Ljubezen brez boja

22
26
Znamenje v Kobilju v Prekmurju Foto: Aleš Čerin
Znamenje v Kobilju v Prekmurju Foto: Aleš Čerin

Kot smo dejali v zapisu “Ne, kakor ga daje svet”, se je nekdaj še zadnji vernik v procesiji ob prazniku Svetega Rešnjega Telesa in Krvi zavedal, kako je miroljubno sobivanje med ljudmi in narodi nekaj utopičnega, ker so se ljudje nekoč še kako zavedali, da je v srcu vsakega človeka tudi nasilje, da torej ta destruktivna sila v nas močno deluje.

Zdi se, da se je v zadnjih desetletjih v Cerkvi to načrtno želelo pozabiti, skupaj s tem pa se je odpravil tudi tisti velikanski trud, ki je potreben, da se ta sila v sebi obvlada, se disciplinira, saj sicer kaj lahko privede ne le do uničenja okolice, temveč tudi do samouničenja. Pravzaprav današnji človek živi v neki iluziji, da zanj nekatere stvari ne veljajo več. Misli, da ni več grešen, omejen, krhek in umrljiv. Četudi je današnji človek kristjan, ali vsaj zase pravi, da to je, se želi slepiti, da je nesmrten že v tem zemeljskem življenju. Zato prihaja do zanimivega pojava, ko kristjan “razvitega sveta” noče vojne zase, ne zanimajo pa ga kaj dosti, če ga sploh zanimajo, vojne drugih. Kar poglejmo, koliko je kaj zanimanja za naše brate po veri v Egiptu, Siriji, Iraku in še kje. Za nas, ki sedimo v udobnem naslanjaču in vse to spremljamo po televiziji ali internetu, je vse kvečjemu neki spektakel, vsekakor pa nekaj, na kar smo se že navadili. Kakor smo se že navadili na neko čudno krščanstvo, ki ne potrebuje več Kristusa kot Boga in Odrešenika, ampak ga kvečjemu pojmujemo kot nekega modrega učitelja, od katerega vzamemo le tisto, kar nam ustreza, ostalo pa zavržemo. Želimo potemtakem krščanstvo kot neki ne natančno določen moralni nauk, kjer pa želimo le moralo brez dolžnosti in odgovornosti, torej takšno, ki posameznika k ničemur ne zavezuje. Želimo vero brez odpovedi in askeze, saj onkraj našega človeškega obzorja ni več nikakršne večnosti, ni ničesar več. Toda, ali je to prava pot? Antikrist Vladimirja Solovjova je nežno šepetal, kako je “Kristus prinesel meč, jaz pa bom prinesel mir”. Danes mislimo, da bomo nasilju, ki nikakor ne preneha in tudi ne bo prenehalo, zoperstavili s pacifizmom, ker najbrž mislimo, da se bomo na ta način znebili tiste zadnje instance, ki nas vse čaka, torej smrti. Mislimo tudi, da se bomo znebili nujnosti izbire in odločitve za dobro ali za zlo. Zato izbiramo nove izraze za vse tisto, kar nam ne ustreza in česar bi se radi znebili, ali bi radi vse to vsaj odstranili iz našega mišljenja. Kaj postavimo na mesto tistega, česar bi se radi znebili, je najbrž na očeh vseh – vsemogočno tehniko, medicino … V našem primeru smo na neki način ritualizirali vojno in terorizem, le da gre pri tem za neko povsem “laično” obredje, ker je tisto versko postalo odvratno. Kako se torej zoperstaviti nasilju v družbi, kjer bi v televizijski studio kot simpatičnega gosta povabili koga, ki obglavlja ljudi? Se bomo temu morda zoperstavili po naših cerkvah, kjer je bolj važno prirediti obred, ki bo čim bolj zabaven in barvit, Kristusovo krvavo žrtev pa smo pospravili na podstrešje, da niti ne govorimo o tem, kam je šla ideja boja v krščanskem verovanju? Boj je izginil iz katoliške Cerkve na račun potovanja, saj je “vojskujoča se Cerkev” postala zgolj še “potujoča”, torej je neka sekundarna lastnost Cerkve, ki seveda tudi potuje proti nebeškemu cilju, a ne predvsem in ne samo, postala primarna označba. Naše življenje namreč ni nikakršno miroljubno potovanje, razen če si zatisnemo oči in si zablokiramo možgane, da tega ne bomo več opazili, četudi je evidentno.

