Razočaranje tudi nad nekdanjimi sodelavci iz Demosa

5

Franci Feltrin: Epidemija demence pri velikem številu odgovornih v državnih službahKo sem bil pred tridesetimi leti neposreden udeleženec v prizadevanju za dosego slovenske samostojnosti in suverenosti, sem mislil, da bomo, ko bomo stopili v novo prihodnost in postali samostojna država, staro navlako pustili za vrati zgodovinskih arhivov in muzejev, kamor kot del narodove preteklosti tudi sodi. In da jo bodo, preteklost namreč, z brskanjem po arhivih odkrivali za to študirani in poklicani zgodovinarji in raziskovalci.

Namesto enotnosti, prave kulture in delavnosti nam vsiljujejo nadaljevanje molka in razkol

Prepričan sem, da bi, če bi bilo tako, danes živeli v novem času narodnega, kulturnega in političnega razcveta. In bi, ko je svet na priznal našo samostojnost in suverenost, z dejanji povedali in dokazali, da smo Slovenci po osemdesetih letih spet stopili skupaj kot enoten, kulturen, delaven in pošten narod. Da imamo to, kar so si naši predniki skozi stoletja želeli, da bi se otresli tuje nadvlade in imeli svojo državo in volili svoje gospodarje, svojo državo.

Žal pa nam nekateri politiki in številni njihovi podporniki v zadnjih letih spet želijo vsiliti tisto, kar je v preteklosti na slovenskih tleh povzročilo razkol. Takratni razkol je nastal zato, ker nam je bil v strahu za lastna življenja zapovedan molk. Molk o komunističnih dejanjih in njihovi doktrini vladanja; da je njihova laž edina zveličavna resnica. Taka zapoved je trajala desetletja, zato so se številni Slovenci utopili v stockholmskem sindromu vse do današnjih dni, ko se nam njihovi potomci znova vsiljujejo, kot da je njihov glas edina zveličavna resnica.

Levica bi rada še naprej ustrahovala slovenski narod in nadaljevala razklanost

Vendar sem optimističen tako kot leta 1990, ko sem stopil v politiko, prepričan, da bo spet prišel dan, ko bodo sovražniki resnice in spoštovanja vsake oblasti in demokratičnega reda spoznali, da je vsaka delitev in zbujanje sovraštva zmotno dejanje za posameznika in za narod in državo in da sovraštvo lahko rodi le sovraštvo. Komunistični sistemi, ne pretekli ne današnji, niso pot v lepšo prihodnost. Saj so se z represijo tudi v sedanjih časih v številnih državah in narodih izkazali kot nenapredna politična oblast. Njihov moto je biti na oblasti kot radikalen, razdiralen in sovražen do vsega in vsakogar, ki se ne strinja z njihovo doktrino; da je edina in absolutna resnica rojena v njihovih glavah s sovraštvom do domovine, vere in ljubezni, čeprav je dokazano, da je ljubezen edina pot do sočloveka.

Pozivanje k ulični revoluciji je pozivanje k sovraštvu, ki se prek njih rodi v še večje delitve tako naroda kot svetovne družbe. To smo mnogi Slovenci doživeli pred mnogimi desetletji, če štejemo čas, ko je komunistična partija zahtevala brezpogojno oblast, tudi v času upora proti okupatorju. Mislim, da je dovolj en spomenik slovenski komunistični revoluciji. Pa čeprav se pred njim, žal, tako rada nastavlja kameram današnja opozicija, ki stori vse, da bo slovenski narod še desetletja ustrahovan, vznemirjen in razdeljen. To je doktrina slovenske levice pod vodstvom njenega podzemlja.

Da je bilo tako in da se večinski del katoliškega prebivalstva s tem diktatom ni strinjal, vemo. Takratni komunistični voditelji so se obrnili proti narodu najprej s poboji katoliških duhovnikov, intelektualcev, obrtnikov, kmetov in industrialcev in vsakogar, ki se ni strinjal z njihovo prorusko doktrino. To je bil začetek razkola slovenskega naroda, iz katerega se je rodilo vse gorje med drugo svetovno vojno in po njej.

