Leva, desna, leva, desna

0

Vse kaže, da bo na evropskem delu semaforja včerajšnje volilne supernedelje obstal izid ena proti ena. Levica je dosegla zgodovinski triumf v veliki Franciji, desnica je očitno dobila prestižni in nepotrebni obračun v mali in shirani Grčiji.

 So volivci poslušali Financial Times?

Kljub razkoraku v velikosti in pomenu obeh držav je bila slednja nedvomno deležna večje pozornosti. Že po prvih volitvah maja je bilo jasno, da se lahko s strahotno krizo spopada samo zelo široka koalicija in da nove volitve ne bodo prinesle čudežnega zdravila. Grški politiki so se odločili zanje in s tem še enkrat potrdili tisto, kar volivci zdaj že lep čas vedo, da se nanje pač ni zanesti. Je pa draga zabava nepričakovano do skrajnosti polarizirala že precej razdeljeno družbo in nesmiselne volitve nenadoma spremenila v boj za biti ali ne biti. Populist Tsipras in dolgočasnež Samaras sta se čisto nezasluženo spremenila v simbola dveh nespravljivih konceptov. Če je bil prvi za ene bavbav iz nekih minulih časov,  grozeč, da bo v Grčiji ponavljal eksperimente, ki so drugod že zdavnaj propadli, in za druge upanje v primež finančnih mogotcev ujete tlačene Evrope, je bil drugi za ene porok normalnosti in evropskosti, za druge pa utelešenje neoliberalnega hudiča.

Skratka, grške junijske volitve leta 2012 so postale še najbolj podobne italijanskim iz leta 1948 in skoraj ni bilo evropskega velmoža, ki Grkom ne bi med vrsticami svetoval, kako se odločiti, da bo prav. Nemška izdaja Financial Timesa je Samarasa priporočila kar z dvojezičnim nemško-grškim oglasom. Rezultat je seveda grotesken in tragikomičen. Grški volivci so dvakrat odšli na volitve za to, da bosta nazadnje v vladi obsedeli obe nekdanji veliki stranki, konservativna in socialdemokratska, najzaslužnejši za trenutno dihanje grške države na škrge. Ampak treba je priznati, da bi bil drugi možni razplet, Tsiprasova zmaga, korak v še večjo negotovost in – verjetno – v še bolj odmaknjeno preteklost. Človek sicer razume, zakaj toliko Grkov maha z Leninovimi slikami in knjižicami, in si ne more kaj, da se ga ne bi dotaknile slike razgaljenih mladih privrženk voditelja Sirize, vendar pogrevanje postanih juh in receptov za mlado fasado nasploh ni preveč navdihujoče.

Če je včerajšnji pohabljeni “praznik demokracije” prinesel vsaj kaj dobrega, je to prestani strah evropskih voditeljev, ki bodo zdaj Samarasovi vladi pripravljeni najbrž kje pogledati skozi prste. Nova demokracija in Pasok pa bi se morala končno zavedeti, da je tokratna priložnost zanju nepreklicno zadnja.

Ena poslanka za milijone volivcev 

Zaradi povišane temperature na jugovzhodu francoski predsednik Francois Hollande danes bržkone ne bo sijal z naslovnic, kot bi se spodobilo in je pravično. Z včerajšnjim dnem je posekal celo velikega vzornika Mitteranda, ker je levici prvič od de Gaullove preureditve republike priboril vse vzvode oblasti. Po predsedniškem položaju in senatu je zdaj v njenih rokah še narodna skupščina. Kar v Franciji s tradicionalno na desno škilečim volilnim telesom ni majhna stvar. Desna sredina, ki je sicer ni zadela enaka kataklizma kot levičarje leta 1993 in ima še vedno spodobno število sedežev, se zdi trenutno najbolj podobna obglavljeni kokoši. Hollandovo zmagoslavje nekoliko kalita samo volilni polom matere njegovih otrok Segolene Royal, ki si je v skupščini obetala predsedniški položaj, in vrnitev desničarjev iz Nacionalne fronte v parlament po petnajstletni odsotnosti. A da imajo trije milijoni in pol volivcev vsaj enega zastopnika, je navsezadnje stvar politične higiene. Pa čeprav je to dvaindvajsetletna smrklja, katere edina referenca je, da je vnukinja strankinega ustanovitelja in dolgoletnega vodje Le Pena.

Foto: Wikipedia