Danes se celotna Slovenija na nek način skoraj krega o (pre)hitri gonji Vlade RS, da spravi skozi izjemno škandalozen dokument oziroma ga spremeni. Najhuje pri vsem skupaj je to, da nobena stran ne želi poslušati druge in vsak samo trobi svoje, ljudstvo pa niti ni bilo soočeno s tem. Toliko o demokraciji.
Z večino problemov se danes sploh ne bom ubadal, ker se je marsikdo že razpisal o teh rečeh. Poskusil pa vas bom prepričati, da je največji razlog za vse skupaj nedosegljiva legalna enakopravnost katere-koli osebe v Sloveniji proti kateri koli drugi vrsti reguliranega odnosa, pa naj si bo to ljubezenski odnos, delovni odnos, ali pa kar koli drugega.
Moje mnenje, zakaj si LGBT prizadevajo za tisto, kar je po njihovo bolj enakopravno stanje, je delno finančno – ali če rečeno drugače, da dobijo večji del pogače, ki se polni iz žepov davkoplačevalcev. Le zakaj bi namreč zahtevali za sveženj ukrepov, ki naj bi povečali enakopravnost, če bi država sploh ne urejala odnosov ljudi? Najbolj nevarno pri vsem skupaj je redefinicija pojmov kot so družina, starši, roditelj, itd. Naj mimogrede tu opomnim, da je beseda starš le kratek čas sploh možna v edninski obliki, vedno se je namreč menilo, da sta starša lahko samo dva in je bil ta samostalnik množinski. Dejansko so šele po seksualni revoluciji in z začetki feminizma konca prejšnjega stoletja, začele na podobno prisilen način vreti nelegitimne težnje k temu, da se redefinirajo ne le pojmi, ampak da se vzpostavijo vzvodi, ki vplivajo na vse državljane določene države, v korist ene ciljne skupine na škodo večine ostalih.
Ne glede na to, kako boste nekateri jezni tega zapisa in tega mnenja, trdim, da je poglavitni problem, ne v neenakopravnosti, ampak nezmožnosti obstoja prave pravičnosti, kaj šele kakršne koli oblike legitimnega prava, predvsem na evropskem kontinentu (čeprav tudi na mnogo drugih delih sveta ni preveč drugače). To pa je med drugim zato, ker je, predvsem od obeh vojn naprej, v tem delu sveta, ali kvazi “razvitega sveta,” pravo v resnici podrejeno državi, države pa, kot sem že kdaj prej ugotavljal, ne morejo prikazati nobenega dokaza o legitimnosti svojih trditev, da imajo kot te nečloveške in umetno ustvarjene entitete edine pravico do suverenosti in še huje, da imajo edine pravico do legalnega družbenega prisiljevanja (kar je del njihove definicije: Država je monopol nad uporabo družbenega prisiljvenja). Najhuje pri vsem skupaj je, da je posameznik ne le izgubil suverenost in oblast nad svojim delom in bitjem, pač pa da države niso podrejene nobenemu drugemu pravnemu subjektu, vsaj ne v smislu, da se morajo nujno držati določenega dogovora. Konvencije in določbe venomer namreč kaka entiteta nekaznovano krši. Še absolutisti so morali upoštevati odločitve sodišč, ki so takrat ponekod še vedno bila v privatni lasti, čeprav vedno manj – kraljevine in zametki držav so namreč hoteli za vsako ceno na dolgi rok pravo podrediti umetnim zakonom, ne pa naravnemu ali pa vsaj občemu pravu, kot je bila velikokrat praksa še za časa starega Rima, pa približno do konca prve ali pa druge svetovne vojne. Morda se boste vprašali, kako je to povezano z LGBT. Povezava je v tem, da država danes grabi in edina drži pravico do regulacije odnosov in življenja, med tem ko nestrinjanje s tem ostane le pri ustih tistega, ki nestrinjanje izreče, doseže pa nič, saj nima nobene pravnomočne veljave.