Poglabljamo se v nova razdvajanja in poneumljanje ljudi

Ko smo leta 1990 odšli na večstrankarske volitve, so vsi nekdanji člani komunistične partije s predsednikom Milanom Kučanom dejali, da je konec njene vladavine, da s tem prihajamo v večstrankarsko in demokratično politično ureditev, v kateri bomo gradili svobodno in demokratično družbo vseh državljank in državljanov. Žal so tovariši svoje besede in obljube pozabili, tako da jih niso prenesli na potomce.

Da bo konec delitve na naše in vaše, me je v tistem turbulentnem in usodnem času prepričalo to, da smo se v takratni vladani koaliciji Demos še pred sprejemom zakona za razpis plebiscita dogovorili z levo opozicijo, da bomo v času priprav na plebiscit in do osamosvojitve stopali skupaj, brez poudarjanja strankarskih ali osebnih zaslug. Tako smo zapisali v javno izjavo, ki so jo podpisali vsi takratni predsedniki parlamentarnih strank.

V letu, ko obhajamo trideset let obstoja naše države, pa se vedno bolj poglabljamo v nova razdvajanja in poneumljanje ljudi, tako da je že skoraj vsak vsakemu (novi) sovražnik, ki ga izzovejo nasprotniki aktualne vlade.

Potomci komunistične ideologije s pljuvanjem lastne države kažejo svoje junaštvo

Ko se spominjam pomembnih dogodkov iz leta priprav na slovensko osamosvojitev, sem razočaran nad neodzivnostjo na dejstvo, da letos praznujemo trideset let slovenske države, saj smo dosegli velik napredek na področju življenjskega standarda, a tisti, ki jim je omogočeno lepo in dokaj udobno življenje, pljuvajo po naši lepi domovini in svoj gnev in sovraštvo stresajo zgolj na enega človeka, poleg tega pa izvažajo lažne novice v tujino. Če bi to počeli pod takratno oblastjo ZKS, bi končali v zaporih, ne pa v soju televizijskih žarometov, kot to doživljajo danes. Bolj lažeš in pljuvaš ne po tuji, pač pa po domači, slovenski vladi in svoje sovraštvo izvažaš v tujino, večji junak si pri slovenskih, do lastne, demokratično izvoljene oblasti sovražnih medijih.

Tako pač razmišljajo potomci komunistične ideologije, ki s svojimi lažmi, da so gospodar naših življenj in sveta, zastrupljajo nastajajoči rod posebnih politikov, ki so vedno pripravljeni vstajniki za rušenje vsakega sistema in oblasti, v kateri niso glavni odločevalci njihovi voditelji.

Razočaranje tudi nad nekdanjimi sodelavci iz Demosa

Letos, ko praznujemo trideset let naše suverenosti lahko le ugotovim, da sem bil v veliki zmoti oziroma prevaran s strani tistih, s katerimi sem tesno sodeloval in jim verjel. Danes nekateri iz takratnih Demosovih vrst napadajo vsakogar in vse, ki se ne klanjajo starim komunističnim idejam. Ti namreč prek svojega podmladka še vedno obvladujejo večino medijev in velik del državnega gospodarstva (banke, zavarovalnice, telekomunikacije, elektrogospodarstvo …)

5 KOMENTARJI

  1. Ni kaj, zadetek v polno!

    So še ljudje, ki znajo pokazati na bolezen, ki napada slovenski narod in to utemeljiti na jedrnat, domoljuben in demokratičen način.

    Za sovraštvo na Slovenskem so krive “vrednote NOB”, po katerih hoče živeti danes v miru in v demokraciji velik del levičarjev.

    Te “vrednote” pa so: sovraštvo, nasilje in totalitarna oblast.

