj se bomo končno zavedali, da so bili komunisti v bistvu prve narodove žrtve na oltarju brezbožne mednarodne organizacije. Ko bomo končno dojeli to kruto a za vse nas osvobajajočo resnico, bo končno naš narod ponovno zaživel v resnični duhovni svobodi in pravi omiki. In ta čas je pred vrati. Z delom za spravo in sožitje, za zmago Resnice nad lažjo jih pomagamo odpirati. In kako močno si želim, da se nam končno odpro na stežaj…in laži ne bo več.

  6. Če me spomin ne vara, je nekdo v preteklosti razlagal, da nam ni do tega, da bi stvari samo analizirali, temveč da moramo stvari spreminjati. Kako vzgledno bi bilo, če bi starosta slovenskih modrijanov Bučar, kdaj ukrepal tudi v to smer, ne pa samo ugotavljal.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite