Sodobni zahodni svet režirajo ljudje, ki se svetovnonazorsko prištevajo med “progresivne” in levičarje. Nad popkulturo, medijskim “mainstreamom”, politiko in celo družbenimi omrežji bedijo tisti, ki so v 60., 70. in 80. letih veljali za anarhiste, pripadnike subkultur in “socialne gverilce”, a so do današnjih dni zavzeli pozicijo umirjenih, dolgobradih in dobrodušnih gurujev javnega mnenja ustoličeni na univerzah, v parlamentih, uredništvih in na sodiščih.
Od kod izvira kronični uspeh slovenske levice?
Levici na ljubo se je pripetila 2. svetovna vojna in z njo “zmagovita” preplastitev predvojne intelektualne elite z revolucionarji, ki so se pred svetovno tragedijo “urili” na “poligonu” v Moskvi. Brez globalnega konflikta naši prevratniki ne bi imeli tako rekoč nikakršnih možnosti za uspeh.
Naslednica KPS je prezimila obdobje tranzicije
Morda bi se v 60. ali 70. letih v nasprotnem primeru pojavile kakšne subkulture anarhistov, ki bi se skušale povzpeti po družbenem steblu, toda obstaja utemeljen dvom, da bi bil njihov uspeh primerljiv z dosežki aktualne slovenske levice, ki je “vzredila” vplivno intelektualno, podjetniško, sodniško in medijsko buržoazijo za prezimovanje v težkih časih tranzicije in Demosa ter ponovno povzpetništvo v 90. letih, ko se je na tronu znova ustoličila in preživela do današnjih dni.
Jugokomunistični hibridni klon: zverinski sistem s človeškim obrazom
Toda to je le del zgodbe o blagodejnosti “slovenskega habitata” za uspešen razvoj socializma in levičarstva. Domačim komunistom je uspelo balkanskemu krvoloku Titu nadeti svetniški sij in zloveščemu totalitarizmu na “zverinski gobec” implantirati človeško obličje. Uveljavila se je pravljica, da so nas komunisti z “Jocotom” na čelu oteli vsega zla. In menda nismo imeli jeklenega stalinizma, ampak humanitarni jugosocializem.
Poljaki so naglušni za družbene eksperimente “Made in Russia”
Poljski komunistični partiji se takšen vrhunski podvig ni posrečil. Tam je v 2. svetovni vojni prišlo do vsesplošne narodne vstaje, v kateri stalinisti niso odigrali ključne vloge. Ravno zato beseda “partizan” v njihovem pojmovanju ni rdeče obarvana. Obenem je bilo jasno, da je komunizem črn, sovjetski, torej tujeroden.
Zlo domačega porekla je bolj žlahtno?
Temu je botrovalo tudi dejstvo, da zgodovina pomni številne poljsko-ruske oborožene spopade že od srednjega veka dalje. Gre za dolgoletno tradicijo medsebojnega obračunavanja in nezaupanja. Stvar je torej kristalno jasna. Zlo je zlo in dobro je dobro. Zlo ne mora biti napol dobro samo zato, ker je “udomačeno”, “Manifactured in Polish People’s Republic”.
Kaj še manjka?
Vendar pa vse doslej navedeno v celoti še ne pojasnjuje slovenske družbene situacije. Za uspevanje “hipijevske marihuane” sta poleg rodovitne prsti potrebni tudi svetloba in voda. Na Slovenskem je prišlo do izredno ugodnega preseka vseh teh dejavnikov. V prenesenem pomenu seveda.
Imamo trdno bazo, na totalitarizmu osnovanega levičarstva in ugodno zunanjo situacijo, ki je le-temu naklonjena. Nenazadnje so vezi slovenskih levičarjev s tujimi akterji več kot očitne.
Gre za stike nekdanjih “udbašev” z balkanskimi mafijskimi strukturami na eni strani in nemško salonsko levico, še zlasti stranko Die Linke na drugi strani. Tudi nekateri najvplivnejši slovenski mediji uživajo podporo od zunaj. Naj omenimo primer POP TV v ameriški lasti.
Simbioza podalpske levice in Rusije
Za naslednico Sovjetske zveze je znano, da po Evropi podpira predvsem desnico, toda Slovenija je izjema. V našem primeru je nesporen ruski kulturni ambasador prav naslednica komunistične partije. To nenazadnje potrjujeta Kučanov prijateljski obisk v Moskvi 9. maja 2017 ob Dnevu zmage in njegov veličastni govor na proslavi pri ruski kapelici. Naključje?
Slovenska desnica še nabira izkušnje
Tradicija desnice je bila z vojno in revolucijo prekinjena. Zdi se, da levica deluje kot star izkušen veteran, medtem ko je desnica kot nekdo, ki je šele dobro vstopil v odraslost in potrebuje še kakšnih deset ali dvajset let preden bo kos svojemu poslanstvu.
Ko globalni veter spremeni svojo smer
Nisem pristaš revolucije, zato močno dvomim v bliskovite in obenem koristne družbeno-politične spremembe. Šele s tekom časa je moč opaziti sadove dolgoletnih prizadevanj, ki pa so med drugim tudi posledica globalne družbene metamorfoze. Pri nas so opazni tudi pozitivni učinki zunanjega sveta na notranje družbeno-politično dogajanje.
Naj samo omenimo razvoj svetovnega spleta, ki je botroval drastičnemu upadu naklade (levičarskih) tiskanih dnevnikov ter sočasnemu razcvetu pomladno naravnanih spletnih portalov, ki zahtevajo manjši finančni zalogaj ter odgovarjajo duhu časa in potrebam mlajših rodov. Tudi družbena omrežja so pomembno okno alternativnega javnega mnenja, ki je sicer podvrženo tudi pritiskom in cenzuri.
In prav od tod izvira nenehno zastraševanje in demoniziranje s “sovražnim govorom” ter poskusi, da se konservativce okrona za žive mrtvece, nekakšne krvoločne zombije SS.
Obenem smo priče prebujanju evropske in ameriške desnice iz dolgoletnega sna. Smo očividci prave družbeno-politične renesanse držav Višegrajske skupine, ki v kombinaciji z rastočo gospodarsko močjo obeta podoben preporod tudi v širši regiji. Učinkovita formula za odstranjevanje trdovratnih rdečih madežev so zdravi ekonomski temelji in krščanske vrednote.
Slednje pa pojasnjuje rastočo histerijo slovenskih “naprednjakov” in njihovo nepopisno sovraštvo, do Madžarske ter Orbana. Pač, takšna kratkotrajna nevihta s točo, preden se nebo dokončno razjasni.
