Receptura za uspeh slovenske levice

16
1626

Sodobni zahodni svet režirajo ljudje, ki se svetovnonazorsko prištevajo med “progresivne” in levičarje. Nad popkulturo, medijskim “mainstreamom”, politiko in celo družbenimi omrežji bedijo tisti, ki so v 60., 70. in 80. letih veljali za anarhiste, pripadnike subkultur in “socialne gverilce”, a so do današnjih dni zavzeli pozicijo umirjenih, dolgobradih in dobrodušnih gurujev javnega mnenja ustoličeni na univerzah, v parlamentih, uredništvih in na sodiščih.

Od kod izvira kronični uspeh slovenske levice?

Levici na ljubo se je pripetila 2. svetovna vojna in z njo “zmagovita” preplastitev predvojne intelektualne elite z revolucionarji, ki so se pred svetovno tragedijo “urili” na “poligonu” v Moskvi. Brez globalnega konflikta naši prevratniki ne bi imeli tako rekoč nikakršnih možnosti za uspeh.

Naslednica KPS je prezimila obdobje tranzicije

Morda bi se v 60. ali 70. letih v nasprotnem primeru pojavile kakšne subkulture anarhistov, ki bi se skušale povzpeti po družbenem steblu, toda obstaja utemeljen dvom, da bi bil njihov uspeh primerljiv z dosežki aktualne slovenske levice, ki je “vzredila” vplivno intelektualno, podjetniško, sodniško in medijsko buržoazijo za prezimovanje v težkih časih tranzicije in Demosa ter ponovno povzpetništvo v 90. letih, ko se je na tronu znova ustoličila in preživela do današnjih dni.

Jugokomunistični hibridni klon: zverinski sistem s človeškim obrazom

Toda to je le del zgodbe o blagodejnosti “slovenskega habitata” za uspešen razvoj socializma in levičarstva. Domačim komunistom je uspelo balkanskemu krvoloku Titu nadeti svetniški sij in zloveščemu totalitarizmu na “zverinski gobec” implantirati človeško obličje. Uveljavila se je pravljica, da so nas komunisti z “Jocotom” na čelu oteli vsega zla. In menda nismo imeli jeklenega stalinizma, ampak humanitarni jugosocializem.

Poljaki so naglušni za družbene eksperimente “Made in Russia”

Poljski komunistični partiji se takšen vrhunski podvig ni posrečil. Tam je v 2. svetovni vojni prišlo do vsesplošne narodne vstaje, v kateri stalinisti niso odigrali ključne vloge. Ravno zato beseda “partizan” v njihovem pojmovanju ni rdeče obarvana. Obenem je bilo jasno, da je komunizem črn, sovjetski, torej tujeroden.

Zlo domačega porekla je bolj žlahtno?

Temu je  botrovalo tudi dejstvo, da zgodovina pomni številne poljsko-ruske oborožene spopade že od srednjega veka dalje. Gre za dolgoletno tradicijo medsebojnega obračunavanja in nezaupanja. Stvar je torej kristalno jasna. Zlo je zlo in dobro je dobro. Zlo ne mora biti napol dobro samo zato, ker je “udomačeno”, “Manifactured in Polish People’s Republic”.

Kaj še manjka?

Vendar pa vse doslej navedeno v celoti še ne pojasnjuje slovenske družbene situacije. Za uspevanje “hipijevske marihuane” sta poleg rodovitne prsti potrebni tudi svetloba in voda. Na Slovenskem je prišlo do izredno ugodnega preseka vseh teh dejavnikov. V prenesenem pomenu seveda.

Imamo trdno bazo, na totalitarizmu osnovanega levičarstva in ugodno zunanjo situacijo, ki je le-temu naklonjena. Nenazadnje so vezi slovenskih levičarjev s tujimi akterji več kot očitne.

Gre za stike nekdanjih “udbašev” z balkanskimi mafijskimi strukturami na eni strani in nemško salonsko levico, še zlasti stranko Die Linke na drugi strani. Tudi nekateri najvplivnejši slovenski mediji uživajo podporo od zunaj. Naj omenimo primer POP TV v ameriški lasti.

Simbioza podalpske levice in Rusije

Za naslednico Sovjetske zveze je znano, da po Evropi podpira predvsem desnico, toda Slovenija je izjema. V našem primeru je nesporen ruski kulturni ambasador prav naslednica komunistične partije. To nenazadnje potrjujeta Kučanov prijateljski obisk v Moskvi 9. maja 2017 ob Dnevu zmage in njegov veličastni govor na proslavi pri ruski kapelici. Naključje?

Slovenska desnica še nabira izkušnje

Tradicija desnice je bila z vojno in revolucijo prekinjena. Zdi se, da levica deluje kot star izkušen veteran, medtem ko je desnica kot nekdo, ki je šele dobro vstopil v odraslost in potrebuje še kakšnih deset ali dvajset let preden bo kos svojemu poslanstvu.

