Nedavni prvi krog neposrednih predsedniških volitev z nekoliko presenetljivim izidom je v državi s parlamentarnim sistemom znova izpostavil simbolni svet politike. Pri tem gre v osnovi za dvopolno politično realnost, ki ob političnih vrhuncih – kar predsedniške volitve so – pokaže svojo konceptualno prefinjenost in problematičnost.
Glasovnica s krivdo
Kot velik problem se v volilni predstavi kažejo glasovnice, saj se očitno veliko pozornosti kanalizira zgolj v to »tehnično« opravilo, ki je ob obkrožanju številke kandidata na dan volitev na izvirne načine pogojeno s krivdnim razlogom. Miselne projekcije in čustveni odzivi javnosti ter medijev ob tem dogodku ponavljajo s poudarjanjem, da je levo še vedno »prav«, za ene upravičeno – za druge ne, kar (slednje) nikakor ne gre v račun mnogim na desni. Če se desničar deklarira še za katolika, obstaja določena verjetnost, da bo volilna zmaga (»za vaše«) oz. poraz (»za naše«) razumljen kot odklon od verskega razodetja, kjer je »desnici« pripravljena božanskost (»Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici« Mt 26,64).
Struktura prejetih glasov po kandidatih kaže na to, da diskurz levo-desno ni nekaj statičnega in nespremenljivega. S politično propagando in medijskim analiziranjem gre v veliki meri za simbolično idealiziranje političnega pola, ki je objekt identifikacije komentatorja oz. volivca in simbolično diskreditiranje pola, ki ni objekt identifikacije. Tako je bilo moč zaslediti iz poražene strani, da je Pahorjeva politika širokega konsenza v prvem krogu prejela le okoli 20% glasov vseh volilnih upravičencev, kar pomeni, da sta jih preostala kandidata (Zver in Türk) še toliko manj, pa sta ravno tako želela postati predsednika vseh državljanov. Med nekaterimi volilnimi komentarji in odzivi ne gre prezreti projekcijskega rušenja nasprotne politične opcije. To, nedefiniranost in simbolnost diskurza levo-desno povzroča politično opredeljevanje, ki je v veliki meri povezano s čustvi, pripadnostjo in določeno (ideološko) zavestjo, kar ima za posledico destruktivne misli, tudi z nezavednim potencialom samo-destrukcije.
Skok čez plot in nujno zlo
V družbeno ozračje so bili (še morda najbolj z desne) plasirani signali, da je voliti drugega »skok čez plot«. Če desnica in v okviru le-te katoliki od časa do časa slavijo kakšno zmago (npr. v primeru mandatarstva Janše ali kardinala Rodeta), potem je šlo tokrat za vnovično tarnanje nad porazom oz. natančneje za spotikanje ob grobo igro nasprotne ekipe in pristransko sojenje sodnika. Slednjega sicer ni bilo, Bog namreč ne hodi na volitve, medtem ko so medijska občila prej retorični poligon za politične prikazni, kot pa jeziček na tehtnici predsedniških volitev. Problem levo-desno kaže še večjo simbolno razkošje. Če ni uspelo niti velikemu Pučniku v prelomnih časih, potem tudi ta poraz za desnico, ki je hitro preklopila na drugi tir, ni tako strašen, saj je v volilnem finalu naenkrat postal njen »joker« trdoživi Pahor. Voliti levo ni več greh, ampak samo še nujno zlo. Znova (kot npr. ob razglašanju sredinskosti Virantove liste ipd.) ne gre več le za politično dvopolnost (levo-desno), ampak večpolnost, pri čemer desnica soustvarja skrajno levico s Türkom in (zmerno) levo sredino s Pahorjem, voliti slednjega pa poleg zmernosti vsaj trenutno pomeni tudi voliti desno, kar kaže na neko politično naprednost tega kandidata oz. njegovih glasov. Takšen je simbolni vtis volilnega dogajanja, saj nizka volilna udeležba kaže, da se kampanjska politika (preveč) odvija na ravni simbolov, prikazni in mitov. Na koncu je tako pobral največ glasov tisti, ki je deloval najbolj pozitivno in čigar kolektivna identifikacija je bila najmanj obremenjena z etiketiranjem drugih, kar je v teh zmedenih časih najbrž odtehtalo. Na tej umetni in vzporedni ravni politike, kjer se odvija vsa politično-medijska simbolika, agitacija in propaganda, je bil zmagovalec prvega kroga najbolj državljanski, kar politika v samem bistvu pomeni. To pa še ne zagotavlja končne zmage Pahorja, saj je svet prikazni nepredvidljiv. Tako se bodo do usodnega dne drugega kroga prikazale še vse razpoložljive avtoritete, da bi vplivale na volilno tehtnico, od »očetov« naroda do sklicevanje na Očeta tam zgoraj in njegovo previdnost. Prvi primer govori o sindromu »vstajenskega« prikazovanja prvega predsednika republike, v primeru slednjega pa poraz desnice ne pomeni več poraza, ampak božjo previdnost oz. tolažbo, saj se je ponovni zmagi levice prilepilo krivdo, ki jo lahko tolažilno zmanjša le Pahor. V bistvu je velik sestavni del poraza desnice, ki sicer ni enotno podprla Zvera, njena lastna krivda, ki jo mora razrešiti, tako da začne s temeljito refleksijo na lastnem bregu.
Relativnost politične orientacije
»Nauk« volilne zgodbe je, da so politične delitve še kako relevantne in vedno znova prisotne, celo v spremenjenih politično-geometrijskih shemah, predvsem na simbolni ravni. Menim, da politične razporeditve levo-desno ni v sami naravi politike, zato kljub smiselnosti »prostorskega« orientiranja in razpoznavanja strank oz. kandidatov, enačenje le-teh z dobrim oz. slabim ni primerno in konstruktivno, še toliko manj prenašati to v politiko iz verskih razlogov. Absolutiziranje politične dvopolnosti ni državljansko, še manj krščansko. Besede kristjan v samem bistvu ne moremo enačiti s političnim polom oz. prostorom, še posebej, če predpostavimo, da je vsebina krščanstva absolutna. Praktično gledano desnica ne more spremeniti levice in obratno, tega ne bo storil niti Bog, vsaka stran se namreč lahko preoblikuje in spreminja le sama. Recimo tako, da bo najverjetnejši predsednik Pahor (sicer levičar) promotor bolj pristne (evropske) socialne politike, ki ne bo temeljila na preživetih ideologijah in brezmejnem državnem skrbništvu lačnih ust nekreativnih državljanov.
Foto: Reporter