Iz brevirja, molitvenega bogoslužja, so bili odstranjeni preveč bojeviti psalmi. V prevodih obreda v narodni jezik se je v spevu “Svet” s prevodom izgubil “Sabaoth”, ki pomeni “Gospod nad vojskami” (kar je lepo zapisano v samem Svetem pismu); postal je “Bog vsega stvarstva” (zanimivo, kako so Hrvati ohranili “Sabaoth”). Ko je Gilbert Keith Chesterton, angleški krščanski pisec, mislec in časnikar, pisal esej o Dickensu, je lepo zapisal: “Naša sodobna civilizacija kaže mnoge znake cinizma in dekadence, vendar pa izmed vseh znakov sodobne krhkosti ali pomanjkanja moralnih načel ni nobenega tako površnega ali nevarnega, kot je ta, da so današnji filozofi začeli ljubezen oddeljevati od vojne in ju postavljati v nasprotujoča si pola. Ni slabšega simptoma od tistega, ko človek, pa četudi je to Nietzsche, trdi, da se je treba iti bojevat, ne pa ljubiti. Ni slabšega simptoma od tistega, ko človek, pa četudi je to Tolstoj, trdi, da je treba ljubiti, namesto se iti bojevat. Eno vključuje drugo. Eno je vključevalo drugo v starih romanih in v starem verovanju, ki sta bili stalnici človeštva. Ne moreš nečesa ljubiti, ne da bi se za to želel boriti. Ne moreš se bojevati, če nimaš nečesa, za kar bi se boril. Ljubiti nekaj, ne da bi se želel boriti, da bi to dosegel, ni ljubezen, temveč pohota”.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


22 KOMENTARJI

  1. Ljubezen brez boja … ljubezen brez truda … ljubezen … ugodje … trenutno ugodje

    Je to smer razvoja? No, naj ne bi bila?

  2. Neoliberalizem, ki oznanja, da je vse dovoljeno, kar ni zakonsko prepovedano in ki prisega na agresivnost, brezbožnost, nemoralnost, različne zasvojenosti ( igralniške, loterijske, omamljajoče zaradi depresivov…), neiskreno in nezvesto ljubezen, nesolidarnost, tudi nepravičnost, nečlovekoljubje…., povzroča duhovni razkroj družbe.

  3. Zato je sprejemljiv le liberalizem, ki upošteva življenjske krščanske vrednote, ki temeljijo na ljubezni, harmonijo z naravnim okoljem v katerem živi človek, in življenje z občutkom do sočloveka in do narave, stvarstva.

  4. Avtorjev klic k boju utegne biti v tem zmedenem času in prostoru,ki ga opisuje, prav zato tudi napačno razumljen-tudi sv. Bernard na primer je bil v svojem času zmotno prepričan,da more z mečem ubraniti Sv.deželo. Žal tisti “Gospod nad vojskami”brez temeljite razlage povzroča le težke nesporazume. Homilije oz. pridige so danes večinoma prepovršne za to. Edino sprejemljiv in Kristusovim učencem primeren boj pa je tisti duhovni boj s celotno Božjo duhovno opremo,ki je opisan v 6.poglavju Pavlovega pisma Efežanom.

