Polovica meseca, ki je namenjen predvolilni kampanji, je mimo. Stvari so odprte, zmaga lahko kdorkoli. Soočenja na raznih TV ne bodo nagnila volivca, ki je že odločen, koga bo volil, da spremeni svojo odločitev. Volitve bodo – kakor vedno – odločali tisti, ki še niso izbrali. Oni bodo povišali ali znižali volilno udeležbo, oni bodo nagnili tehtnico na eno ali drugo stran. In zanje se borijo vsi po vrsti.
Šolski sistem pere možgane in utrjuje prepričanje, da so le levi strokovnjaki res strokovni
Pri tem pa imajo levičarji tri prednosti, ki so ključne. Prva prednost so desetletja šolskega sistema, ki ubija vsako kritično razmišljanje. Da po končani slovenski šoli kdorkoli še razmišlja, je pravi čudež. Kajti sistem je narejen tako, da pere možgane in jih usmerja v levo. Zato imamo Slovenci nekako v sebi vgrajeno samoumevnost levičarstva. Tako so študentje novinarstva prepričani, da je levičarstvo strokovno, desničarstvo pa politično. Ljudje so prepričani, da so leve vlade strokovno kadrovale, sedanja pa imenuje samo svoj kader, torej politično kadruje. Da so očitki levičarjev sedanji vladi povsem iz trte izviti in da je njihov kader strokoven, je utvara in laž, ampak to tistih, ki so jim desetletja govorili, da so to najboljši strokovnjaki, kar jih premoremo, ne more prepričati.
Druga prednost je vsem znana premoč v medijskem prostoru. Da so največji mediji pri nas, četudi v tuji lasti, kakor na primer POP TV, navijaško in nekritično nagnjeni v levo, čivkajo celo vrabci, ne vidijo pa tega ideološko zaslepljeni ljudje. Ko ti ideologija zatemni razum do te mere, da je osnova premica resnica-laž na višini: »Kar je naše, je res, kar je proti nam, je laž,« potem ne gre več za argumente, ampak samo še za vero. Tudi tu se pregovor, ki pravi, da ko izgine vera, ljudje verjamejo karkoli, izkaže kot resničen. Kuga takega praznoverja je v Evropi toliko večja, kolikor večja je praktična nevera; praznina nevere je dober humus za vse mogoče teorije zarote.
Epidemija je pokazala, da je mnogo t. i. zelo vernih ljudi v resnici v mehurčku in bežijo od stvarnosti, a tudi pri veri je treba uporabljati razum
Celo tisti, ki sicer letajo za vsakim resničnim, morebitnim ali svežim prikazovanjem, predvsem Matere Božje, in visijo na njenih sporočilih, niso nič boljši kakor njihovi neverni sodržavljani. Vera mora biti podprta za razumom. Če vera ne spodbuja človeka, da išče razumevanje in modrost, potem je nekaj narobe z vero. Da je tak človek nerazumen in tudi brez modrosti, se pokaže zelo hitro. Epidemija nam je pokazala, da je tudi mnogo t. i. zelo vernih ljudi v resnici v nekem mehurčku in bežijo od stvarnosti. So pa nevarno blizu vsem, ki verujejo karkoli, in to tam, kjer vera ni na mestu. In če kje, potem ne sme biti vere v političnih stvareh. V politiki morajo prevladovati razumnost, modrost in umetnost delati z ljudmi, ki so povsem drugačni od mene po svoji miselnosti, vrednotah in prizadevanjih.
Nevladniki, večinoma mladi in izobraženi, vabijo mlade, naj gredo na volitve in volijo proti: z žolčem, ne s pametjo
To je eden največjih prispevkov demokracije k družbenemu sožitju in razvoju. Da se različni spoštujejo in sodelujejo po pravilih, ki jih vsi sprejemajo in veljajo za vse enako. Žal pri nas celoten levi pol tega poglavja še ni osvojil, saj se združujejo pod geslom »Samo, da ni Janša« in izključujejo iz svojih načrtov vsakogar, ki je pripravljen sodelovati tudi z njihovim največjim problemom: JJ. Tretja prednost pa so vse NVO, ki so jih zdaj nagnali na ulice, da tam delajo reklamo zanje. Mediji seveda izdatno poročajo o tem, potem so prisotni na FB, TW, Tik-Toku itd. itn. Poplava tega je tako velika, da ji nihče ne more uiti. To so mladi ljudje, ki so vešči elektronskih medijev. Imajo čas in denar, saj so tako ali drugače plačani iz proračuna. V te nevladnike se stekajo milijoni. Kapljica tukaj, kozarček tam, reka drugje.
Zdaj vemo, da so Slovenijo dobesedno izčrpavali in prelivali tolikšno množico denarja v svoje otroke, da ga ni bilo ne za bolnišnice ne za domove za ostarele ne za poštene plače ne za ceste in drugo infrastrukturo. Stihija tega razdeljevanja se je v zadnjih dveh letih pokazala, prekiniti je ni bilo mogoče, tudi zaradi takih poslancev, ki so pobegnili k opoziciji in zdaj kandidirajo pri njih. Gre za množico inteligentnih ljudi, ki pa niso toliko pošteni, da bi šli na trg, kjer morajo tekmovati. Rajši so v svojem mehurčku in tam pričakujejo privilegije, nedotakljivost in seveda vsak svoje visoke prihodke. In politiki jim vse to priskrbijo, saj gre za njihove otroke! Ti otroci zdaj nagovarjajo mlade, da bi množično šli na volitve in volili proti. Z žolčem, ne s pametjo. Z jezo, ne iz prepričanja.
Z nostalgijo obujajo spomine na nekdanji mir, ki je bil rezultat strahu
Ne pozabimo, da ko ti ljudje govorijo o demokraciji, mislijo na totalitarizem, ko so bili na oblasti in so morali vsi misliti, kar so jim narekovali. In ko hvalijo tisti mir, ki je takrat vladal med ljudmi, pozabijo povedati, da je šlo za mir, ki ga prinaša strah, ker so ljudje dobro vedeli, da te sicer vzame noč in so dobro vedeli, da so brezna polna naših pobitih mož in fantov. Saj veste: »Najboljše so pobili!« Ker pa so mladim zaprli dostop do resnice o revoluciji, nimajo pojma o naši identiteti, naših bojih, preteklosti, stvarnosti. In zato so povsem dovzetni, da bodo volili po trenutnem navdihu, ki pa bo izvrstna manipulacija levičarjev in njihove trojne prednosti.
Vojna v Ukrajini je razkrila povezave, ki niso take, kot smo mislili
A vendar še ni vse izgubljeno. Vojna v Ukrajini, kjer so si Rusi vzeli odmor za reorganizacijo in je te dni relativno mirno, je preveč blizu in preveč resnična, da bi dovoljevala vztrajanje v svojem mehurčku. Odlične poteze sedanje vlade, simbolične in konkretne, čut za pravičnost in pomoč, ki ga nosi v sebi slovenski človek, ki je vedno bil majhen in zatiran od velikanov tega sveta, igrata tokrat pomembno vlogo pri presojanju obljub, polnih utvar, ki nam jih trosijo mediji, levičarji in njihove NVO. Zavedamo se, da potrebujemo veliko več kakor samo lep obraz in putiniste. Še Orban ne igra več take vloge, kajti naši levičarji so se naenkrat znašli na isti strani kakor predsednik madžarske vlade, ki je najbolj hladen v podpori svoji sosedi Ukrajini. In to vse zato, ker potrebuje ruski plin. Saj ga vsa Evropa, pa je le našla moč, da je svojo zunanjo politiko zastavila nekoliko bolj pokončno. Hecno, naši levičarji so orbanisti in vsi skupaj putinisti. Kdo bi si mislil! In to tik pred volitvami. Zato pa naši osrednji mediji vse to relativizirajo in poročajo tako, da se ne vidi, kar je očitno, če samo pogledaš in poslušaš.
Ni še vse izgubljeno, ostaja upanje, ker je resničnost blizu
Tudi zaradi tega ima tokrat levi volivec večje težave pri izbiri kakor desni. Desni se ozre na oblast in njeno delo; če mu ni všeč, se mu ponuja POS, ki je dobra izbira, pa tudi tam je polno vladnih ljudi, ki imajo kaj pokazati. Levičar pa gleda prazno slamo, ptiča, ki nastopa, kakor bi bil direktor, ne politik, in ga niti s pomočjo osrednjih medijev ne morejo prav prodati. In če bi upoštevali zlato pravilo pri presojanju in presejanju izbire: »Po njih sadovih jih boste spoznali,« je odločitev tokrat preprosta.
Vendar Slovenija ni normalna dežela. In zato ni že vse odločeno; izgubljeno pa tudi ne, upanje ostaja, ker je resničnost tako blizu.
