Liberalna akademija išče politično alternativo

4

Društvo Liberalna akademija je v četrtek, 20. septembra 2012 organiziralo javno tribuno z naslovom: Slovenija potrebuje politično alternativo!

Uvodne razmisleke so predstavili: dr. Jože Pirjevec, dr. Niko Toš, dr. Vlado Miheljak, dr. Tine Stanovnik, dr. Barbara Rajgelj, dr. Viljem Merhar, dr. Igor Koršič, dr. Rudi Rizman in dr. Boris Vezjak. Omizje je vodil dr. Darko Štrajn, ki je v uvodu predstavil svoj pogled na trenutne razmere v državi.

“Konservativne in neoliberalne sile v državi pospešeno gradijo novo oblike avtoritarnosti, ki temelji na okrnjeni socialni državi, odpravi avtonomije javnih institucij, politični in ideološki monopolizaciji obveznega šolstva ter privatizaciji ostalega šolstva. V nastajajočem avtoritarnem modelu so vsaka na svoj način izpostavljena pritiskom področja kulture, medijev, zdravstva. Javni uslužbenci v državni upravi in javnih ustanovah so podvrženi brutalnim oblikam ustrahovanja in manipulacij. Na drugi strani je gospodarstvo ob nenehnem priseganju na tržne zakonitosti v lokalnih slovenskih okvirih plen »obvladovanja« in klientelističnega prilaščanja. Socialne posledice ekonomske krize so vse hujše in vse bolj očitno postaja, da je vlada bolj dejavnik slabšanja kot izboljševanja socialnih razmer. Posebni vidiki ideološke homogenizacije so krepitev anti-intelektualizma, uničevanje pluralizma in oženje javnega prostora intelektualne svobode. (Primer prepovedi nastopa prof. Pirjevca ob »ruski kapelici« je ilustrativen simptom stanja.)

Glede na vse to se ostro postavlja vprašanje o tem, kako se vsemu temu upreti? Kdo ima moč ustaviti z neoliberalizmom povezano desnico?

Paktiranje posameznih opozicijskih strank in sindikatov z vladajočo desnico očitno ne vodi niti k reševanju problemov niti k ustvarjanju širšega družbenega konsenza, ki je nujna podlaga za odločnejši izstop iz krize. Pozivi k enotnosti na strani vladajoče desnice so eno s politiko izključevanja, ustvarjanja konfliktov in groteskne reinterpretacije zgodovine. Kljub deklarirani privrženosti socialnodemokratični ideji, nemoč in nejasna politično programska orientacija opozicijskih parlamentarnih strank terjajo premislek, kako ustvariti javni prostor in razmere, ki bodo omogočile rast in povezovanje vseh, ki so izgubili zaupanje v možnost spremembe politike.

Izredne volitve jeseni 2011 so povzročile velike spremembe v slovenskem političnem prostoru. Po eni strani sta velik uspeh dosegli dve novi stranki, ki sta bili ustanovljeni komaj mesec dni pred volitvami in ki sta obe, vsaka na svoj način in vsaj v določeni meri, izneverili pričakovanja volilnega telesa – ena, ker ni navkljub relativni zmagi uspela oblikovati vlade in na njej temelječe večine v parlamentu, in druga, ki je prevzela največji delež odgovornosti, da se je to zgodilo. Po drugi strani pa sta iz parlamenta izpadli dve stranki, ki sta bili vsaj v očeh politične javnosti nosilki levo liberalne in zelene politične opcije. Dve novoustanovljeni in ena starejša stranka v podobnem političnem spektru z močno poudarjeno socialno ter trajnostno usmeritvijo pa tudi niso uspeli vstopiti v parlament.

Vsekakor se od izrednih volitev naprej srečujemo z izrazito negotovostjo političnega prostora, z zaostrenimi in v javnosti prepoznanimi »levo-desnimi« konflikti, z nepripravljenostjo preseči blokade političnega sistema in z nesposobnostjo ponuditi kredibilne in inovativne odgovore na socialno, gospodarsko in politično krizo.