  5. Ta uvodnik je pravzaprav nadaljevanje v začetku omenjenega članka, ki je bil objavljen v časniku Novi glas. Na spletni strani taistega žal ni bil objavljen, se ga pa dobi na mojem blogu: http://voncio83.blogspot.com/2014/10/ne-kakor-ga-daje-svet.html. Glede napačnega razumevanja je pa tako, da se lahko marsikaj napačno razume, sploh, če se izvzame iz konteksta – to se nenazadnje dogaja tudi svetemu očetu. V kontekstu je treba obravnavati tudi sv. Bernarda, kakor tudi “poziv k boju”, pri katerem ne gre nujno zgolj in samo za duhovni boj, odvisno od okoliščin. Če je bil zmotno prepričan sv. Bernard, potem je bil prav tako zmotno prepričan tudi sv. Frančišek Asiški, pa še kdo. Vsekakor priporočam, da preberemo najprej vse, kar avtor o neki tematiki napiše, pa potem presojamo, če je mogoče napačno razumeti. Ne vem, zakaj bi “Gospod nad vojskami” povzročal težke nesporazume? Ah, seveda jih povzroča, če se v internetni dobi ne moremo potruditi, da si kaj razjasnimo takšne in podobne zadeve. Pozabljam, da je za to potreben trud in da, tudi neke vrste boj. Še dobro, da nisem pisal tudi o “pravični” vojni, ker je očitno o takih rečeh dandanes bolje molčati, pa čeprav gre za katoliška načela. Vsekakor je naš urednik tale članek namenoma dal za uvodnik, da bi se kdo morda kaj vprašal, postal kaj bolj pozoren na kako zadevo, ki jo ima pred nosom, pa je ne opazi, da bo kdo morda skušal kaj poglobiti svoje versko in še kako drugo znanje. Morda tudi s pomočjo tednika Novi glas, ki se ga v Sloveniji prav “snobira”, a priori in z neke vzvišenosti odklanja. Kakšne so pridige “baubau” ne vem, v svojih se potrudim, da kaj tudi razložim – včasih uspe bolj, včasih manj. Pa lep praznik vsem!

    • O vsem se očitno zaenkrat še ne strinjava-se pa še bova-nekoč…Res je tudi,da običajno ne prebiram vašega tednika;veseli pa me,da ste pri omembi “pravične”vojne ob ta pridevnik postavili narekovaja.

      • Ste vi nek redovnik ali kaj? Duhovni boj kot ga omenjate je boj proti “vladarstvom, proti zlohotnim silam” itd. Imate pa tudi boj prsa na prsa, kot so vojne. Tudi to je realnost sveta. Ne vem odkod zlasti pri nas takšno “zavračanje” nasilja, a po drugi strani pa se srečujemo s stalnim izzivanjem. Takih, ki si ga želijo, ki komaj čakajo na oborožen spopad. Slovenija je polna tega.

  6. Zame je boj na osebni, notranji ravni, nikakor pa ne na neprimerno lažji in neproduktivni zunanji ravni, kot je vojna, agresivni družbeni aktivizem itd. Tudi Anselm Grün v svoji odlični knjigi Boj in ljubezen pravi: “Pravi bojevnik se vedno bori za življenje, ne proti nekomu, ampak za ljudi, da bi živeli v miru.” Jezus pa pravi: “Kdo prime za meč, bo z mečem pokončan.”

    Zdi se mi, da je prvo “pravično” vojno želel začeti že sv. Peter v vrtu Getsemani – kaj je na to dejal Jezus, se ve. Mar ne bi bila to edina ultimitavno in najbolj “pravična” vojna na svetu – za rešitev življenja edinega povsem nedolžnega človeka, povsem brez greha, Božjega sina? A ta je ni želel, celo prepovedal jo je (“pospravi meč v nožnico” – ne pa, saj ni treba, Peter)

    Tudi kristjani v prvih stoletjih se niso vojaško upirali, ko jih je Rim preganjal – lahko bi se šli kako uporništvo, partizanstvo, terorizem itd. – vse to so občasno počeli tudi Judje. Šele z eno največjih katastrof za krščanstvo po mojem mnenju, ko je to postalo državna religija v 4. stoletju, so se začele “pravične” vojne, krščanstvo je postalo masovno, se precej razvodenelo in sekulariziralo – in tako je šlo dalje v srednji vek … s “pravičnimi” vojnami ves čas.

    Zunanji boj, se mi zdi, je velikokrat odraz notranje lenobe in zanemarjenega notranjega boja. Zakaj 1. in 2. svetovna vojna – ker so se Nemci počutili slabe, manjvredne od Angležev in Francozov ter se želeli dokazati na silo. Vojna je bila lažja kot pa notranje obvladanje lastnih tlačenih čustev. Prav tako je bilo tudi na osebni ravni, recimo pri Hitlerju – nacizem kot sad njegovih osebnih frustracij z Židi (ker ni bil sprejet na likovno akademijo itd.) – in tega ni obvladal z notranjim bojem.

    Tudi na 1. svetovno vojno je avstrijski cesar pozival z letaki “taka je sveta Božja volja”. Je bila res?!