  2. G. Franci Feltrin, čestitam za odlično razmišljanje in tozadevni zapis.
    Se kot član Kongresa popolno pridružujem in podpiram to razmišljanje.
    Prav bi bilo, da se s tem da pobuda za ozaveščanje 30. letnice naše suverene države in tozadevne prispevke.
    Ta obletnica zasluži zapise, ki bi izražali suverenost in samozavest, da smo suvereni državljani suverene Slovenije.
    Suverena Slovenija zasluži zapise suverenih državljanov, ki se zavedajo, da smo ne glede na slabosti, ki se dogajajo v bistvu dolžni kot suvereni državljani povzdigovati vrednote slovenskega naroda, ki so v spoštovanju resnice, pravičnosti, poštenosti, domoljubja in rodoljubja.
    Bodimo pokončni in samozavestni Slovenci.!

  3. Veliko odprto vprašanje mi je, kaj je vzrok, da je malo čutiti pomladka iz vrst zatiranih v enoumju?

  4. Politika se spreneveda, »pravosodje dela«, saj je za večino vse v redu!?
    Ljudje smo pričakovali, da bo v demokratični državi zavladala pravičnost in enakopravnost. V tej veri smo pričakovali lastninjenje skupnega družbenega premoženja, ki je bilo glavna pridobitev revolucije, ki naj bi bila odpravila » moč kapitalistov za izkoriščanje delovnega ljudstva«. Revolucija oz. državljanska vojna, edina v okupirani Evropi, je pri nas uspela zato, ker je KP imela zaslombo v SZ in ko so si tisti v revolucionarnem zanosu, ki so verjeli obljubi o lepšem življenju brez izkoriščanja, vzeli še pravico, da likvidirajo vse tiste, ki so temu nasprotovali. Tako se je boj za lastnino nadaljeval in se ni uresničilo tisto, kar je DEMOS prvotno načrtoval in je zato razpadel. Prof. dr. Andrej Umek, bivši minister pravi: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.« Desnica torej ni niti poskušala popraviti pred Ustavnim sodiščem zakonodaje, ki je omogočala le direktorjem – tajkunom, da so le oni enostavno postali še lastniki podjetja. Brez vložka lastnega kapitala v podjetje, so menedžerji postali še lastniki podjetja, to je kapitalisti, saj podjetje odplačalo menedžerjev kredit v breme kapitala podjetja, ga tako oškodovalo, mnoga so zato propadla, nevrnjeni krediti pa pristali v bančni luknji. V pravi demokratični državi in v tržni ekonomiji, se lahko le lastniki podjetij- kapitalisti, odločijo, da za upravljanje svojega podjetja, najamejo profesionalne menedžerje, da podjetje upravljajo tako, da je podjetje uspešno na trgu in ima dobiček. Ustvarjeni nov kapital pa se vlaga v razvoj firme in se po presoji deli tudi med deležniki podjetja. Tragedija je, da v parolah prisegamo, – delovni ustvarjalni človek nam je temelj ekonomije in družbene ureditve, seveda tudi blagostanja-, a v praksi je ravno nasprotno. Vso politiko, prvo tradicionalno prevladujočo levico, a tudi ne desnico, tudi cerkev ne, ni motilo in še ne moti, da so menedžerji tako postali še lastniki. Nič jih ni motilo bogatenje menedžerjev, novih oklicanih lastnikov podjetja, da so si na račun kapitala podjetja, prilastili podjetje in ga tako škodovali, tudi na račun njegovega obstoja, tudi zaposlenih. Prof. dr. Andrej Umek, je opozoril jasno:«Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega »Beneficiranega notranjega odkupa« lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive 4. Industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.« Prvi gospodarski minister v Demosovi oz. Peterletovi vladi, bivši rektor univerze, dr. Jože Mencinger, pravnik in ekonomist, »pedagog naroda«, je zagovarjal plačno privatizacijo, da bi podjetja tako dobila kapital, ki jim je tedaj močno primanjkoval. Nasprotoval je delitveni privatizaciji, ki jo je zagovarjal DEMOS in bi bila edina pravična in skladna ustavi, da smo vsi državljani enakopravni. Tako smo dobili »plačno privatizacijo«, le da je prevzeto podjetje samo moralo plačati menedžerske kredite za to kupnino in je bilo zato oškodovano, menedžerji pa so tako enostavno postali še lastniki podjetja, če je to obremenitev preživelo. Slovenska