Licitacija slovenske države

2

V sredo so pokopali eno najprepoznavnejših političnih figur prejšnjega stoletja, prvo premierko v zgodovini Velike Britanije, Margaret Thatcher. Razvpita premierka je nedvomno ena od ikon 20 stoletja. Ne glede na to ali se nekdo strinja z njenimi političnimi pogledi ali ne, ji je potrebno priznati status državnice z veliko začetnico.

Prvo premierko v zgodovini pa smo dobili tudi Slovenci. In to v času najhujše krize po osamosvojitvi. Slog vladanja in osebnosti si ne bi mogli biti bolj drugačni. A namen tega prispevka ni primerjati obe osebi in njuna sloga vladanja ampak predvsem premislek o tem, kako Slovenci sploh dojemamo pojem državnika.

Država na razprodaji

Kako zelo so stvari narobe pri nas je bilo že jasno s precej klavrnim in bizarnim poskusom ustoličenja Mira Cerarja za predsednika vlade, brez da bi ta izustil en sam stavek o politični viziji, o ekonomski ali socialni politiki, in predvsem brez kakršnihkoli političnih izkušenj. Vse, kar je povprečen državljan vedel o Miru Cerarju, je, da je menda ugleden pravnik in da ima veliko za povedati o etiki in morali. Ker se je to izjalovilo, so kot rezervni scenarij iz klobuka privlekli do nedavnega povsem neznano Alenko Bratušek, ki se je čez noč prelevila iz glavne kritičarke Janševe vlade in njenih varčevalnih ukrepov, v glavno zagovornico že pripravljenih ključnih projektov Janševe vlade. Bolj kot sam preobrat v retoriki bode v oči občutek odsotnosti vizije in konkretnih ciljev kaj sploh vlada želi doseči in kako. Sestavljanje vlade je bilo podobno javni licitaciji, kjer je bilo vprašanje koliko bo sploh interesentov za zasedbo najpomembnejših javnih funkcij. Država je bila dobesedno na razprodaji.

Ne samo, da v Sloveniji obupno primanjkuje ustrezne socializacije in rekrutacije bodočih državniških voditeljev, temveč je za nas značilna vsakršna odsotnost javne vizije kakšen naj državnik sploh bo. Veliki državniki se ponavadi ne merijo po tem, koliko so priljubljeni pri domačih volivcih ali kako spoštljivo o njih pišejo mediji. Ena izmed najbolj prepoznavnih značilnosti velikih državnikov je njihova odločnost, neustrašnost in vizija. Sprejemati nepriljubljene, a za državo nujne ukrepe je njihova nujna popotnica.

Oblast vlada ljudstvu in ne obratno

V svojem predavanju o Heglu je eden najbolj pronicljivih političnih filozofov 20. stoletja Leo Strauss med drugim izjavil, da je večinsko glasovanje najbolj neumna rešitev za katerikoli problem. Res je, da vlado sestavljajo predstavniki ljudstva, vendar to ne pomeni, da deluje tudi po navodilu tega ljudstva. Prepričanje, da bomo našli pot iz krize tako, da bomo povprašali za mnenje ljudi s ceste ali slednje celo posadili na najodgovornejša mesta je, milo rečeno, utopično. Veliki državniki se ne ravnajo po razpoloženju ljudstva, temveč obratno, s svojo karizmo in znanjem prepričajo ljudstvo v smotrnost predlaganih rešitev. Vendar predpogoj zato je, da najprej sploh veš, kaj hočeš. Ni dovolj, da se povzpneš na oblast. Vedeti moraš, kaj boš z njo počel. Tako pa imamo v Sloveniji inflacijo referendumov o pomembnih strateških odločitvah, ki so delno posledica zlorabe močnih interesnih skupin, deloma pa posledica prelaganja odgovornosti politične elite na bremena neukih državljanov. Ustanavljamo nešteto strokovnih komisij, ki bi naj našle magično rešitev, in vsak četrtek na nacionalni televiziji javno modrujemo o nujnih ukrepih, ki da jih moramo sprejeti.

Slovenija v tem času potrebuje predvsem državnike z veliko začetnico. Namesto tega so pri nas politiki del problema in ne del rešitve. V družbi kjer ni močne državniške figure, imajo preveliko vlogo posamezne interesne skupine, ki svoje parcialne interese prodajajo kot javni interes. Charles Moore, uradni življenjepisec Margaret Thatcher, je v dokumentarcu za Daily Telegraph nekoč dejal, da je železna lady dobro razumela, da  morajo delavci imeti predstavnike na svojem delovnem mestu, ne morejo pa sindikati odločati o ekonomski politiki države.

Politična elita, ki to ni

Margaret Thatcher se je, tako kot Alenka Bratušek, povzpela na sam politični vrh povsem nepričakovano, kot outsider. Ena izmed prvih potez, ki jih je naredila Thatcherjeva je bila ta, da se je obdala z močno ekipo vrhunskih strokovnjakov od katerih je vsak imel precej jasno zadolžitev. Kot je dejal Charles Moore, pri sestavljanju njenega kabineta ni bilo ključno vprašanje ali je posameznik eden od naših in ali se v vsem strinja z nami, temveč so bile pomembne predvsem sposobnosti in izkušnje. Veliki državniki se zavedajo, da je politika resna zadeva za resne ljudi. Za vodenje resne državne politike pač ni dovolj, da en mesec pred volitvami zbereš ekipo za volitve dobesedno z ulice in s posamezniki, ki se jim zdi pač zanimivo kandidirati za mesto poslanca. Zato se ne čudimo, kako je politična kultura v Sloveniji v zadnjem obdobju dosegla dno. Winston Churchill, za mnoge največji državnik v zgodovini Velike Britanije, je nekoč izjavil, da je najboljši argument zoper demokracijo petminutni pogovor s povprečnim volivcem. V Sloveniji ni toliko problem, da nam vlada ‘nedotakljiva’ politična elita, ampak, da smo s politične elite naredili moštvo povprečnih volivcev, ki se slučajno radi gredo politiko.

Viri:

http://jpetrie.myweb.uga.edu/bulldog.html
http://www.youtube.com/watch?v=IIgFqOgADtQ

2 KOMENTARJI

  1. Bliža se jurjevo, spomin na svetnika, ki je po legendi premagal pošast, ki je bivala v goščavi in ropala poštene ljudi.
    Kdo bo v Sloveniji tisti sveti Jurij, ki bo izvlekel roparsko pošast iz goščave?
    Vsakemu v svetniški gvant preoblečeni barabi, že dolgo ne verjamemo več.

  2. Dober državni voditelj je tisti, ki se odlikuje po narodni in pozitivni vrednostni zavesti in spodbuja druge, da ga posnemajo.

Comments are closed.