    • Pravične vojne ni potrebno dajati v navednice. Gre za enega izmed konceptov katoliškega družbenega nauka, ki označuje obrambno vojno s sorazmernimi (čim manj okrutnimi) sredstvi do nasprotnika. Ni vsaka vojna nesmiselno nasilje. Nesmiselno ravna (samo) tisti, ki k njej hujska in jo prične, ne pa tisti, ki se bojuje za zaščito bližnjega.

      Boj je s katoliškega stališča gotovo najprej notranji, a tudi zunanji ne sme umanjkati, ko je to potrebno. Kristus, ki naj bi bil zgled, namreč ni nehal opozarjati na odklone človeštva in pozivati k spreobrnjenju (kar ga je naposled stalo življenja).

      Vse to pa je sodobnemu, uživaško razpoloženemu človeku težko poslušati. Njegov pacifizem je izgovor za vse podivjane strasti, katerih suženj je postal. Zato tudi negativni odzivi na odličen članek Andreja Vončine.

      • Guston,zakaj pa imenujete mnenja,ki se ne skladajo v celoti z vašim ali A.V.jevim…”negativni odzivi”?Če ne mislimo vsi popolnoma tako kot vidva z g.Vončino ali smo mar zato za vas že negativci?Mnenje drugega je enako legitimno kot vaše ali koga tretjega. Nihče od nas ni upravičen zahtevati,da je samo njegov lastni zaključek edino veljaven in zveličaven. Prav spletni Časnik je primeren teren za spoštljivo izmenjavo naših izkušenj ali rezultatov naših-nedvomno nepopolnih in nikakor še ne dokončanih- iskanj. Želim absolutno spoštovati tudi tista drugačna od mojih, prav to pa od vas drugih tudi pričakujem.

      • Me pa res zanima, od kod izhaja koncept pravične obrambne vojne iz katoliškega družbenega nauka? V evangelijih utemeljitve za to sam ne najdem, tudi v zgodnji krščanski tradiciji (do 4. stoletja), kolikor jo poznam, ne. Sv. Peter se je želel samo umaknit iz Rima, da bi rešil svoje življenje, kaj šele kaka pravična vojna … pa mu je Jezus že namignil svojo željo, naj gre nazaj in daruje svoje življenje s svojimi verniki. Ni mu rekel, naj organizira raje kako podtalno odporniško gibanje in skuša reševat vernike iz zaporov v arenah.

        Kot sem že napisal, mar ne bi bila prva in ultimativno pravična obrambna vojna vojna/spopad apostolov za Jezusovo življenje, pa jo je Jezus zavrnil? Kako lahko potem Cerkev upravičuje druge vojne, ki so po svojem bistvu vedno manj pravične od te, ki bi se odvila v Getsemaniju za življenje edinega zares nedolžnega človeka?

        • Super, potem naj se po vašem pri napadu kakšne Islamske države ali katerega totalitarizma preprosto pustimo pobiti oz. zasužnjiti?

          Kaj pravi Cerkev o pravični vojni, pa je lahko dosegljivo že z nekaj kliki po internetu.

  7. Svetoval bi veliko previdnost pri uporabi pojma “pravične vojne” in izrazito restriktivnost pri postavljanju kriterijev, kdaj je oboroženo vojskovanje pravično.

    Obrambna vojna napadene strani ima v sebi argument pravičnosti. Intervencije, ki preprečujejo večje zlo podobno. K tem lahko štejemo dobro premišljene mirovne vojaške intervencije v področja vojne ali neizmernega zatiranja ljudstev s strani avtokratskih, diktatorskih oz. totalitarnih režimov.

    Vojne za pridobivanje državnega ( ali narodovega)ozemlja ali državljanske vojne po mojem ne zadostijo kriteriju pravičnosti v krščanskem smislu. Ne vidim recimo elementov, da bi danes ali v bližnji prihodnosti lahko recimo slovenski katoličan zagovarjal vojne s sosednjimi državami ali pa državljansko vojno znotraj Slovenije.

    Mislim, da je evidentno prevladujoča evangeljska pobuda in spodbuda, naj kristjani svetu prinašamo mir. Ne vojne.

  8. 483. Kdaj je poseg vojaške sile nravno dovoljen?
    Poseg vojaške sile je nravno upravičen, če so hkrati navzoči naslednji pogoji: gotovost, da bo treba prestajati trajno in hudo škodo; neučinkovitost vsake miroljubne alternative; utemeljene možnosti uspeha; izogibanje hujšemu zlu, upoštevajoč zlasti strahotno razdiralno moč sodobnega orožja.

