Edino sporočilo protivladnih protestov: Vselej mora biti na oblasti levica!

Razmišljanje da mora vladati zgolj ena in ista politična opcija, ne glede na to, kakšno podporo uživa med državljani, spodkopava demokratične vrednote Foto: Facebook

Razmišljanje, ki ga izraža velik del levih strank, civilne družbe in dominantnih medijev, namreč da mora vladati zgolj ena in ista politična opcija, ne glede na to, kakšno podporo uživa med državljani, ruši demokratične vrednote, saj je v temeljnem nasprotju z načeli moderne predstavniške demokracije.

Marsikaj v slovenskem političnem življenju je postalo že res dolgočasno predvidljivo. Vsakič ko pride na oblast »neprava« (beri: desna) opcija, se nemudoma pojavijo svarila, da nova oblast »ruši« demokratično ureditev. Tudi z nastankom tretje vlade pod vodstvom Janeza Janše ni bilo nič drugače. Takoj po njenem ustoličenju so se namreč pojavili »zaskrbljeni« glasovi o tem, da nova oblast omejuje neodvisnost medijev, si podreja represivne organe in nasploh izvaja čistke na vseh ključnih področjih, poleg tega pa izrablja epidemijo koronavirusa za uvajanje nadzora nad državljani in za kratenje njihovih pravic.

Zapisi o tem so našli mesto ne samo v slovenskih medijih, ki so tradicionalno sovražno nastrojeni do desne politične opcije, ampak tudi v nekaterih uglednih tujih medijih, kot so Guardian, Economist, Deutche Welle. Seveda pa je šlo v vseh teh primerih za »pomoč« slovenskih levičarskih krogov.

Načrtno širjenje strahu

Vendar gre pri vsem za načrtno širjenje strahu, ki nikakor nima podlage v dejanskem stanju. Kadrovskih menjav v državnih ustanovah ni bilo nič več kot v času prejšnje vlade – ob tem, da je bila Šarčeva vlada v idejno-političnem smislu dejansko nadaljevanje Cerarjeve, zato menjave niso bile tako pričakovane. Poleg tega so zopet prišla na plan dvojna merila pri obravnavanju te problematike. Sedaj se (znova) govori o nekakšnem »kadrovskem cunamiju«. Ko pa je prejšnji premier Marjan Šarec na začetku svojega mandata v intervjuju za javno televizijo prostodušno dejal, da ne more uvesti nobenih sprememb, če na ključna mesta ne postavi novih ljudi, so dominantni mediji to sprejeli kot nekaj povsem neproblematičnega. Ob tem, da so bili na določene pozicije imenovani ljudje s spornimi dejanji na prejšnjih funkcijah, ki so delovali izrazito politično (tipičen primer je nekdanji direktor Nacionalnega preiskovalnega urada).

Še bolj absurdne so bile obtožbe o čezmernih ukrepih za zajezitev širjenja koronavirusa, ki naj bi neupravičeno posegali v človekove pravice in svoboščine. Ukrepi, ki jih je sprejela sedanja vlada, niso v ničemer bistveno odstopali od tistih, ki so jih uvedli v državah s primerljivo epidemiološko sliko (denimo v sosednjih državah Avstriji in Madžarski). Gledano v evropski primerjalni perspektivi, pa niso nikakor bili med najstrožjimi – spomnimo se popolne karantene v nekaterih državah, ko ljudje po več dni praktično niso smeli zapuščati svojih stanovanj.

In ukrepi, ki jih je sprejela Janševa vlada, so se izkazali za uspešne. Slovenija sodi v skupino evropskih držav, ki so jo (vsaj za sedaj) v tej epidemiji odnesle najbolje. To pa je, ker je bila po zaslugi Šarčeve vlade na njen izbruh zelo slabo pripravljena, nedvomno zelo velik dosežek.

Ko v medijih prevladata aktivizem in politikantstvo

Zelo veliko zavajanja je tudi v obtožbah, da si želi sedanja vlada podrediti domnevno neodvisne medije. Osrednji slovenski mediji nikakor niso neodvisni niti nepristranski. Skozi celotno tranzicijsko obdobje delujejo kot podpora levi politični opciji. Še več, politična instrumentaliziranost in zideologiziranost slovenskih medijev se v zadnjih letih samo stopnjujeta. Svoj vrhunec je to doseglo letos ob nastopu sedanje vlade. Namesto nepristranskosti in profesionalnosti sta znova prevladala aktivizem in politikantstvo.