Ko globalni veter spremeni svojo smer

Nisem pristaš revolucije, zato močno dvomim v bliskovite in obenem koristne družbeno-politične spremembe. Šele s tekom časa je moč opaziti sadove dolgoletnih prizadevanj, ki pa so med drugim tudi posledica globalne družbene metamorfoze. Pri nas so opazni tudi pozitivni učinki zunanjega sveta na notranje družbeno-politično dogajanje.

Naj samo omenimo razvoj svetovnega spleta, ki je botroval drastičnemu upadu naklade (levičarskih) tiskanih dnevnikov ter sočasnemu razcvetu pomladno naravnanih spletnih portalov, ki zahtevajo manjši finančni zalogaj ter odgovarjajo duhu časa in potrebam mlajših rodov. Tudi družbena omrežja so pomembno okno alternativnega javnega mnenja, ki je sicer podvrženo tudi pritiskom in cenzuri.

In prav od tod izvira nenehno zastraševanje in demoniziranje s “sovražnim govorom” ter poskusi, da se konservativce okrona za žive mrtvece, nekakšne krvoločne zombije SS.

Obenem smo priče prebujanju evropske in ameriške desnice iz dolgoletnega sna. Smo očividci prave družbeno-politične renesanse držav Višegrajske skupine, ki v kombinaciji z rastočo gospodarsko močjo obeta podoben preporod tudi v širši regiji. Učinkovita formula za odstranjevanje trdovratnih rdečih madežev so zdravi ekonomski temelji in krščanske vrednote.

Slednje pa pojasnjuje rastočo histerijo slovenskih “naprednjakov” in njihovo nepopisno sovraštvo, do Madžarske ter Orbana. Pač, takšna kratkotrajna nevihta s točo, preden se nebo dokončno razjasni.

16 KOMENTARJI

  1. Veliko pametnih besed a en bistvena misel manjka. Recept za uspeh slovenske levice (tiste, o kateri zgoraj govorite) je Janša. Dokler bodo na drugi strani imeli slamnatega moža, v katerega lahko projecirajo totalno zgrešenost desnice, si bodo z lahkoto grabili velik delež vpliva.
    Vi pa kako hočete… 🙁

      • Izražati takšno zaničevanje do denimo kardinala Rodeta je za nekoga na vašem nivoju nesramno in nizkotno. Kdo pa mislite, da ste? Vi zastirate Luč najbolj od vseh na tem portalu in temu v službi je tudi vaše zaničevanje kardinala Rodeta, ki mu ne sicer sežete do gležnjev.

        • Gospod Zdravko,
          oznanjati Jezusov nauk iz prestižnega mercedesa, s preproge cene delavskega stanovanja v prestižnem dvorcu in lobiranja za plačilo … NE GRE. Ima učinek kot vaše omalovaževanje in zaničevanje namesto argumentov. Oboje je pač glas za satanovo levico.

  2. Temeljna značilnost levičarjev in edina vrednota, ki zanje kaj velja, je oblast. V tem so mojstri. Strategijo in taktiko osvojitve oblasti, njeno vzdrževanje in perpetuiranje so dobro naštudirali in jo plasirali v kominternovski “univerzi”, tudi ostalima sorodnima totalitarizmoma. Pri nas desnice dejansko ni; bila je uničena med vojno in po njej. Del narodove elite se je rešil z emigracijo. Očitno se tega primanjkljaja ni dalo nadoknaditi niti s tremi generacijami. Polagoma se s tranzicijo oblikuje sloj ljudi (tkim. tajkuni), ki bi ga po materialnem statusu potencialno lahko označili za desnico, ampak paradoksalno, večina se ideološko prišteva k levičarjem. Glede slovenske družbene strukturiranosti velja popolna pojmovna zmeda. O slovenski desnici lahko govorimo zelo zelo pogojno, kot antipodu levici, torej bolj pojmovno kot v stvarnosti. Bolje bi bilo govoriti o demokratični strani – kot opoziciji totalitarni ideologiji in njenim številnim derivatom, kakršni so SD, Desus in vse novonastale liste (SMC, LMŠ, SAB) V njih ni sledu o kakšni socialdemokraciji, značilni za levico v zahodnih demokracijah.
    Slovenska levica obvladuje vse vzvode družbene moči, dejansko vse družbene podsisteme (kapital in bančništvo, šolstvo, javni sektor, pravosodje, represivni aparat, mediji). V takšnih razmerah je volilne rezultate demokratičnih strank (beri: desnih) šteti kot izjemno dobre. Bili bi (navidezno!) še boljši, če bi se bolj poenotili, toda tu je paradoks: v demokraciji zasledovati enotnost in monolitnost je “contradictio in adiecto”; v demokraciji se pač “krega in prepira”, v totalitarizmu pač ne. Res bi se lahko tkim. desnica vsaj malo poenotila (vsaj v času volitev), ko gre za vitalne narodove oz. državne interese. Tako kot se levica poenoti, ko gre za ohranitev oblasti.
    Tipično slovensko levičarsko vezivo je poenotenje v rušenju voditelja opozicije, njega je treba uničiti za vsako ceno. Trenutno je to antijanšizem. Ko je bil Pučnik še živ, je bil tarča on, ko bo po Janši liderstvo opozicije (domnevno) prevzel dr. Logar, bo to antilogarizem (ali ustrezneje: antilogizem; kako posrečeno poimenovanje!). Seveda so vsa ta taktična poenotenja za ohranitev oblasti z vidika funkcioniranja in razvoja države popolnoma nefunkcionalna – gre za politični primitivi zem par excellence. Dokler bodo slovenskega volilca vzgajali prevladujoči levičarski mediji (ustvarjalci javnega mnenja), bo pač tako. Ko mislimo, da smo dosegli dno, pa gre še niže, zato pa smo, kjer smo. Ponavljam: vzpostavitev slovenske prave demokracije je očitno tek na dolge proge.