politika ne ščiti interese podjetij, ampak privilegira menedžerje in je pomešala vloge lastnikov in menedžerjev, kar ni v skladu s pravično državo in ustavo, ni demokratično ne gospodarno. «Naloga lastnikov je, da profesionalizirajo vlogo menedžmenta, da so poslovni voditelji res strokovnjaki, ki znajo postaviti cilje, organizirati procese in izboljšati produktivnost v podjetju«. Bivši guverner dr. Boštjan Jazbec je bil opozoril: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje«. Dr. Jože Mencinger zagovrja:»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona (certifikatskih) »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija. Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Mencinger na drugi strani govori, da v principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, posebno še, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. »Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež… Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.” Veliko kreditov je ostalo nevračljivih. Za te nosijo odgovornost tudi bankirji in njihovi Nadzorni sveti in seveda politika. Vsi pa moramo sanirati banke. Dobili smo slabo banko in nato še razlaščene imetnike delnic in podrejenih obveznic bank. Prodajamo državne banke. To ni uspeh, temveč fiasko, posledica zgrešene »plačne privatizacije« brez lastnega kapitala in »brezplačnega kreditizma«. Kako to, da se politika in stroka še vedno ne distancira od izjav dr. Mencingerja, ki so neetična, škodčjiva za demokracijo, pravno državo in tržno ekonomijo?
    Država, ki tako privilegira menedžerje, jim celo podari kar podjetja, ne ščiti pa podjetja, ne zaposlene lastnine, ni ne demokratična, ne pravična, in ne bo dosegla napredka. Kako je bilo mogoče sprejeti zakone v posmeh ustavi in lastninskim pravicam državljanov? Kdo je kriv za bančno luknjo?
    http://www.sinteza.co/kdo-je-kriv-za-bancno-luknjo
    Kljub temu že desetletja v demokratični RS, družboslovne, javne fakultete oz. visoke šole za menedžerje, celo z javnim denarjem učijo menedžerje, da znajo prevzeti podjetje, če se jim zahoče, brez vložka svojega kapitala, to je na škodo kapitala podjetja. V gnilem kapitalizmu te šole učijo menedžerje kako se upravlja podjetja, da se ustvari nov kapital, za podjetje in druge deležnike, tudi za javni sektor za državo. Oblast je uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje – avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Kdo je najdlje omogočal tajkune, sedaj pa samo druge obtožuje in prisega na pravno državo, ki jo pa sam ne razume, kar se vidi ravno na tem primeru ? Urednik MAG-a, mag. Silvester Šurla, je l. 2007 MAG-u politiki in stroki postavil naslednja vprašanja in je napisal. Kaj lahko glede menedžerskih odkupov stori vlada – jih lahko omeji ali celo prepreči? ker so menedžerski odkupi v zadnjem času postali prvovrstna politična tema, smo vprašanja v zvezi z njihovim načinom financiranja postavili parlamentarnim političnim strankam. Med drugim nas je zanimalo, ali bodo predlagale spremembo zakonodaje, da se prepreči bogatenje menedžerjev na tak način, oziroma ali bi jo podprle, če bi jo predlagal kdo drug?
    Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov.
    »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje.
    Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.«

    Podoben odgovor so nam poslali iz Nove Slovenije. Po njihovem gre pri odkupih gospodarskih družb, ki kotirajo na borzi, za poslovni odnos med banko in kreditojemalcem. »Banka, ki prevzame tveganje prihodnjega delovanja, ga ne prevzame le zaradi vrednosti podjetja kot takega, ampak predvsem zaradi obetov, ki jih podjetju zagotavlja njen menedžment. Skrb pa vzbuja odkupovanje zaprtih delniških družb.« V poslanski skupini Nove Slovenije bodo morebitni predlog nove zakonske ureditve tega področja podrobno proučili, in če bo sledil ciljem, ki jih v stranki zagovarjajo, tudi podprli.

