SD: 10,4 %, LDS: 4,3 %, Zares: 4,1 %, skupaj: 18,8%. Anketa: Delo stik jan. 2011.
Ko levičarski komentator Vlado Miheljak opazi, da je „levi trojček“ iztrošen, je verjetno igric na strani vladnih strank konec. Besede, ki jih o vladi v zadnjem času največkrat prebiramo so: nekompetentnost, nesposobnost, notranji konflikti in odsotnost vizije. Pa to še ni vse, kar bi lahko našteli.
Sprotno generiranje afer, reforme, ki ne dajejo rezultatov, milijardno zadolževanje, splošna kriza, ki vlada v Sloveniji z množičnimi stečaji in odpuščanji delavcev, neplodni sestanki, polom na referendumu… so pripeljali vlado do dna, do rekordno nizke podpore. Očitno Pahor in njegova kompanija ne morejo prepričati nikogar več, razen morda tistih, ki so od njih odvisni zaradi služb ali pridobljenih poslov. Kam pluje nasedla vladna barka in ali se bo potopila še pred koncem mandata, je zdaj prvovrstno analitično vprašanje. Vztrajanje v koaliciji za vsako ceno je namreč dvorezen meč, ki lahko osovraženo politično elito na naslednjih volitvah stane celo stolčka v parlamentu. V ozadju so seveda veliki (tudi finančni) vložki posameznikov in interesnih združenj, ki uveljavljajo svoj vpliv, ljudi pa tako ravnanje prepričuje v obstoj paradržave.
Prav tem vplivnim posameznikom pa nikakor ni v interesu, da bi vladna koalicija razpadla in bi šli na predčasne volitve, saj je aktualna vlada le nekaj več kot na polovici mandata. Kljub temu bi predčasne volitve Pahorjevo stranko verjetno rešile pred popolnim polomom, ki se bo brez dvoma zgodil ob naslednjih volitvah. Tega za Zares in LDS ne bi mogli napovedati, kajti kaj lahko bi se zgodilo, da bi glede na javnomnenjske raziskave, katera od teh dveh strank ostala zunaj parlamentarnega praga.
Bi bila lahko rešitev za volivce tako imenovane levice ustanovitev interesnih združenj (bolj ali manj) civilne družbe? Nekaj takega kot ju ponujata Boris Popovič in Zoran Janković? Bi bil lahko rešitelj levice Milan Kučan? Malo verjetno. Vsi navedeni imajo svoje omejitve in rok trajanja, ki je dvema že davno potekel, tretjemu pa poteče takoj, ko zapusti meje svoje mestne občine…
Levici se torej res ne piše nič dobrega. Če smo malo škodoželjni lahko zapišemo, da še čakamo ustanovitev prave leve stranke. To kar je zdaj na političnem odru, je namreč zelo daleč od delavstva in njegovih pravic, daleč od socialne države in vsega, kar profilira levo politično opcijo. Premier je s svojim političnim profilom in besednjakom dokazal, da bi bil lahko tudi v levem krilu kakšne desne politične stranke. Katarina Kresal je s svojo garderobo in modnimi dodatki svetlobna leta oddaljena od delavstva. Njena potovanja s privatnimi letali v tujino na elitne dogodke temu le pritrjujejo. In končno še Zaresov Golobič. Ali ni tako, da nas prav on, s svojo Ultro uči kapitalizma? V tem kontekstu je Karel Erjavec s falango upokojencev, ki imajo jasen cilj, še najbližji idealu levičarja. Prava leva, delavska stranka se tako kaže kot nekakšna politična niša in bi jo bilo mogoče v Sloveniji zapolniti.
Ampak, če smo še pred leti jasno profilirane kadre levice, »izvaljene« bodisi v kumrovški šoli ali kasneje na FDV-ju, srečevali skoraj na vsakem koraku, so se stvari tudi na tem področju precej spremenile. O novih imenih in svežih obrazih, kot da ni ne duha ne sluha. Ostali so jim le mladci, ki se za borčevske slovesnosti malo našemijo, si na glave nataknejo »triglavke« in potem zapojejo »Na juriš«. In ko je vsega konec, po golažu in klobasah, se spet razidejo po svojih opravkih. Jih morda sedenje na različnih »razvojnih klavzurah« ne zabava preveč? Ali pa so spoznali, da gre le za šarado, oprostite, parado?
Foto: Politikis.si