    • Kapodistrias, ne rečem, da nimaš prav, da bi rušili tudi vsakega drugega vodjo na desnici. A so razlike, ki jih je lažje videti na drugem bregu.
      Osebno ne poznam bolj seksističnih družb, kot so Švica, Avstrija in Slovenija. Tako je vsakemu, ki je spil dva pira, a še vedno bil slabe volje, za odličen strelovod prišla premierka Alenka Bratušek. A vseeno, če pogledamo danes, koga bi desnica bolj zagrizeno (in bolj uspešno) rušila z mesta ljubljanskega župana: Jankovića ali Bratuškovo? Sam stavim, da je vendarle neprimerno lažje zrušiti Jankovića, ker njegova nepriljubljenost seže globlje.
      No, podobno je na desni. Neprimerno lažje se je zaleteti v Janšo in Rodeta kot recimo v nadškofa Šuštarja. V slednjega se praviloma nihče ni zaletaval direktno, ampak “zakaj je Cerkev nazaj dobila gozdove, ki jih je že prodala Francu Jožefu”. Podobno Pučnik ni niti približno enako globoko preziran kot Janša, čeprav je tudi on imel svoje “bisere”.

  3. Briljantno na kubik!

    Potrebno pa je tudi priznati, da levico v glavnem boljše obvlada pristop do ljudi, kaj ti želijo in kako jih zadovoljiti.

    Prav zaradi tega ji ljudje zaenkrat večinsko še bolj verjamejo kot desnici.

  4. Velik del naših volivcev razmišlja in ravna kot razvajeni otroci.

    Zato je potrebna resnično velika veščina pristopa, da bo ta razvajeni otrok končno začel stopati po stopnicah napredka, ne pa da sedal ali celo ležal na tleh, kar ga bo vleklo samo navzdol.

    Najbolj občutljiva je materialna plat volivca. Spomnimo se SMC: Čim je C je SMC-jev minister dal košarico sindikatom, je SMC skoraj izginil iz političnega odra.

  5. Ta in članek in pa članek Ivana Štuhca sta me spodbudila k registraciji ter komentiranju lahko, da samo tokrat.
    Kot, da ni dovolj, da se v Janšo ves čas zaletava vsa kontinuiteta orkestrirano vodena s strani bivšega šefa komunistov. Sindrom Janša je namišljen in ga čimprej odmislite ter začnite resno delati. Ne tako, kot npr. ta ponedeljek vaš poslanec Jernej Vrtovec pri lisjaku Studia City, Štefančiču Jr., ko ni in ni zmogel povedati, da je za privatizacijo v zdravstvu, temveč mu gre zgolj za to, da se vsem pacientom zagotovijo storitve v javni zdravstveni mreži. Na to temo je sicer mogoče diskutirati, vendar ne tako, ali pa naj ne hodi v Studio City. Na podoben način deluje v DZ celotna poslanska skupina NSI. Le ta bo vladni koaliciji in verjetno tudi nad koaliciji pomagala pri dobrih projektih in jih bo podprla, le še malo več sredstev naj da za Slovence v tujini. Ja, a res, kateri pa so ti projekti in tako res ni presenetljivo, da volivcev ni in jih ne bo.

