Libertarec, blog: Trikrat ne vmešavanju politike

… v slabo banko

Verjetno se v srcu marsikdo strinja, da slaba banka ni orodje za zagotavljanje varnosti investicij v stanovanja. Drzavne institucije niso intervenirale, ko so cene rasle in zato ni prav da intervenirajo, ko cene padajo. Oboje na en ali drug nacin pomeni postavljanje skupne drzave na stran ene skupine drzavljanov; in proti drugi skupini drzavljanov.

V zdravem kapitalizmu tisti, ki se je zainvestiral nosi posledice svojih odlocitev. Ce je preplacal stanovanje nima pravice tociti krokodiljih solz in si od drzave zeleti le povrnjeno investicijo, brez dobicka. Ko je trg rasel mladim gospodinjstvom niso nudili stanovanj po stroskovnih cenah, ampak so vsi skusali maksimizirati svojo korist. C’est le capitalisme.

Model slabe banke v financni krizi skusa zagotoviti, da so nespametni vlagatelji ustrezno kaznovani. Ko dolzniki bankam ne morejo odplacevati kreditov, so te prisiljene v konfiskacijo premozenja s katerim so bili zavarovani. Da bi se zavarovalo stabilnost bancnega sistema se to premozenje z diskonti prenese na slabo banko. Pri tem so nespametni vlagatelji (=lastniki premozenja, lastniki bank) kaznovani, saj morajo zaradi nastalih lukenj banke dokapitalizirati; ali pa so razlasceni. Doleti jih vzgojna kazen.

Vendar pa ima slaba banka tudi svojo slabo plat. Ko premoženje odkupi je njena zaveza do davkoplačevalcev, ki jamčijo za sredstva s katerimi premoženje odkupi, da ne bodo utrpeli izgub in bo bančna sanacija teoretično “zastonj”. Kako to slaba banka doseže? Ker ji ni treba tekoče poslovati ji premoženja ni treba prodati takoj, ampak lahko to počne postopno, več let. S tem dobi čas za prestrukturiranje ali zgolj prebrodi krizni /likvidnostni/ upad cen. Če ji sčasoma uspe del premoženja prodati dražje, del pa ceneje – kot ga je kupila – v idealnih okoliščinah svoje poslanstvo lahko zaključi s pozitivno ničlo ali celo z dobičkom.

Posledica pa je seveda, da premoženju v krizi vrednost ne pade toliko, kot bi po “naravni poti”. Zgoraj sem “zastonj” bančno sanacijo postavil v oklepaje zato, ker so v Sloveniji v preteklih 68 letih socialisti, neosocialisti in sindikati ljudi uspeli prepričati, da je najvišja raven državnega lastništva gospodarstva zelo v redu stvar, ki da je celo v nacionalnem interesu. Tako pri nas država kljub slabi banki se vedno dokapitalizira banke. Ne zato, ker bi reševala zasebnike. Ampak zato, ker je njihov lastnik in je kaznovana za nespametna vlaganja. Tako, kot bi bil vsak zasebni lastnik. C’est le capitalisme d’état.

Več lahko preberete na blogu Libertrarec.