Že res, da lahko danes LGBT in ostali pravnomočno pridobijo večino papirjev, če želijo imeti pravno podoben položaj, kot ga imajo pri matičarju poročeni ljudje, amapk le zakaj bi se zafrkavali s to nadležno papirologijo, če lahko le pritisnejo na Vlado ter rečejo: “če ne boste ugodili našim (pohlepnim) zahtevam skoraj vsega kar bomo zahtevali, vas bomo označili kot netolerantne, rasistične, seksistične svinje in saj veste, kako so take označitve lahko vam osebno škodljive.” Ne pravim, da so dobesedno to rekli, ampak dejanja feminizma in LGBT to navsezadnje le sporočajo in kažejo. Pri vsem skupaj me pa resnično zanima, koliko ljudi v izvenzakonskih skupnostih je sploh poskusilo pri odvetniku skupaj spisati pogodbo kjer se sporazumno dogovorita… Ne vem, nisem nikoli naredil nobene prave študije na to temo, ampak glede na to, kako ne zaupamo pravnemu sistemu v Sloveniji in kako se ponavadi samo pritožujemo ter malo preberemo, si upam predpostavljati, da gotovo ni veliko takih, ki so kaj takega sploh poskusili.
Sicer je pa problem še vedno tu: četudi bi dva napisala tako pogodbo, bi bila še vedno v neenakopravnem položaju proti samski osebi recimo, ali pač heteroseksualni družini. En ima namreč potemtakem več ali manj pravnih možnosti kot drug – še posebej kar se socialnih transferejev tiče. Se še spomnite, ko sem primerjal s.p., d.o.o., itn.? Tu je podobno. Le da se tu namesto pravil na trgu (nelegitimno) določajo pravila medčloveškega odnosa. Ustvarjajo se neenakoprave situacije med različnimi ljudmi. Vsi pa tu pozabljajo, da se naravno gledano ne delimo na tiste, ki imamo radi nasprotni spol ali kaj drugega, ampak smo vsi ljudje. In v medčloveške odnose nihče v resnici ne bi smel pravno posegat, razen morda tisti dve osebi, ki sta se odločili za pravno varstvo njune odločitve s pogodbo ali čem podobnim. Šele v kolikor bi prišlo do morebitnih sporov, ki niso rešljivi sporazumno, je smiselno vmes vpeljat arbitre ali mediatorje, sicer pa prostora za državo med ljudmi nikoli ne bi smelo biti. Ona nima nobene pravice regulirat odnosov, ša najmanj zapravljat davkoplačevalski denar za to, da ima neka skupina za nekaj registriranih ljudi možnost “ugodnosti” na račun sodržavljanov.
Pa prosim vas lepo, kje ste pa to že videli? Ali ste kdaj videli, da se dva prijatelja najedata s tem, da en trdi, da mu je drugi dolžan del plače za nekaj kar on pač hoče, drugi pa njemu podobno nazaj? Ste že kdaj videli, da bi se ta dva kolega registrirala za neko reč in pisala pogodbe, samo za to, da bi najedala drug drugemu, v kolikor bi prišla do nesporazuma? Saj se morda zgodi, ampak redko. Med seboj zelo redko rešujemo reši s silo. Ko pa od države zahtevamo, da ureja še več stvari v naših življenjih, bo ona to uporabila in nas zraven proti naši volji še po denarnici udarila (ker ima pri sebi elemente prisile si pa to lahko država nekaznovano tudi privošči).
Če vse skupaj povzamem, mi je pri vsej situaciji najbolj smotano ravno to, da LGBT najeda in teži vsem ostalim ljudem, še posebno pa kristjanom, preko države, ki jo je, na ne vem kakšen način, v zadnjih nekaj desetletjih naščuvala proti naravnim družinam. In vse skupaj bo na žalost imelo rezultat kot ga je pri državi za pričakovat: prisilila bo ljudi, da delajo to, kar jim država reče, četudi so zahteve povsem neutemeljene in nelegitimne, a so na žalost uzakonjene in se je torej boriti proti njej izjemno težko, če sploh možno.
Ljudje božji, a se sploh zavedate, kakšne bodo daljnosežne posledice kvaziliberalnih (ki to niti niso) zakonov, ki se jih počasi uvaja? Izumrli bomo. Kot ljudje bomo izumrli. Vsaj današnji kvazi razvit svet bo izumrl. Vedno več je samooklicanih LGBT, fantje se mehkužijo, dekleta pa hočejo delati, otrok pa nočejo imeti. Dogajajo se grozne indoktrinacije otrok v šolah. Grozno. Zgodba iz Massechussettsa je še posebej zgovorna. Tu je treba tudi omeniti, da je enakost med spoloma res oksimoron. Ne glede na to, kako vas Norvežani želijo prepričat, moški bo še vedno moški, ženska pa še vedno ženska.
