Levica je očitno zmagovalka “nemške zime”

Stranke levice in leve sredine so včeraj dosegle celo za Hamburg osupljivih 72 odstotkov glasov. Dobra novica bi znala za demokristjane biti le, da je glasove prvič po dolgem času izgubila Alternativa za Nemčijo. Če bi dejansko izpadla iz deželnega parlamenta, kot so kazale prve napovedi, bi to verjetno pomenilo njen zaton vsaj na severozahodu Nemčije. Zdaj je oslabljena, s čimer se bo vsaj pritisk z desne na krščanske demokrate nekoliko zmanjšal. Vendar nemškim konservativcem že dolgo ni šlo tako slabo kot malo pred koncem predolge vladavine Angele Merkel.

V trenutkih, ko se nemara rojeva nova slovenska vlada, se zdijo deželne volitve v eni najmanjših nemških zveznih dežel, v Hamburgu, vredne kvečjemu zelo majhne opombe pod črto. Vendar sem precej prepričan, da videz vara. Z volitvami v Hamburgu je namreč dosedanji vrhunec dosegla trenutna kriza krščanske demokracije v Nemčiji, s tem pa posredno celotnega osrednjega konservativnega toka v zahodni Evropi.

Hamburg ni tipičen, ampak …

Vsak povprečen poznavalec nemških razmer bo seveda takoj poskočil, da Hamburg pač ni ne tipičen ne bistven za nemške krščanske demokrate. Kot v vseh velikih hanzeatskih mestih je imela vodilna nemška konservativna stranka tudi v največjem med njimi vedno več težav kot drugod. Vse od uvedbe splošne volilne pravice so imeli socialni demokrati v demokratičnih pogojih običajno veliko prednost. Demokristjani so po drugi svetovni vojni župana postavili vsega dvakrat. Poleg tega njihov drugi župan, Ole von Beust, ni bil tipični krščanski demokrat, ampak predstavnik izrazito liberalnega krila v stranki. Tudi doslej CDU v hamburškem parlamentu ni blestela, pred petimi leti jo je obkrožilo samo 16 odstotkov volivcev. Ampak dodaten padec na 11,5 odstotka je kljub temu boleč in se uvršča med najslabše rezultate krščanskih demokratov na deželni ravni sploh. Mislim, da so bili po zadnji svetovni vojni slabši samo enkrat, in sicer v prav tako hanzeatskem Bremnu. Po drugi strani so stranke leve sredine in levice že od leta 2011 imele dvotretjinsko večino sedežev.

Bolj zaskrbljujoče je, kako se je polomija izcimila. Zanjo so vsaj trije razlogi. Najbolj dolgoročen je mehki populizem, značilen za krščanske demokrate v drugi polovici vodstva Angele Merkel. Stalno prilagajanje trenutno prevladujočemu javnemu mnenju je stranko vsebinsko iznakazilo in jo v celoti gledano potisnilo proti levi. Posledica je, da ji na zahodu Nemčije dihajo za vrat zeleni, na vzhodu pa desničarska Alternativa za Nemčijo. Ker CDU izgublja glasove povsod, mora v zadnjem času sklepati koalicije z le malo sorodnimi skupinami. Posledica je, da se konservativni profil še bolj izgublja. Ob zatonu dobe Angele Merkel so krščanski demokrati tik pred tem, da postanejo enako brezbarvni kot njihovi nizozemski ali belgijski kolegi.

V senci dogodka v Hanauu

Ta trend se je hudo okrepil po lanskoletnih volitvah v vzhodnonemški deželi Turingiji, o katerih smo na Časniku pisali. Tam so krščanski demokrati zaostali za Alternativo za Nemčijo in pristali na tretjem mestu, največ glasov pa je dobila postkomunistična Levica, ki je od leta 2014 imela ministrskega predsednika. Po volitvah so imele stranke desno od sredine absolutno večino, a najmočnejša med njimi je bila AfD. Demokristjani so se znašli pred nerešljivim vozlom. Sodelovati bi morali bodisi z Levico bodisi z Alternativo, ki je v Turingiji še posebej problematična. Potem se je pri volitvah ministrskega predsednika zgodilo presenečenje. V tretjem krogu je dosedanji premier iz vrst Levice Bodo Ramelow izgubil, za en glas ga je premagal liberalec Thomas Kemmerich, čeprav ima njegova stranka v deželnem zboru samo pet sedežev. Iz razporeditve tajno oddanih glasov je bilo očitno, da je poleg liberalcev in krščanskih demokratov za Kemmericha strnjeno glasovala tudi Alternativa. Sprožil se je vihar. Iz Pretorie v Južni Afriki se je oglasila sama Angela Merkel in zahtevala “popravo” napake. Po dveh dneh so krščanski demokrati in liberalci pokleknili in se pokesali, potem ko so jim za različnimi mnenjskimi voditelji celo evangeličanski škofje in nazadnje tudi erfurtski katoliški škof očitali, da so prestopili rdečo črto, ker je bil njihov kandidat izvoljen z glasovi “fašistov”. Ministrski predsednik Kemmerich je napovedal odstop, krščanskim demokratom pa, tudi v strahu pred hitrimi volitvami, na katerih bi pogoreli, verjetno ne bo preostalo drugega, kot da s stisnjenimi zobmi omogočijo izvolitev kandidata Levice. Omenjeno bo kajpak nova prelomnica v pomiku stranke proti levi in izgubi profila. A v razmerah, ko se je pojavila celo ocena, da samo še stranke levice neomajno podpirajo demokracijo, skoraj ni drugega izhoda.

Za nameček je pretekli teden zgodil eden najhujših zločinov z rasističnim ozadjem v Nemčiji v zadnjih desetletjih, ko je moški v Hanauu v deželi Hessen pobil devet ljudi tujega izvora in nato še svojo mater in sebe. Seveda so sokrivde takoj obtožili Alternativo za Nemčijo, senca pa je zaradi Turingije neizogibno padla še na “lomilce tabuja” krščanske in liberalne demokrate. Tako so stranke levice in leve sredine včeraj dosegle celo za Hamburg osupljivih 72 odstotkov glasov. Dobra novica bi znala za demokristjane biti le, da je glasove prvič po dolgem času izgubila Alternativa za Nemčijo. Če bi dejansko izpadla iz deželnega parlamenta, kot so kazale prve napovedi, bi to verjetno pomenilo njen zaton vsaj na severozahodu Nemčije. Zdaj je oslabljena, s čimer se bo vsaj pritisk z desne na krščanske demokrate nekoliko zmanjšal. Vendar nemškim konservativcem že dolgo ni šlo tako slabo kot malo pred koncem predolge vladavine Angele Merkel.