    Najostrejše stališče glede financiranja menedžerskih odkupov imajo v Slovenski ljudski stranki, kjer menijo, da zastavitev delnic kot jamstvo za kredit, s katerim se kupujejo prav te delnice, v resnem poslovnem svetu ni uveljavljena. »Vedno je treba namreč zastaviti več od vrednosti posojila. Zato lahko ocenjujemo, da gre v nekaterih aktualnih primerih za izkoriščanje notranjih povezav in informacij, kar je v nasprotju z načeli transparentnega lastninjenja.« Po njihovem bi v bankah, kjer ima država prek lastništva ustrezne vzvode, lahko sprejeli take usmeritve, ki bi podobne transakcije onemogočale. »V SLS smo za postopno umikanje države iz gospodarstva, razen v podjetjih, ki so ključna za domače gospodarstvo (bančništvo in zavarovalnice), ne nasprotujemo pa temu, da menedžerji kupujejo deleže v svojih podjetjih, vendar pod pogoji, ki so enaki za vse državljane.«
    Vir: MAG; 21. november 2007, mag. Silvester Šurla: Tajkunizacija Slovenije
    http://hubert.blog.siol.net/2013/12/20/ne-pozabimo-kdo-vse-in-kako-je-zagovarjal-tajkunizacijo/
    Ali je to res demokracija in pravna pravična država enakopravnih državljanov?