Zanimivo je, da imajo družbe, ki imajo pozitiven naravni prirastek namreč pretežno zelo majhen ali pa skorajda neobstoječ (kvazi)socialni sektor države, slednje pa so ali vitke, ali pa tako nerazvite, da so ljudje tam, kolikor toliko lahko kar se svojega preživetja tiče, svobodni. To so družbe, kjer je LGBT skoraj neobstoječa, če ne celo popolnoma. Priznam, pri vsem skupaj imam predvsem v mislih, za naše mišljenje dokaj primitivne, družbe na obrobjih. Ampak ko tja pogledamo, kaj lahko vidimo? Osnovna enota je družina, in to družina med plodnim moškim in plodno žensko, brez teh dveh namreč naravno nova generacija ni mogoča. Že res, da imajo nekatere od teh primitivnih združb ljudi tako enoto kot pravno bolj varovano kot posameznike, saj jim je v interesu, da se potomci nadaljujejo, ker to omogoča med drugim preživetje vseh. Ampak na koncu koncev so vsi ti odnosi povsem prostovoljni, odgovornost je pa na visokem nivoju. V socialni državi kot jo imamo tu v Sloveniji in drugod po Evropi, pa je situacija tisti prej nadvse kontrastna: osebne odgovornosti ni, vsak pa bi rad ukazoval drugemu. Vsak bi rad živel na račun drugega, noben pa ne bi rad prevzel posledic svojih dejanj.
Oprostite, tisti iz LGBT, ampak posledice so očitne: če želite biti kar pač želite biti, potem pač ne vzemite denarja, ki ga država deli (isto pravim tudi ostalim), pravno pa urejajte reči tako, da z državo ne boste imeli opravka; kot drugo pa pač sprejmite naravne posledice te odločitve: oprostite, ampak moški in moški ne naredita otroka, niti ne dve ženski na kupu. Torej, povsem naravno gledano nimate pravice do otroka, pa četudi si ga še toliko želite. Žal, odločili ste se, kot pač ste se, posledice so pa take kot so. Že vem, sedaj mi boste rekli: “ampak pozabljaš pa, da imamo danes tehnologijo da lahko naredimo že marsikaj, brez da bi bil otrok spočet povsem naravno… kaj pa če mi prijatelj/ica pomaga pri tem, mar ne bi imel te pravice?” Tu se večina spotakne ali pa se pač noče ubadat z ali moraliziranjem ali pač z dolgovezenjem. Ampak pomislite, lepo vas prosim. Gre se za novo življenje, ki še nima “opranih možganov” (vsaj upam da ne, kaj se ve, kaj kemija dandanes lahko naredi), ki še nima vpliva okolja itn. In povsem naravno gledano je, da je za človeško bitje otrokova naravna pravica imeti oba starša dveh spolov. Več o socioloških rečeh na to temo je bilo več napisanega zadnjič.
Ko vse to pišem, naj samo opomnim, da proti LGBT kot ljudem nimam povsem nič, dokler njihove preference ne vplivajo name ali na kogarkoli drugega. In to je načeloma možno le, v kolikor svojo intimnost izvajajo na intimnih mestih. Enako velja tudi za vse ostale. Seks, golota, poudarjeni telesni atributi in take reči so intimna odločitev, zatorej sodijo v zaprt prostor, v intimo. Še ko sta mož in žena poročena, je največji materialni simbolni pokazatelj njunega zakona, ki je vsem viden, dokaj majhen: prstan, sicer se pa vidi po njunem obnašanju, ki je redko tako eksplicitno kot LGBT (priznam da glede LGBT posplošujem, saj sam poznam izjeme, ki jih spoštujem prav zato, ker se vedejo odgovorno in spoštljivo tudi do “normalnih” nazaj). Prav tako si nismo enaki, razen v eni stvari: vsi smo ljudje. Jaz sem jaz, ti si ti. Ne bi se smeli obnašati nasilno, niti ne parazitsko, torej lepo vas prosim, vse, tako hetero, lgbt, kot ostale, ki zahtevate socialne transferje: “nehajte ‘najedati’ in silit drugega v nekaj, kar mu je nemoralno.
Vlada naj se ne ubada z regulacijo odnosov, ostali pa se vedimo kot ljudje do ljudi.
Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljeno na blogu Matica Jelovčana.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