Čeprav je ta vlada nastopila mandat v bistveno težjih razmerah kot njene predhodnice, jo je medijska srenja (znova) pričakala izrazito sovražno. Napihnili so vsako njeno najmanjšo napako, slabost ali nerodnost. V osrednjih medijih je dobil prostor malodane vsak še tako obskuren kritik vlade. Še posebej sporno je glede tega obnašanje nacionalne radiotelevizije. Če zasebnim medijem še lahko nekako spregledamo politično opredeljenost in pristranskost, pa za medijsko hišo, katero smo primorani financirati vsi odjemalci električne energije, to nikakor ne velja. Vendar je tega v zadnjem času vse več. Nekateri novinarji, uredniki in voditelji svojega aktivizma sploh več ne skrivajo, ampak ga prakticirajo tako rekoč na dnevni ravni.

Simpatiziranje z nedemokratičnimi ideologijami

Rdeča nit političnih, medijskih, civilnodružbenih itd. nasprotnikov vlade je, da naj bi ta spodkopavala demokratična načela. Da naj bi nič manj kot uvajala diktaturo. To je tudi sporočilo razvpitih kolesarskih protestov, ki se ob vsem medijskem pompu odvijajo vsak petek v Ljubljani. »Janšizem«, kateremu glede na napise na transparentih želijo smrt številni protestniki, naj bi bil tako rekoč ena od variant fašizma. Vendar to ni od včeraj. Že ves čas se v slovenski javnosti ustvarja predstava, da politična desnica – predvsem Slovenska demokratska stranka – ogroža demokracijo in omejuje svobodo. Pogosto se ji celo pripisujejo fašistične tendence.

Vendar v Sloveniji simpatiziranje z nedemokratičnimi ideologijami in režimi dejansko najdemo na drugem političnem polu. Na desnici ni namreč nobenega relevantnega političnega akterja, ki bi javno simpatiziral s fašizmom, nacizmom ali čim podobno avtokratskim. Medtem pa na levici mnogi izražajo simpatije do komunizma in gojijo nostalgijo po nekdanjem nedemokratičnem jugoslovanskem režimu. To ne velja samo za izrazito radikalno Levico, ampak tudi za domnevno bolj zmerne Socialne demokrate. Tako se je vodstvo slednjih pred nedavnim poklonilo enemu od glavnih protagonistov slovenskega komunističnega totalitarizma Borisu Kidriču. Dogodkov, ki direktno ali posredno slavijo nekdanji režim in kjer se razkazujejo njegovi simboli, kot so peterokraka zvezda ter srp in kladivo, se pogosto udeležujejo vidni predstavniki levih strank.

Ideološka afiniteta do nedemokratičnih ideologij in režimov se izraža tudi v konkretnih ravnanjih. Tako imamo v vrstah levice ljudi, ki odkrito zagovarjajo uporabo nasilja v boju zoper »razredne sovražnike« (poslanec Levice Miha Kordiš). Za časa levih vlad se je dogajalo prepovedovanje koncertov, onemogočanje predstavitev knjig, preganjanje ljudi zaradi izražanja svojih stališč. In konec koncev, zgodil se je politični proces v zadevi Patria, v katerem se je na podlagi evidentne zlorabe prava predsednika tedaj največje opozicijske stranke tik pred volitvami poslalo v zapor.

Edino sporočilo protivladnih protestov: Vselej mora biti na oblasti levica!

Če se vrnemo k prej omenjenim petkovim protestom: ti so se začeli takoj po nastopu sedanje vlade in imajo eno samo sporočilo. To se glasi: Vselej mora biti na oblasti levica! Vsi drugi razlogi, ki jih navajajo protestniki, so navaden larifari. Vsaka vlada, v kateri prevladujejo desno usmerjene stranke, je zanje nesprejemljiva. Pa čeprav povsem verodostojno odraža volilni izid. Sedaj vsi ti zahtevajo predčasne volitve, češ da bi bilo to »edino pošteno«. A kaj, če bi na njih znova zmagala Slovenska demokratska stranka in na podlagi tega sestavila vlado? Prepričani smo lahko, da bi se protesti kmalu spet pojavili. To bi se zgodilo tudi v primeru, če bi ta stranka zmagala še bolj prepričljivo, kot je leta 2018.

In prav takšno razmišljanje, ki ga izraža velik del levih strank, civilne družbe in dominantnih medijev, namreč da mora vladati zgolj ena in ista politična opcija, ne glede na to, kakšno podporo uživa med državljani, je v temeljnem nasprotju z načeli moderne predstavniške demokracije.

Vir: Slovenski čas, priloga tednika Družina, avgust 2020