Razočaranje tudi nad nekdanjimi sodelavci iz Demosa

Franci Feltrin: Epidemija demence pri velikem številu odgovornih v državnih službahKo sem bil pred tridesetimi leti neposreden udeleženec v prizadevanju za dosego slovenske samostojnosti in suverenosti, sem mislil, da bomo, ko bomo stopili v novo prihodnost in postali samostojna država, staro navlako pustili za vrati zgodovinskih arhivov in muzejev, kamor kot del narodove preteklosti tudi sodi. In da jo bodo, preteklost namreč, z brskanjem po arhivih odkrivali za to študirani in poklicani zgodovinarji in raziskovalci.

Namesto enotnosti, prave kulture in delavnosti nam vsiljujejo nadaljevanje molka in razkol

Prepričan sem, da bi, če bi bilo tako, danes živeli v novem času narodnega, kulturnega in političnega razcveta. In bi, ko je svet na priznal našo samostojnost in suverenost, z dejanji povedali in dokazali, da smo Slovenci po osemdesetih letih spet stopili skupaj kot enoten, kulturen, delaven in pošten narod. Da imamo to, kar so si naši predniki skozi stoletja želeli, da bi se otresli tuje nadvlade in imeli svojo državo in volili svoje gospodarje, svojo državo.

Žal pa nam nekateri politiki in številni njihovi podporniki v zadnjih letih spet želijo vsiliti tisto, kar je v preteklosti na slovenskih tleh povzročilo razkol. Takratni razkol je nastal zato, ker nam je bil v strahu za lastna življenja zapovedan molk. Molk o komunističnih dejanjih in njihovi doktrini vladanja; da je njihova laž edina zveličavna resnica. Taka zapoved je trajala desetletja, zato so se številni Slovenci utopili v stockholmskem sindromu vse do današnjih dni, ko se nam njihovi potomci znova vsiljujejo, kot da je njihov glas edina zveličavna resnica.

Levica bi rada še naprej ustrahovala slovenski narod in nadaljevala razklanost

Vendar sem optimističen tako kot leta 1990, ko sem stopil v politiko, prepričan, da bo spet prišel dan, ko bodo sovražniki resnice in spoštovanja vsake oblasti in demokratičnega reda spoznali, da je vsaka delitev in zbujanje sovraštva zmotno dejanje za posameznika in za narod in državo in da sovraštvo lahko rodi le sovraštvo. Komunistični sistemi, ne pretekli ne današnji, niso pot v lepšo prihodnost. Saj so se z represijo tudi v sedanjih časih v številnih državah in narodih izkazali kot nenapredna politična oblast. Njihov moto je biti na oblasti kot radikalen, razdiralen in sovražen do vsega in vsakogar, ki se ne strinja z njihovo doktrino; da je edina in absolutna resnica rojena v njihovih glavah s sovraštvom do domovine, vere in ljubezni, čeprav je dokazano, da je ljubezen edina pot do sočloveka.

Pozivanje k ulični revoluciji je pozivanje k sovraštvu, ki se prek njih rodi v še večje delitve tako naroda kot svetovne družbe. To smo mnogi Slovenci doživeli pred mnogimi desetletji, če štejemo čas, ko je komunistična partija zahtevala brezpogojno oblast, tudi v času upora proti okupatorju. Mislim, da je dovolj en spomenik slovenski komunistični revoluciji. Pa čeprav se pred njim, žal, tako rada nastavlja kameram današnja opozicija, ki stori vse, da bo slovenski narod še desetletja ustrahovan, vznemirjen in razdeljen. To je doktrina slovenske levice pod vodstvom njenega podzemlja.

Da je bilo tako in da se večinski del katoliškega prebivalstva s tem diktatom ni strinjal, vemo. Takratni komunistični voditelji so se obrnili proti narodu najprej s poboji katoliških duhovnikov, intelektualcev, obrtnikov, kmetov in industrialcev in vsakogar, ki se ni strinjal z njihovo prorusko doktrino. To je bil začetek razkola slovenskega naroda, iz katerega se je rodilo vse gorje med drugo svetovno vojno in po njej.

Poglabljamo se v nova razdvajanja in poneumljanje ljudi

Ko smo leta 1990 odšli na večstrankarske volitve, so vsi nekdanji člani komunistične partije s predsednikom Milanom Kučanom dejali, da je konec njene vladavine, da s tem prihajamo v večstrankarsko in demokratično politično ureditev, v kateri bomo gradili svobodno in demokratično družbo vseh državljank in državljanov. Žal so tovariši svoje besede in obljube pozabili, tako da jih niso prenesli na potomce.

Da bo konec delitve na naše in vaše, me je v tistem turbulentnem in usodnem času prepričalo to, da smo se v takratni vladani koaliciji Demos še pred sprejemom zakona za razpis plebiscita dogovorili z levo opozicijo, da bomo v času priprav na plebiscit in do osamosvojitve stopali skupaj, brez poudarjanja strankarskih ali osebnih zaslug. Tako smo zapisali v javno izjavo, ki so jo podpisali vsi takratni predsedniki parlamentarnih strank.

V letu, ko obhajamo trideset let obstoja naše države, pa se vedno bolj poglabljamo v nova razdvajanja in poneumljanje ljudi, tako da je že skoraj vsak vsakemu (novi) sovražnik, ki ga izzovejo nasprotniki aktualne vlade.

Potomci komunistične ideologije s pljuvanjem lastne države kažejo svoje junaštvo

Ko se spominjam pomembnih dogodkov iz leta priprav na slovensko osamosvojitev, sem razočaran nad neodzivnostjo na dejstvo, da letos praznujemo trideset let slovenske države, saj smo dosegli velik napredek na področju življenjskega standarda, a tisti, ki jim je omogočeno lepo in dokaj udobno življenje, pljuvajo po naši lepi domovini in svoj gnev in sovraštvo stresajo zgolj na enega človeka, poleg tega pa izvažajo lažne novice v tujino. Če bi to počeli pod takratno oblastjo ZKS, bi končali v zaporih, ne pa v soju televizijskih žarometov, kot to doživljajo danes. Bolj lažeš in pljuvaš ne po tuji, pač pa po domači, slovenski vladi in svoje sovraštvo izvažaš v tujino, večji junak si pri slovenskih, do lastne, demokratično izvoljene oblasti sovražnih medijih.

Tako pač razmišljajo potomci komunistične ideologije, ki s svojimi lažmi, da so gospodar naših življenj in sveta, zastrupljajo nastajajoči rod posebnih politikov, ki so vedno pripravljeni vstajniki za rušenje vsakega sistema in oblasti, v kateri niso glavni odločevalci njihovi voditelji.

Razočaranje tudi nad nekdanjimi sodelavci iz Demosa

Letos, ko praznujemo trideset let naše suverenosti lahko le ugotovim, da sem bil v veliki zmoti oziroma prevaran s strani tistih, s katerimi sem tesno sodeloval in jim verjel. Danes nekateri iz takratnih Demosovih vrst napadajo vsakogar in vse, ki se ne klanjajo starim komunističnim idejam. Ti namreč prek svojega podmladka še vedno obvladujejo večino medijev in velik del državnega gospodarstva (banke, zavarovalnice, telekomunikacije, elektrogospodarstvo …)