Levičarski politiki ne izkazujejo pripravljenosti za sodelovanje v krizi

Ob širjenju okužbe in pritisku na zdravstveno osebje so levičarji očitali in še vedno očitajo vladi, da ne uredi problema pomanjkanja osebja v zdravstvu in socialni negi.

RTV Slovenija podpira razdiralno politiko, ki jo vodijo slovenski levičarji

Vsi, ki to stalno pogrevajo, pa dobro vedo, da pomanjkanja ni odpravila še nobena vlada doslej, in spregledujejo, da se z danes na jutri od nikoder ne da vzeti usposobljenih zdravnikov, bolniških sester in osebja za domove. Obenem se norčujejo iz ukrepov, ki naj preprečijo širjenje okužbe. Vse meje dostojnosti presega RTV Slovenija z neutemeljenimi, neresničnimi in pristranskimi propagandnimi sporočili opozicije in podpornikov: npr. nedeljska oddaja s pevcem, ki je reklamiral preluknjano masko, Tarče z nedomiselnimi lažnimi konstrukti opozicije, prikrojene informativne oddaje, tudi glede zdravstva. Povrh še voditelj Studia City navija za ohranitev nevzdržnega stanja v zdravstvu. Nič pa o arbitrarnem nagrajevanju novinarjev RTV Slovenija, o poskusih podkupovanja poslancev itd. To manipuliranje, ki ga izvajajo levičarji ob akutnih problemih v zvezi z zdravjem in preživetjem v tem zahtevnem času le spodbuja plačnike RTV k državljanski nepokorščini.

Komunisti so odslovili usmiljenke iz slovenskih bolnišnic, v drugih republikah pa so jih z sprejeli odprtimi rokami

Bolnišnično oskrbo so po slovenskih deželah že v 19. stoletju prevzele sestre usmiljenke, tudi v bolnišnicah v Celju in na Ptuju, prav tako v Ženski kaznilnici v Begunjah. Zidavo umobolnice v Polju je vodila usmiljenka, sestra Leopoldina Hoppe, ki je bila petdeset let predstojnica v ljubljanski Deželni, pozneje Državni bolnišnici. Pred vojno je v bolnišnicah delovalo čez 1200 usmiljenk. Ob okupaciji so jih delno pregnali že Nemci, po vojni pa z zaplembami premoženja in opreme dokončno komunistična oblast. 8. marca 1948 je bila splošna odslovitev okoli šeststotih redovnic iz vseh bolnišnic.

Svoje hiše so morale zapustiti in so v najem dobile razpadajoči grad Raka na Dolenjskem oziroma zavetje pri sorodnikih. Na srečo so jih prek sester, zaposlenih po bolnišnicah v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, tam sprejeli z odprtimi rokami. Oblast jim je prepovedala sprejem novink. Presenetljivo pa so se isti funkcionarji, ki so imeli na vesti to nacionalno socialno-zdravstveno katastrofo, v onemoglosti za pomoč zatekli ravno – k sestram.

Kadrovanje v bolnišnicah je postalo politično, vse več dobrega kadra pa je šlo v tujino

Ta globoki rez oziroma usodni politični, nacionalni in kulturni eksperiment je bil uvod v nadaljnje socialistično organizirano kadrovanje v zdravstvu, ki ima svoje sledi do danes. Delno nadomestilo za odstranjene sestre po vojni je bilo (pre)izkušeno osebje partizanskih bolnic in polagoma nov izšolani kader. Organizacijsko pa so odločali lojalni kadri. Iz osebnega pogovora s pokojnim strokovnjakom iz zdravstva in iz drugih virov vem, kako je partijska oblast v politično prokrustovo posteljo poleg šolstva vtaknila tudi zdravstvo. Socialistično samoupravljanje ga je še dodatno razosebilo, odvezalo odgovornosti, saj naj bi vsak vse vedel in o vsem odločal, v resnici pa so odločali preverjeni kadri, kot potrjuje še danes javna navzočnost znanega udbovskega odločevalca v zdravstvu.

Ker je denar odtekal drugam, ga je stalno primanjkovalo za posodobitve ter za nov in ustrezno plačan kader; ta je odhajal v tujino.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem več let kot študent vsak mesec dvakrat v nedeljo prostovoljno pomagal na kliniki v Innsbrucku. Kar nekaj sester (tudi zdravnikov) iz bivše Juge je delalo v Avstriji, Nemčiji in drugod, saj so s solidno izobrazbo tam zaslužile bolje kot doma. Zgodba se vleče vse do danes, saj odločevalci na tem področju niso bili pripravljeni spustiti iz rok fevdov, politika pa ne denarja, da bi vrhunski zdravniški in sestrski kader lahko za svoje zavzeto in požrtvovalno dalo prejemal ustrezno plačilo. Kdo pa si želi na delo v tujino, če ima doma ustrezne kadrovske, organizacijske in finančne možnosti za strokovno in požrtvovalno delo?

Levičarji ne izkazujejo pripravljenosti za sodelovanje v krizi

Poleg socialistične dediščine postajajo danes družbeni vzgojni in socialni poklici vse težji, saj je treba pravice varovati sorazmerno s čutom za skupnost in pripravljenostjo za vživljanje v druge ljudi in delitev življenja z njimi. Oholi individualizem pomeni razpad družbe. Gospa srednjih let je menila, da so maske za zaščito pred covidom-19 »brez zveze«. Utihnila je šele, ko ji je sogovornica dejala, naj mami, če bo zbolela, skuha kar kamilice in jo ima doma.

V krizah najbolje pokažemo, ali smo ljudje: torej ali znamo še živeti skupaj in deliti življenje. Zato je čudno, če naši levičarski politiki, ki naj bi delovali v skupnosti (polisu), ne izkazujejo nobene pripravljenosti za sodelovanje v krizi. Upam, da tudi volivcem postaja jasno, da njihovo divjanje vodi v prepad. Je pa njihovo obnašanje tudi norčevanje in v posmeh tistim, ki v zdravstvu, šolstvu in drugih službah v blagor skupnosti kljub vsem nerešenim sistemskim problemom vendarle delujejo z vso človeško vestnostjo in požrtvovalnostjo v blagor prizadetih in celotne skupnosti.