Levičarsko licemerstvo

Avtor: Bogomir Štefanič. Pobuda za presojo ustavnosti financiranja zasebne osnovne šole.

V Družinini prilogi Slovenski čas smo decembra lani pisali o okrogli mizi, ki so jo na pobudo sveta staršev Osnovne šole Alojzija Šuštarja priredili v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, v okviru katerega deluje prva (in doslej edina) slovenska katoliška osnovna šola. Tema okrogle mize je bilo vprašanje: Ali slovenska zakonodaja upravičeno razlikuje med 100-odstotnim financiranjem javno veljavnih programov javnih šol in 85-odstotnim financiranjem enakih programov zasebnih šol? Vprašanje ima posebno težo prav za osnovnošolsko izobraževanje, saj je to, kot pravi ustava, obvezno in se financira iz javnih sredstev.

Ali je torej skladno z ustavo, da morajo starši učencev, ki obiskujejo zasebno osnovno šolo, najprej preko davkov financirati javno šolstvo, nato pa še s šolnino dodatno plačevati za to, da njihovi otroci obiskujejo sicer obvezen javno veljavni program?

Za odgovor na to vprašanje so se nekateri starši in ustanovitelj OŠ Alojzija Šuštarja obrnili na ustavno sodišče, pri katerem so vložili pobudo, naj skozi osnovnošolsko »optiko« presodi 86. člen zakona o financiranju vzgoje in izboraževanja, ki določa 85-odstotno javno financiranje javno veljavnih programov zasebnih šol.

Ta zgodba je bila medijsko scela spregledana do konca prejšnjega tedna, ko jo je oživilo mnenje vlade o tej pobudi. Tudi vlada v odhajanju namreč meni, da je »izpodbijani zakonski ukrep v neskladju z ustavo, saj je z njim brez utemeljenega razloga (nesorazmerno) prekomerno poseženo v svobodo izobraževanja in pri osnovnošolskem izobraževanju tudi v pravico do brezplačnega dostopa do izobraževanja (57. člen ustave), v pravico do enakosti (14. člen ustave), v pravico staršev do svobodnega izobraževanja in vzgajanja svojih otrok (54. člen ustave) in v svobodo vesti (41. člen ustave), pri čemer je treba poudariti, da te zasebne šole izvajajo javno veljavne programe«.

Vlada se je torej zaradi vsega navedenega strinjala z vsebino starševske oz. ustanoviteljske pobude, s tem stališčem pa je seveda takoj poskrbela za levičarski ogenj v šolski strehi. Najverjetnejši prihodnji minister za šolstvo, predsednik Socialnih demokratov dr. Igor Lukšič (torej tisti politik, ki je v katoliških šolah nekoč že videl prostor oblikovanja »cerkvene vojske«), je za Dnevnik dejal, da skuša SDS »priti do stoodstotnega financiranja privatnih šol preko sodne veje oblasti«, kar naj bi bil dokaz, kako »nam desnica krade državo«. Tudi drugi veljaki levičarskega ukrojevanja šolskega prostora so kritični do vladnega stališča, saj naj bi bilo izraz tega, da »javni šolski sistem« desni politični opciji »predstavlja velik trn v peti«, ko pa »se vse skupaj poveže še z vladnim interesom za sodelovanje z rimskokatoliško Cerkvijo in za preurejanje družbe, potem dobiš dva razloga, zakaj se zavzema za tako rešitev« (nekdanji šolski minister dr. Slavko Gaber). Vest o ustavni pobudi in vladnem strinjanju z njo je torej sprožila ideološke odzive, ki v celi zadevi znova vidijo rušilni napad odstotka zasebnega osnovnega šolstva na 99 odstotkov javnega šolstva.

Vse to pa se zlije v še en očitek na račun vlade: Zakaj se spreneveda in ni, če meni, da je krovni šolski zakon neustaven, sama poskrbela za njegovo spremembo ali ustavno presojo?

Zastavimo si ob tem nagradno protivprašanje: Kakšen bi bil odziv istih kritikov, če bi se vlada dejansko odločila za tak korak, ki bi bil po svoje res logičen? (Spomnimo, da je prva Janševa vlada polno javno financiranje javno veljavnih programov zasebnih šol že predlagala, a je bil pod referendumsko grožnjo predlog umaknjen; da so nato poslanci pomladanskih strank na ustavno sodišče vložili pobudo za presojo ustavnosti šolske zakonodaje tudi s tega vidika, a jo je ustavno sodišče iz proceduralnih razlogov zavrnilo.) Ne dvomimo, da bi v javnosti varuhi vsega javnega zagnali vik in krik, kako vlada načenja ideološke teme, čeprav se je zavezala, da se jim bo izognila; da v času splošnega zategovanja pasov privilegira zasebne, zlasti katoliške šole ipd.

Ljudje, ki odhajajoči vladni garnituri očitajo sprenevedanje, so sami mojstri licemerstva. Polna usta so jih pluralnosti, človekovih pravic, pravne države, posameznikove avtonomije …, nimajo pa niti toliko politične kulture, da ne bi brez slabšalnih ideoloških opazk pospremili legitimne pobude staršev, ki šolajo otroke v zasebni osnovni šoli, za ustavno presojo njihovega domnevno diskriminatornega položaja.

Zakaj tako ravnajo? Odgovor v tokratni Družinini prilogi Slovenski čas ponuja predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle: »To je strah pred konkurenco oziroma svobodo. Svoboda ruši monopole in tisti, ki imajo skoraj monopol na univerzah in nasploh v vzgoji in izobraževanju, v nekaterih delih ta monopol traja že sedemdeset let, se bojijo kakršnekoli konkurence.«

Vir: Družina