Ljubezen na svet prinaša Boga

0

ljubezen srceKo si predstavljamo Boga, si velikokrat o njem ustvarjamo kakšne otroške podobe starčka z belo brado, ki se nekje nad nami vozi na oblakih. Takšne slike nam o Bogu pravzaprav ne povedo kaj dosti, hkrati pa omejujejo najprej njega, še bolj pa nas, saj nam ga oddaljujejo in ga spravljajo v nek neuporaben okvir.

Druga možnost, prav tako privzgojena iz otroških let pa je, da imamo v mislih podobo Boga policaja oziroma nekega strogega sodnika, ki nas opazuje na vsakem koraku in komaj čaka, da naredimo kakšno napako, da nas bo potem lahko zanjo kaznoval. Če bi to držalo, bi bilo pravzaprav nesmiselno, da bi nam Bog ob stvarjenju dal svobodno voljo in možnost odločanja za dobro. Ne smemo pozabiti, da nam Bog zelo zaupa in se zanese na nas.

Iskreno pomislimo: ali si je res tako težko Boga predstavljati kot prijatelja? Ne kot nadrejenega, ne kot gospodarja ali kako drugače ukazujočega, temveč kot tistega, ki nam zaupa, nam stoji ob strani in se je za nas pripravljen žrtvovati.

Ko je Jezus z učenci prehodil kar dolgo skupno pot oznanjevanja, ko jim je v prilikah skušal karseda približati ljubečo podobo svojega Očeta in je bil tik pred tem, da se za vse ljudi daruje na križu, je učence imenoval za svoje prijatelje. Ne zato, ker bi se prej do njih obnašal gospodovalno, temveč zato, ker je bil z njimi preprosto pripravljen deliti vse. Ničesar jim ni prikrival, z njimi je delil tudi svojo bolečino in žalost. Zanje in za vse nas pa ima le eno naročilo: naj se po njegovem zgledu ljubimo med seboj. To je več kot naročilo, Jezus to utemelji celo kot zapoved. To pravico pa ima zato, ker tega ne naroča samo s svojo voljo in besedami, temveč predvsem z zgledom lastnega žrtvovanja.

Kje pravzaprav še lahko danes iščemo takšne zglede ljubezni? Morda pri starših, ki so se iz ljubezni do svojih otrok bili pripravljeni odpovedati lahkotnemu življenju in so si tolikokrat trgali od lastnih ust, da so lahko dali otrokom tisto, kar so potrebovali. Pretresljiva je zgodba o Cankarjevi materi, ki je v hudi revščini ostala sama s kopico otrok, ki so je bila ena sama lačna usta, ona pa jim tolikokrat ni imela kaj za dati. Ivan takrat še ni razumel njene žrtve; tako kot bratje in sestre je tudi on najprej in predvsem čutil le pekočo lakoto v trebuhu in zaradi nje je bil slep za materine tihe solze in bolečino. Mnogo let kasneje pa se je spominjal, kako je mati nekoč več ur stala v vrsti, da je slednjič domov lahko prinesla težko naprošen hleb kruha in se pri tem z jecljajočimi besedami hitela opravičevati otrokom, da ni mogla priti prej, saj ji ga niso hoteli nikjer dati. Materino žrtev je opisal z bolečino v srcu: »Mati, šele sedaj vem: tvoje telo smo jedli in tvojo kri smo pili. Zato si šla tako zgodaj od nas…«

Tudi danes je na svetu veliko takšnih mater in očetov. Če v njih ne bi bilo toliko Kristusove ljubezni, ki jim daje moč za vsakdanje odpovedi, bi bili otroci sveta še bolj lačni in nenasičeni.

Spet drugi zgled ljubezni lahko najdemo v številnih misijonarjih, ki so se odpovedali materialnemu lagodju naše civilizacije in se iz ljubezni do Boga odpravili v bedo tretjega sveta oznanjat evangelij. Gotovo bi nam lahko povedali nešteto zgodb o revščini, o otrokih, ki umirajo na pragovih bornih kolib, o takšnih ali drugačnih boleznih, ki med njimi neusmiljeno sejejo smrt. Marsikdaj jim misijonarji kljub vsemu prizadevanju za boljše življenjske pogoje ne morejo prinesti drugega kot le notranjo tolažbo in duhovno pomoč. Verjetno je prav v tej bolečini, ki jo začutijo ob svoji tolikšni nemoči, prav ljubezen tista, ki jih žene naprej. Ali pa zgledi zdravnikov, socialnih delavcev, učiteljev… Konec koncev nas lahko nagovarja zgled vsakega človeka, ki je zmožen videti dlje od svojih potreb ter svoj trud, energijo in tudi trpljenje darovati za dobrobit drugega.

Ko torej še po mnogih drugih zgledih izvršujemo zapoved ljubezni, se pri tem spomnimo na besede apostola Janeza iz današnjega drugega berila. Janez se je zavedal, da Boga ne moremo spraviti v neke človeške podobe in predstave, zato ga je imenoval preprosto Ljubezen. Bog tako ni samo ljubezen zaradi tega, kar je za nas storil, ampak fizično postaja ljubezen v naši dobroti do drugih. Ko se torej za druge žrtvujemo, na svet dobesedno prinašamo Boga.

Besedilo je homilija na 6. velikonočno nedeljo.