  5. »Kaj ljudi odbija od volitev, da ne cenijo politike, niti demokracije?
    To, da vodje strank okoli sebe sami zberejo pogosto podpovprečne in kimavce, ki so v proporcionalnem sistemu seveda gladko vedno izvoljeni, ko uspe lista stranke. A tem izvoljencem potem ni nič mar za volivce, hvaležno strežejo predvsem vodji stranke, ne pa volivcem. Volivce zanemarijo, jih ignorirajo, ne komunicirajo z njimi… Poslanske pisarne so prazne, stikov z volivci in njihovimi problemi skoraj ni«. To je povedal dr. Hubert Požarnik ob obletnici Demosa na RTV, in sicer kot glavno hibo vseh političnih naslednikov Demosa.
    »Še nikoli ni bilo razmerje med pametjo oblasti in pametjo ljudstva tako zelo v škodo oblasti.
    Absurd sedanjosti je, da še nikoli ni tako majhen delež vseh pametnih in izobraženih delal za vlado, pa še nikoli ta nikoli manjša manjšina ni tako podrobno urejala življenj vseh ostalih. Razlogov za nezaupanje je veliko, glavni so volilni sistem, način oblikovanja koalicije in način oblikovanja vlade na njegovi podlagi. Volilni sistem je zanič, ker nihče ne ve, za koga je glasoval ali koga je njegov glas na koncu pripeljal v parlament. Če bi kdo hotel v zvezi z nekim problemom telefonirati svojemu parlamentarcu, sploh ne ve, kdo to je. Glasovanje za neko stranko ne pove, za kakšno koalicijo bo šel glas. Niti se na dan volitev ne ve, kdo bi znali biti ministri. Glavni postranski razlog je nadaljevanje samoupravljanja.« Tako pred leti menil dr. Žiga Turk, SDS.
    Ustavno sodišče zahteva spremembo volilnega sistema, a stranke imajo različne predloge.
    Podan je predlog 59 poslancev, do potrebnih 60 glasov manjka le eden. Bistvo predloga je uvedba preferenčnega glasu za volivca, da bo končno imel vpliv na izvolitev in ne samo predsedniki strank. SDS zagovarja le popravek volilnih okrajev in zavrača uvedbo preferenčnega glasu, to je podoben sistem, na podlagi katerega volimo slovenske evropske poslance. Nobena stranka, niti SDS, pa ne oporeka izvolitve svojih evro poslancev po tem volilnem sistemu s preferenčnim glasom.
    SDS ne podpira predloga 59 poslancev, ker je ne moti, da volivci nimamo nič vpliva kateri poslanec bo izvoljen, kar je v popolnem nasprotju, kar je SDS zagovarjala doslej. Lahko se potem reče, da SDS zagovarja sicer spremembo volilnih okrajev, da bo tudi podeželje bolj zastopano v parlamentu, a to s podeželskimi poslanci, -elito-, ki jih bo izbral predsednik stranke Janez Janša, ki mu bodo ti hvaležni in ga vedno podpirali in mu služili. Podeželski volivci bodo tako ostali brez pravice do prednostnega glasu, da bi imeli poslance po svoji izbiri. SDS tako ostaja na stališču, da volivci s svojim preferenčnim glasom ne morejo vplivati, kdo bo izvoljen na njihovi listi, na kateri bo razpored in možnost izvolitve določil le predsednik stranke, ne članstvo SDS in ne volivci. Izvoljeni bodo lahko le tisti poslanci, ki jih je izbral Janez Janša. Tako SDS favorizira le želje predsednika in strankokracije, ne pa članstva, ne volivec. Tako se poskrbi za ponovno izvolitev poslancev, važna je plača poslancev ne pa interes volivcev. Leta 2013 je Svet stranke SDS bil na stališču :»Reforma volilnega sistema mora predvsem omogočiti volivcem, da bodo imeli odločilen glas pri izbiri svojega predstavnika, brez naštetega pa ni mogoče računati na izhod iz krize«. V oddaji na nacionalni TV3 pa smo lahko slišali: »Neodgovornost je najtežji in glavni problem, v parlamentu in v družbi, ki jo omogoča sedanji proporcionalni volilni sistem«, kar je poudaril poslanec Branko Grims SDS, pritrdili pa so mu tudi Matej Tonin NSi, Maša Kociper PS, Rihard Braniselj DL. »Odgovornosti do volivcev ni in je ni niti v družbi«, so bili poslanci enotni. »Samo volitve, brez spremembe volilnega sistema, ne bodo dale nove kvalitete in povečale odgovornosti v družbi«, je bilo jasno njihovo sporočilo. Po besedah dr. Jurija Toplaka, izrednega profesorja na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru in enega vodilnih evropskih strokovnjakov za volitve, bi uvedba večinskega volilnega sistema, pri katerem bi kandidate izbirali strankarski liderji, še bolj kot zdaj zožila izbiro volivcev. V zadnjih štirih vladnih mandatih, je stranka SDS predlagala tak volilni sistem, za katerega se je vedelo, da ne bo prejet. SDS je vedno predlagala uvedbo večinskega volilnega sistema, čeprav ni imel realne možnosti za uzakonitev glede na sestavo parlamenta . Janez Janša je tako le pokazal, da je za spremembo sistema volilnega, a je vedno tega, za katerega je vedel, da v parlamentu nima zadostne podpore. Nikoli pa ni podprl predloge drugih, ki so bili boljši kot je veljavni proporcionalni volilni sistem. Tako se ohranja partijski, to je čisti proporcionalni sistem, ki očitno ustreza Janezu Janši in SDS. »Dobra rešitev bi bila, če bi ukinili volilne okraje in uvedli preferenčni glas«, dr. Jurij Toplak, eden vodilnih evropskih strokovnjakov za volitve. »Ukinili bi torej volilne okraje, ostale bi le volilne enote, znotraj katerih bi se razporedili poslanski mandati glede na število glasov za posamezno stranko. Volivec pa bi s preferenčnim glasom lahko vplival na to, kateri kandidat stranke bi bil izvoljen.Taka sprememba volilnega sistema bi bila korak v pravo smer in je lažje uresničljiva kot uvedba večinskega sistema, saj ne zahteva spremembe ustave. Volivci bi imeli na ta način precej večji vpliv na izbiro posameznih kandidatov«, še poudari dr. Toplak, a tudi v Sloveniji očitno še sprememb ne bo, saj tudi Janez Janša »ne čuje dobro«!

Comments are closed.