    484. Kdo je v primeru vojne nevarnosti pristojen za strogo ocenjevanje teh pogojev?
    Ocenjevanje teh pogojev je stvar razumne razsodbe voditeljev, ki imajo tudi pravico, da državljanom naložijo obveznost narodne obrambe. Pri tem morajo upoštevati osebno pravico ugovora vesti tistih, ki odklanjajo uporabo orožja, imajo pa dolžnost služiti skupnosti na drug način.

    http://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

    • Trije pomisleki:Mar mi je res kdorkoli upravičen naložiti “obveznost narodne obrambe”?In če menite,da je tako:Ali niso potemtakem vsi begunci pred državljanskimi in mednarodnimi vojnami v resnici izdajalci? Pravica do ugovora vesti v resnici ni priznana,če me kdorkoli prisili pomagati oboroženim silam. Jaz torej menim,da je pravica do samoobrambe lahko le pravica,nihče mi je ni upravičen naložiti kot dolžnost. Dolžnost služiti bližnjim pa izhaja že iz postave ljubezni.

      • Mislim, da nimaš prav. Je kar obveznost. V mnogih državah imajo še vedno splošno vojaško obveznost. In takrat imaš dolžnost iti v spopad.
        Ugovor vesti seveda obstaja.

  9. Kakor nam je lepo podal “AlFe”, je razvidno, da je vse precej jasno in dovolj restriktivno v nauku Cerkve. V uvodniku omenjeni kristjani in še drugi se ne morejo iti le “duhovnega boja”, ampak je treba ukrepati tudi drugače. Treba jim je tudi dejansko pomagati, ne le z besedami in molitvami, da ne bi bili iztrebljeni ali bili prisiljeni v odpoved svoji krščanski veri, glede na to, da se niti “podrediti” (v muslimanskem smislu, seveda) očitno ne smejo več. Obenem se mi zdi, da je jasno opozorjeno še na druge težave v uvodniku. Nekatere reči, tudi takšne, ki so se odprle tu, bomo obravnavali še v tretjem nadaljevanju v tedniku Novi glas. Danes, v tem tednu in v celotnem novembru pa smo povabljeni, da vršimo dejanja ljubezni do naših pokojnih bratov in sester.

  10. Mar niso vest, osebni odnos z Bogom in njegove besede iz evangelijev pred naukom Cerkve, če jim ta nasprotuje? Celo nauk sam v katekizmu postavlja vest nad vse. Katekizem postavlja osebno življenje nad življenje sovražnika – v samoobrambi lahko napadalcu vzamemo življenje. Bi se Jezus res strinjal s tem?

    Poglejmo Jezusove besede:

    – “Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo” (Mt 5, 39). Tule navajam razlago jezuita, p. Silvana Faustija (Skupnost bere Matejev evangelij): “Če je prvo pravilo za premagovanje zla to, da ga ne vračamo, je drugo pripravljenost nositi ga dvojno mero, samo da ga ne bi podvojili. Krščanska ‘toleranca’ ni brezbrižnost do zla, temveč moč ‘tolerirati’ (= nositi) na sebi hudo drugega: je ‘nosilnost’, sposobnost ‘nositi bremena drug drugega’, izpolnitev Kristusove postave (Gal 6,2).”

    -“[Peter] je iztegnil roko, potegnil svoj meč” (Mt 26, 51). Fausti: “Uporabi isto orožje kot sovražnik. Začne se in propade prva izmed brezkončnih ‘križarskih vojn’, ki nas prištevajo k tistim, ki križajo Gospoda življenja. Vsakič, ko na hudo odgovorimo milo za drago, le še podvojimo nasilje. To je najhujše zlo, ker je ‘UPRAVIČENO’. Z njim le še potrdimo, kot da bi bilo tega treba, satansko podobo nekega nasilnega boga.
    Gospod je dar, služenje in ponižnost: njegov emblem ni konj ali tank, temveč oslica. Kdor hoče braniti ali širi Božje kraljestvo s posvetno oblastjo, križa oslico s konjem in dobi mulo, jalovo in neumno.”