  6. Da je Levica uspešna? Težko si predstavljam, da je uspešen nekdo, ki zruši 7.000 uspešnih poslovnih družb, na cesto, za svoje interese, postavi 350.000 delovnih ljudi, vpelje Revščino, zavozi vse državne sisteme, od šolskega do zdravstvenega in si zamišlja deželo Šentflorjansko butasko. No, je pa lažje razumeti, če so na drugi strani pohlepni izkoriščevalci, od I. Š. do takih kot so AlFe, Kapodistrias, svita se ipd., itd… Vsi sami pohlepni IZKORIŠČEVALCI, ki iz NEKAJ delate NIČ in SAMOZADRTI, SAMOVŠEČNEŽI, ki ne veste niti tega, kaj je bilo prej Kura ali Jajce, in zakaj. Kadarkoli pogledam ta link ste tukaj isti, plačanci in lahkoživeči politikantski kritikanti, vpeti v okove nevednosti. NESAMOOSVOBOJENI NERAZSVETLJENI SEBISAMOSEBIČNEŽI, POLITIKANTI BREZ ŽIVLJENJSKEGA SMISLA ZAVEROVANI ALI V VERSKE ALI V IDEOLOŠKE NESMISLE.
    Ko bi premogli vsaj humor, pa gulite eno in isto, samo da v brezdelju tratite čas za samodestruktivne razprave na ravni nižji od dezinoformiranih babjih čečnč ob ličkanju, prebiranju fižola ali tolčenju orehov….Pa še s tem ne veste kaj bi počeli. Čenčarice, so vedele, vsaj to, kaj s fižolom, ličjem in s stolčenimi orehi… vi tukaj, pa vedno znova in znova mlatite isto prazno slamo, pa vam ni razodeto niti to da RELATIVNO BREZ ABSOLUTNEGA NE OBSTAJA. Delujete za slabo, levo in pričakujete dobro, napredno SMISELNO… Res izdatna naivna nevednost, ki se lahko konča v enem in istem NESMISLU, v onostranstvu, ki ga pričakujete a ga ni! Mlatite naprej. Najprej si nastavite zanko potem pa jo počasi zategujte.. saj se bo kmalu zategnila in pokazal se bo NIČ, to kar počnete, tako levi in desni!! Spregljejujete celo, da Resnica zmaga v vsaki tekmi, tudi če pride zadnja na CILJ. Združite se in s svojimi nesmisli udarite nazaj. Morda se boste v pojasnilih prepoznavali in opazili svoj veliki NIČ!

  7. Še moje mnenje. Sam se imam za demokrata, ki mu je veliko bližje desnica. Vendar ne samo na levi, tudi tukaj marsikaj ne štima. Ne bom prsta uperil v nikogar osebno, toda marsikdo se bo prepoznal. Imajo prav (pošteni) levičarji, ko zatrjujejo, da desnica teži k naravnost zadušljivi konservativnosti. Poglejmo samo umetnost, ki se je v splošnem zavedanju konservativcev zataknila pri književnikih in slikarjih iz 19. stoletja. Vse, kar je prišlo pozneje, je po tem zavedanju nekaj vredno le takrat, ko se pesmica rima in se za sliko ve, kje je zgoraj in kje spodaj. Podobno je na medijskem področju. Če vzamem v precep Radio Ognjišče in glasbo, ki jo tukaj vrtijo, vsega tega ne morem oceniti drugače kot strašno zadušljivo, zelo zelo omejeno. 90 odstotkov slovenske glasbe je produkcijsko, glasbeno in tekstovno na nivoju osnovne šole, pa niti ne 8. in 9. razreda, kjer v glavah že vznikajo ideje in svobodnejše interpretacije. Priče smo torej, na eni strani popolnoma absurdnega levičarsko-liberalnega postmodernizma, ki že zaradi svojega razumevanja in dojemanja svobode povsem razumljivo teži k niču, totalni bizarnosti, smrti, na drugi pa konservativnemu delu naroda, ki nostalgično hlasta po starih časih, ki jih že dolgo ni več, in, če smo pošteni, jih nikoli ni bilo. Vera v Boga, domoljubje, privrženost kapitalističnemu družbenemu redu ipd. ne pomeni potovanje v stare čase, ampak nove interpretacije časov, za katere imamo občutek, da so bili v njih ljudje kolikor toliko srečni in zadovoljni. Predvsem pa ne pomeni blokade vsega novega. Človek je živi vrelec idej. Desničarsko (demokratično) usmerjeni ljudje moramo biti odprti za vse novosti. Kolikor toliko odprt človek zlahka prepozna izdelke in stvaritve, ki so usmerjene proti Bugu in življenju. Problem na desnem polu (ne samo Slovenije, tudi Evrope) je, da se utraši in vsega novega in ga v kali zanikuje. Odpreti se, pomeni, vsak trenutek se prepuščati življenjskih presenečenjem. Z levičarji se stalno kregam, med desničarji pa se počutim kot ujetnik. Niti kregati se ne morem, ker me takoj blokirajo.

Prijava

Za komentiranje se prijavite