HOMILIJA na 20. navadno nedeljo. Odlomki: Jer 38, 4-6. 8-10; Heb 12,1-4; Lk 12,49-53.
Italijanski duhovnik Giancarlo Isoardi v knjižici: Ljubi, dokler imaš čas, pripoveduje tole zgodbo:
»Velika množica vernikov se je nekega nedeljskega jutra stiskala v cerkvici na obrobju Cape Towna.
Mašnik je pravkar končal pridigo, v kateri je vse spomnil na veselje do služenja Gospodu s pričevanjem za svojo vero, tudi za ceno lastnega življenja.
Nenadoma je v cerkev vdrla skupina do zob oboroženih gverilcev s pokritimi obrazi. Eden izmed mož je zakričal: ›Kdor je pripravljen prejeti strel za Kristusa, naj ostane, kjer je!‹
V trenutku se je večina vernikov gnetla na izhodnih vratih, da bi se rešila. V kapeli je ostalo nekaj nad dvajset oseb. Tedaj si je vodja gverilcev snel masko, pogledal mašnika in mu rekel: ›Dobro, oče. Rešil sem te vseh tistih hinavcev. Zdaj nadaljuj mašo. Želim ti lep dan.‹ In je odšel s svojimi možmi.
V tem zmedenem času, v katerem živimo, polnem teorij zarote, skrivnih motivov in delovanj iz ozadja, raznih lobijev, podtikanj in laži ima običajen smrtnik občutek nemoči. Komu sploh še lahko verjame, ko pa ima vse neko svoje bolj ali manj skrito ozadje. Saj vendar ne more vsega sam preveriti. Medijem pa tudi ne more popolnoma zaupati.
Morda bi se komu zdelo, da bi bila najboljša rešitev, če bi tako kot v zgodbi, nekdo zagrozil z življenjem in bi se pokazalo, kdo je pristen in govori resnico in kdo je lažnivi hinavec.
Priznam, da bi bil sam v zadregi, če bi se znašel v tisti cerkvici in bi mi nekdo grozil z življenjem zaradi vere v Kristusa. Ne vem, ali bi bil med množico pri izhodu, ali med pogumno manjšino …
Še več, hvaležen sem Bogu za njegovo ljubečo potrpežljivost.
Jezus namreč ne uperja puške v nas, da bi nas preizkusil. On uporablja drugačno orožje: ljubezen. Njegova ljubezen gre tako daleč, da mora biti preizkušena v trpljenju. Jezus ne razkriva resnice o Božji ljubezni tako, da bi ranil druge, ampak tako, da pusti, da ga ranijo drugi. Jezus ne grozi z življenjem, ampak ga daje.
Bog gori v svoji ljubezni do človeka in Jezus je prišel da vrže ta ogenj na zemljo v močni želji, da bi se razplamtel. Ko je Jezus umiral na križu, takrat je bil ta ogenj vržen na zemljo. Zato Jezus pravi, da mora biti krščen, torej potopljen v svojo smrt. Smrt ga mora zagrniti kakor voda, ob čemer se zdi, da bi moral biti vsak ogenj pogašen. A ogenj Jezusove ljubezni je ogenj, ki ga ne morejo pogasiti niti velike vode podzemlja (prim. Vp 8,6).
Morda nas podoba ognja, ki jo uporabi Jezus, preseneti, saj ob ognju pomislimo na uničujočo moč požarov. In res je tudi ta vidik ognjene moči prisoten v Svetem pismu. Ogenj je padel z neba in uničil Sodomo in Gomoro v kateri Bog ni našel niti pet pravičnih. Na drugi strani pa ogenj v razbeljeni peči ni škodoval pravičnim mladeničem iz knjige preroka Danijela, ki niso hoteli častiti babilonskih bogov. V psalmih najdemo motiv prečiščenja v povezavi z ognjem. Psalmist na primer prosi, naj ga Gospod prečisti, kakor zlato v topilnici. Ogenj ima namreč moč, da loči žlahtno kovino od jalovine.
To pa ni v nasprotju z ognjem Jezusove ljubezni. Pravzaprav je le Jezusova križana ljubezen tista, ki more človeka prečistiti v globini njegovega srca, tako da v njem utrdi vero, ljubezen in upanje, ki premagajo našo notranjo razdeljenost. Božja ljubezen v nas razdeli slabo od dobrega in ga loči.
Zato je pravičnost povezana s sodbo, ta pa z ljubeznijo. Sodniško kladivo v Božjih rokah je ljubezen. Papež Frančišek je pri letošnjem križevem potu v Koloseju večkrat ponovil: »Bog nas sodi tako, da nas ljubi!«
Božja ljubezen pa kliče po človekovem odgovoru. Jezus želi, da bi se ogenj njegove ljubezni iz križa razplamtel na ves svet. Kdor torej hoče sprejeti Jezusovo ljubezen in objeti križ, ta je postavljen pred odločitev za boj proti zlu in za resnico. S tem pa postane za tiste, ki v ta boj ne želijo vstopiti, znamenje razdeljenosti. Jezus zato prinaša tudi razdeljenost. Ne puška, ampak njegova ljubezen ločuje dobro od slabega. Tistim, ki jo sprejmejo za svojo življenjsko pot, pa prinaša mir, ki je tako močan, da ga ne zamaje niti grožnja smrti.
Pripis uredništva: Gašper Kočan je kaplan v župniji Ljubljana – Šentvid.