    – “in mu odsekal uho.” (Mt 26, 51) Fausti: “Naša vnema sovražnika ne zadene v glavo. Samo uho mu odseka: odvzame mu možnost, da bi poslušal Besedo. Vsako dejanje ‘konja sli voza’ je daleč od tega, da bi premagalo hudo, in ga pomnoži, pri tem pa doda oteževalno okoliščino: onemogoči možnost spreobrnjenja. Vse postane eno samo veliko sekanje ušes, ki vedno bolj oddaljuje od resnice, ki nas osvobaja.”

    – “Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani” (Mt 26, 52). Fausti: “Nasilje poraja nasilje: prej ali slej zadene tudi tistega, ki ga povzroča. Kdor zmaga danes, ubije tistega, ki je zmagal včeraj, in ga bo ubil tisti, ki bo zmagal jutri. Zmagujejo vedno najslabši med ljudmi (Ps 12,9). In tako v nedogled, dokler ne bo vsega konec!”

  11. VOJNA

    Jezus je bil nenasilen, v govoru na gori poziva k nenasilju. »Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo« (Mt 5, 39). V tem smislu nekateri odklanjajo vsako uporabo sile in so za radikalni pacifizem.

    Radikalni pacifizem
    Radikalni pacifisti so prepričani, da je v skladu s Svetim pismom edino popolna odpoved kakršnikoli uporabi sile. Ali Kristus res zahteva, da na nasilje odgovorimo z nenasiljem in pripravljenostjo na mučeništvo? Če bi taka trditev držala, se ne bi kristjani smeli postaviti po robu turškemu ladjevju pri Lepantu 1571, kar bi imelo za posledico, da bi Turki zasedli Evropo. Ne bi se smeli vojaško zoperstaviti Hitlerju. Kakšna bi bila danes Evropa in svet, si lahko predstavljamo. Ženi, ki jo nekdo skuša posiliti, ne bi smeli priskočiti na pomoč. Protestantski teolog Karl Barth je kritiziral stališče zahodnih držav, ki so v času pred 2. svetovno vojno hotele mir za vsako ceno. Ravno ta drža je naciste opogumila, da so začeli vojno avanturo. Sam Gandhi je v drugi svetovni vojni pristal na rekrutacijo v indijske čete, da bi se boril proti Hitlerju. Papež Janez Pavel II. pa je izjavil: “Mi nismo kakršni koli pacifisti! Ne želimo miru za vsako ceno. Mir mora biti delo pravičnosti!” Radikalni pacifizem sicer izgleda herojski, vendar s svojim radikalnim odklanjanjem nenasilja spravi napadalca v skušnjavo, da uporabi silo. Računa namreč, da bo z lahkoto prišel do “plena”, ker se nasprotna stran ne bo branila.

    Nauk Cerkve
    Cerkev sicer podpira vsa prizadevanja za mir in želi, da bi se vsi spori uredili v duhu medsebojnega spoštovanja in razumevanja. Vendar priznava pravico do samoobrambe. »Dokler bo obstajala vojna nevarnost, dokler• ne bomo imeli pristojne mednarodne oblasti, ki bi ji bile na voljo primerne sile, vse dotlej vladam, ki- so izčrpale sleherno možnost miroljubnih pogajanj, ne bo mogoče odreči zakonito pravico, da se branijo« (KKC 2308).
    Pogoji za »zakonito obrambo z vojaško silo« so:
    • “da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika in nedvomna;
    • da so se vsa druga sredstva, da bi temu napravili konec, izkazala kot neizvedljiva ali neučinkovita;
    • da se združi več resnih pogojev za uspeh;
    • da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo, ki naj bo odvrnjeno. Moč modernih sredstev razdejanja ima zelo veliko težo pri ocenjevanju tega pogoja” (KKC 23o8).
    Po mnenju Cerkve je vojna nujno zlo, ki se mu vedno ne da izogniti. Vendar tudi v času vojne veljajo nravne zapovedi. »Treba je spoštovati in človekoljubno ravnati s tistimi, ki se bojujejo, z ranjenimi vojaki in ujetniki« (KKC 2312). Cerkev zavrača slepo pokorščino v vojski. »Obstaja moralna obveznost upreti se poveljem, ki zapovedujejo genocid« (KKC 2313). Nihče se torej ne more izgovarjati, češ da je izpolnjeval le povelja nadrejenih.
    Prav tako Cerkev obsoja »vsako vojno dejanje, ki meri na uničenje celih mest ali obsežnih pokrajin z njihovim prebivalstvom brez razlikovanja« (KKC 2314). Vojno z atomskim, biološkim in kemičnim orožjem pa označi Katekizem »za zločin proti Bogu in proti človeku« (KKC 2314).