Kot se zdi, rešitev ne bo mogoče poiskati samo znotraj parlamentarnih strank. Zato se moramo vprašati in predvsem razmisliti, koliko in kako lahko zunajparlamentarne stranke, kot so TRS, LDS, Zares, DSD in druge, prispevajo k deblokadi politike v Sloveniji.

Od okrogle mize pričakujemo vsaj zarise odgovorov na vprašanja in dileme:

· kakšni so možni scenariji političnega razvoja v prihodnjih mesecih v Sloveniji, in v tem kontekstu, kakšne so možnosti in priložnosti iskanja odgovorov na temeljne izzive politične krize zunaj razpona, ki ga na eni strani zaznamuje neoliberalna, na drugi strani pa neokorporativistična politika?

· kakšne so možnosti za povezovanje in skupna zavezništva zunaj parlamentarnih strank, katere so vsebinske točke, ki povezujejo in katere ločujejo?

Ključno vprašanje je, kako doseči prepoznavnost in politično relevantnost drugačnih političnih konceptov v primerjavi s tistimi, ki danes prevladujejo v političnem prostoru. Nekaj pobud je že bilo danih, kot na primer po povezovanju v politično »tretjo izbiro« (LDS) z nekaterimi pozitivnimi odzivi. Ali ob njej obstajajo še kakšni drugi načini politične mobilizacije?

Cilj okrogle mize je tudi izmenjati poglede med odzivnimi in družbeno kritičnimi intelektualci v Liberalni akademiji s predstavniki strank »leve opcije« in opredeliti možna pričakovanja o tem, kako lahko močneje vplivamo na razvoj slovenskega političnega prostora.

V razpravo bodo še posebej vključeni predstavniki zunajparlamentarnih strank, katerih zavezništvo lahko pripomore h krepitvi novih političnih zamisli.”

Vir: Liberalna akademija

 


4 KOMENTARJI

  1. ŽE od začetka trdim – in ta zapis potrjuje – da bi se morala ta “liberalna” (k)akademija imenovati stalinistična akademija. Je popolnoma stalinistična in nič liberalna.

  2. ČEPRAV so to academijo ustanovili sinovi ravolucionarjev , kumrovški bikoni //torej mlajša generacija // , po svoji skrajnosti , pokvarjeni konzervativnosti , nič kaj ne zaostaja za organizacijo ZV. BORCEV , celo jo v nekaterih segmentih prekaša !

    ZA HLAPCE ROJENI !

    • No evo, še en, ki citira Cankarja v napačnem kontekstu. Hitro v knjižnico, preden jih Turk vse ukine za potrebe še ene dokapitalizacije NLB

  3. Leva avantgarda Liberalne akademije kot predstavnica na žalost političnega mainstreama, ki vse niti drži v svojih rokah, pravi, da potrebujemom politično alternativo. Ali se je sploh mogoče še bolj sprenevedati. Že vse od 1990, pravzaprav od 1945 se ta ista avantgarda gre kontinuiran spin iskanja alternati in ‘novih obrazov’, katerega edini namen je, da bolj ko se vse spreminja, bolj vse ostane enako. Naj spomnim le na par takih spinov, ki jih še kar neumorno nadaljujejo:

    – KPS –> ZKS –> ZLSD –> SD –> ?
    – SKOJ –> ZSMS –> LDS –> ZARES –> PS –> ?
    – Stalin –> Tito –> Kardelj –> Popit –> Kučan –> ?
    – boljševizem –> ortostalinizem –> titov kult –> samoupravljanje –> komunizem s človeškim obrazom –> Evropa zdaj –> nacionalni interes –> prihvatizacija –> ?

    Glede na bleščeče socioekonomske rezultate 20-letnega mešanja megle v Liberalni akademiji si njeni člani zaslužite Nobelovo nagrado za ekonomijo.

Comments are closed.