Med svojima rokama sem živel… levica je bila nora od srca, desnica pa pametna od spretnosti. (E. Kocbek)
Po volitvah je čas za analizo, pa tudi čas novega upanja. Sprašujemo se o tem, kaj so nam prinesle, kakšno je slovensko volilno telo, v kakšni kondiciji je demokracija na Slovenskem. Prva opazna reč je velika volilna abstinenca skoraj polovico volilnih upravičencev se volitev ni udeležilo, kar je seveda razlog za skrb. Ob tem se lahko pritožujemo nad apatijo slovenskih volivcev in si mislimo, da bo bolje takrat, ko se bo ljudstvo zamenjalo oz. spremenilo. To me spominja na politične debate v času komunizma, ko se je govorilo, da je sistem dober, le ljudje da mu niso še dorasli. Kaj pa, če je tako kot s komunističnim tudi z volilnim sistemom kaj narobe? Kaj če ljudje zato ne gredo na volitve, ker nimajo občutka, da je njihov glas pomemben? Gotovo bi radi poleg strank volili tudi konkretne ljudi in bi zato kazalo uvesti institut preferenčnega glasu Druga značilnost zadnjih volitev je relativna zmaga stranke SDS, a ne dovolj velika za sestavo desnosredinske vladne koalicije, saj imajo v DZ še vedno več glasov levosredinske stranke. Levičarji celo lahko sami sestavijo vlado, a zdi se, da so tudi med njimi razlike prevelike, da bi jim to lahke, uspelo. Tako so kaže kot edina pametna rešitev sestava take vlade, ki bo presegala ideološko-politične meje. In prav v to smer gredo trenutna prizadevanja strankarskih veljakov. Pri tem pa se kaže kot ena največjih ovir predvolilna in volilna retorika izključevanja. Politični tekmeci so se z njo v veliki meri sami onemogočili: levičarji z zaklinjanjem, da s SDS nikoli ne bodo šli v vlado, desničarji pa z nepremišljenimi, žaljivimi izrazi, s katerimi so obkladali levičarske tekmece. Tako je pomanjkanje politične modrosti, ki narekuje, da v politiki nikoli ne rečeš nikoli, in pomanjkanje bontona spravilo politiko v pat položaj, Ustrezno ga bo razrešil, kdor bo razumel, da je politična razdeljenost slovenskega prostora na levo in desno politično opcijo ne samo normalna, ampak tudi civilizacijsko produktivna; da so potrebni tako levičarji kot desničarji, da se morata »levica« in »desnica« dopolnjevati, ne pa izključevati, da je za družbeni napredek pomembno tako levo iskanje novih poti kot desna zasidranost v tradicionalnih vrednotah. Kot sta človeku potrebni dve roki — levica in desnica.