    Karizma nenasilja
    Je potem govor na gori le nedosegljiv ideal? Nikakor. Kristjan si mora prizadevati za mir. Pripravljen mora biti rajši pretrpeti krivico, kakor da bi jo sam delal. Njegova osnovna drža mora biti ljubezen in odpuščanje tar pripravljenost na spravo. Ima pa seveda tudi pravico na samoobrambo. Še posebej tisti, ki mu je zaupana skrb za dobro skupnosti. Vendar radikalnost govora na gori ostane. Posameznik lahko začuti oseben klic, da se po Kristusovem zgledu odpove zakoniti obrambi. Kot nekdo, ki čuti klic k »neoženjenosti zaradi Božjega kraljestva«. Vendar taka »karizma nenasilja« ne more postati dolžnost za vse kristjane, kot tudi ni »karizma neoženjenosti«. Sv. Tomaž Akvinski je zastopal mišljenje, da morajo duhovniki in škofje raje dati svoje življenje kot prelivati kri. Daj Bog, da kristjani še posebej v današnjem času ne bi preslišali Jezusovih besed: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Bozji sinovi” (Mt 5, 9)!

    Jože Pucelj: KO BI LJUBEZNI NE IMEL
    Ljubljana, Župnijski urad Dravlje 2000

  12. Vse tole petje teoloških levit pelje samo v zmedenost. Eno je nebeško kraljestvo, drugo pa je grešni svet. In v tem grešnem svetu so vojne bile in verjetno še bodo kar nekaj časa.
    Kar nam je dano je ugovor vesti. Zato recimo redovnik ali duhovnik ne nosita orožja niti v vojski. Tu so sicer neke zgodbe o oboroženih domobranskih kuratih, ampak ne vem dejansko kaj je na tem res.
    Mi, laiki, pa običajno ugovora vesti nimamo. Zato je tudi poenostavitev o Bogu kot “vesti” je bolj spet neko leporečenje. Če torej ugovora vesti nimaš ali si potem brez Boga?! Ali si slab kristjan? Nikakor ne.
    Oblast lahko še vedno objavi vojno napoved, kot nekoč. Nič posebnega se v tem še ni spremenilo. Tole iz katekizma o “dokler• ne bomo imeli pristojne mednarodne oblasti, ki bi ji bile na voljo primerne sile,..” ne vem, a je to samo v slovenskem prevodu, ali tudi v originalu. Odkod Cerkvi ideja po “pristojni mednarodni oblasti”, res ne vem in me zelo zanima. Kajti Cerkev se je doslej in se tudi bo odslej podredila svetni oblasti glede tega. Zato “opravičevanje” vojne sploh ni v domeni Cerkve. Cerkev je po nauku proti vojni, kot taki, kar pa seveda ne pomeni da ne sprejema sveta kot takega. In v sveti so in bodo vojne. Kako bi to nekateri radi vpletli v teološko moralko, priznam, mi ni jasno. Niti zakaj se to počne.
    Kot sem bral o naših duhovnikih med 2. sv. vojno, so menda sredi vojne vihre najbolj zagreto pridigali o zapovedi “ne ubijaj”. To ve samo naša Cerkev, zakaj in odkod tako. Vera v Boga ne pomeni odmik od realnosti. Kristus je realnost. Tako kot je on umrl na križu, tako lahko tudi nas smrt doleti sredi vojne vihre, ali pa po sodbi katerega od oblastnikov.
    Tako zlahka pridigati o “spravi meč v nožnico” v smislu nekega pacifizma, brez stika z realnostjo, je neznosna lahkotnost. Enako velja seveda tudi za nasilje kot tako. To do česar smo v Sloveniji prišli v “zavračanju” nasilja ni več normalno. Naša brezgrajna “nenasilnost” se vse bolj razodeva kot tisto čemu psihiatri rečejo “pasivna agresivnost”.
    Res bi rad slišal kako realno pridigo, namesto “teološke moralke” med mašo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite