Leto v modro-rumenem

7
277

ukrajinaV tednu, ki se začenja, bo minilo leto dni od krvavega vrhunca lanskih dogodkov na kijevskem Majdanu in padca predsednika Viktorja Janukoviča. Marsikdo je imel verjetno občutek, da smo dogajanju na razmeroma daljnem vzhodu Evrope v tem času na Časniku posvečali preveč pozornosti. Večkrat mi je bilo tudi očitano, da je na našem portalu prostor samo za en pogled na ukrajinsko krizo (četudi kdaj v petdesetih odtenkih), kar naj ne bi bilo v skladu z že v osnovi pluralno zasnovo našega portala. Če smo že objavili kakšno odstopajoče mnenje, tako kritiki, smo ga že takoj naslednji trenutek pričakali na nož.

Modro-rumena za vedno 

Nad takšnimi pomisleki nisem nikoli preprosto zamahnil z roko, saj se zavedam kompleksnosti dogajanja ob reki Dnipro. Vendar moram pri polni zavesti izjaviti tudi, da se zaradi njih smer pisanja o Ukrajini ne more spremeniti. Morda pa je čas, da ob obletnici demokratičnih sprememb in ob vnovičnem rožljanju orožja še enkrat pojasnim, zakaj ravnam tako. Po drobcih sem marsikaj že povedal, a naj sedaj opravim nekakšno inventuro.

Prvič, že bežen pogled na pisanje medijev z bistveno večjim dometom od našega nam pokaže, da je v njih vse polno tako imenovanega “drugačnega pogleda”, katerega skupni imenovalec je zlasti neskončno razumevanje za ruski ekspanzionizem in vsaj prikrito navdušenje nad domnevno potenco “človeka akcije”, Vladimirja Putina, ki da bo zlahka v kozji rog ugnal pokvarjene zahodne birokrate. Slednji naj bi bili seveda tudi v ozadju kijevskih dogodkov izpred leta dni. Časniku se torej ni potrebno pridružiti tej precej enoglasni melodiji, še zlasti, ker vsaj sam sodim, da na njej ni veliko mesa.

Drugič, kljub verjetno večinskemu navdušenju Slovenk in Slovencev vseh političnih barv od skrajnih levičarjev do desno čutečih katoličanov nad domnevno dih jemajočimi podvigi kremeljskega carja v boju za boljši svet domala ni zgodovinskih ali drugih razlogov, ki bi opravičevali poistovetenje Slovenke in Slovenca z matjuško Rusijo v tej zgodbi. Papagajsko ponavljanje ruskih fraz o tem, da je Ukrajina od nekdaj ruska, da je ukrajinski narod v bistvu izmišljotina in da niti ukrajinskega jezika ni, deluje iz slovenskih ust še posebej smešno. Sklicevanje na domnevno stanje v desetem stoletju še bolj. Kajti pred niti ne stoletjem je bilo zelo podobne trditve iz nemških logov slišati o Slovencih in slovenskem jeziku, ki naj bi bil nekakšna latovščina, kakršne preprosto ni mogoče imeti za jezik. Ena jedrnih težav v sedanji krizi je ravno nepripravljenost velikega dela ruske in politične elite, da sprejme ukrajinsko samobitnost. Žal se ta pojav ne omejuje le na povprečnega uradnička Putina, marveč je lahko zanj pil iz studenca takšnih velikanov, kot je bil Solženicin. Za to elito je žal sprejemljiva le Ukrajina brez ukrajinskih posebnosti, brez ukrajinskega jezika in brez ukrajinske cerkve. Ne vidim razloga, zakaj bi na Časniku temu ploskali. O razumevanju za ruska stališča bom vsaj sam začel razmišljati takrat, ko bodo ruski vladajoči na Ukrajino nehali gledati kot na svojo samoumevno kolonijo brez lastne volje.

Podobno tragikomično je vsesplošno povzemanje mantre o silni ogroženosti ruskega jezika v Ukrajini. Sklicevanje na verjetno res neposrečeno (neuveljavljeno) odločitev rade o ukinitvi ruščine kot regionalnega uradnega jezika ni prepričljivo, saj je Janukovič že, ko je vsilil jezikovni zakon, ki ga je rada hotela odpraviti, prekršil nenapisani dogovor ob razglasitvi neodvisnosti o tem, da bo ukrajinščina edini uradni jezik. Jezikovni položaj ob Dnipru namreč, česar ljudje ne vedo ali pa zamolčijo, nikakor ni primerljiv s tistim na avstrijskem Koroškem, kjer je manjšinski slovenski jezik izrazit “underdog”. V Ukrajini je vsiljena dominacija ruščine vse od Stalinovih časov naprej spravila ukrajinščino povsod razen na zahodu tako rekoč na rob obstoja (in že obsodila na smrt manj odporno beloruščino). Z enakimi težavi se je soočala slovenščina na večini slovenskega etničnega ozemlja zaradi javne dominacije nemščine še v prvih desetletjih 20. stoletja.

Ne malikovanju 

Časnik nadalje ne more odkupovati in ne bo odkupoval pavšalnih, na Slovenskem na gosto posejanih puhlic, s katerimi poskušajo nekaterimi oprati čisto imperialistične moskovske apetite. To, da naj bi bili Rusi med drugo svetovno vojno na “pravi”, Ukrajinci pa na “napačni” strani, nima ob vsej problematičnosti samega izhodišča, v katero se ne bom spuščal, s sedanjim stanjem tako rekoč nič opraviti. Abonma na antifašizem, ki si ga Putin vešče lasti, vsaj za nas na Časniku ni noben argument v razpravi. Po drugi strani niti obžalovanja vredne, tudi krvave izbire nekaterih Ukrajincev v bližnji preteklosti ne pomenijo, da je bil Majdan fašistično ali desničarswko gibanje.

Slednjič bi bilo že zaradi osnovne usmeritve portala nenavadno, ko bi podlegli najabsurdnejši histeriji, ki jo je porodila ukrajinska kriza. Navdušenje nad avtokracijo v podobi malega velikega ruskega voditelja je spričo razvlečene krize v Evropi in razočaranja nad domnevno dekadentnostjo razvoja stare celine doseglo neslutene razsežnosti, tudi v Sloveniji. Takemu malikovanju namišljene oblasti enega človeka, ki lahko temelji le na zelo trhlih temeljih, mora Časnik odločno reči ne. Če nič drugega, je, kakor sem že povedal, v globokem nasprotju z bistvenimi postulati krščanstva, na katere se naš portal vendarle skuša opirati. Seveda ravnanje cerkvenih hierarhov v preteklosti in danes lahko kaže tudi v kakšno drugo smer, a to ni bistveno. Vrhu tega se drugače kot naši predhodniki iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, med katerimi se jih je prav s tovrstnim malikovanjem malih velikanov mnogo trajno osmešilo pred zgodovino, ne moremo izgovarjati, da pred očmi nismo imeli svarilnih zgledov. Časniku nikakor ni treba biti tam, kjer so v občudovanju lažnega carja pod enim dežnikom zbrani Aleksis Cipras, Viktor Orban in Marine Le Pen.

Ko smo že pri tem, na portalu žal ne moremo deliti niti morda  lepe iluzije tolikih katoličank in katoličanov pod Alpami, da je tam za Uralom na delu čista zdrava pamet in da se zares dogaja konservativna revolucija, ki bo slednjič odpihnila tudi zahodnoevropsko dekadenco. Na žalost prav nič ne more omajati mojega globokega prepričanja, da gre pri nenadnem odkritju vrednot tretjerazrednih učencev sovjetskih partijskih šol zgolj za posrečen in dodelan piarovski trik. V svoji globini občutijo ti možakarji do vsakršne vere namreč zgolj prezir. In kolone patriarhov in škofov, ki so pripravljeni pred njimi izvesti proskinezo, me v tem mnenju zgolj utrjujejo.

Mesto ob Ukrajini 

Je pa še en razlog, zaradi katerega vidim mesto Časnika in navsezadnje tudi Slovenk in Slovencev ob Ukrajini. V zadnjem letu je v javnosti na plan prišlo ogromno le slabo v gospodarske razloge zakamufliranega navdušenja nad matjuško Rusijo. Seveda ima slednje pri nas dolgo izročilo, ki v svojih globinah izvira iz precejšnjega pomanjkanja dejanskih stikov s politično Rusijo zadnjih dveh stoletij. Ne govorim o duhovni Rusiji, ki je veličastna zgodba, a sam za ogrevanje za pogledovanje v to smer po politični plati nimam nikakršnega razumevanja. Avtokracija Nikolajev in Aleksandrov, boljševizem in namišljena veličina Putinovega dvora celo ob popolnem zaničevanju evropskega liberalnega modela pač niso ne vem kakšna popotnica. Paradoks pa je, da Slovenci pogledujemo za Ural prav v paničnem strahu, da bi nas kdo tlačil v isti koš z “vzhodnjaki”, čeprav so za tisto “vzhodnost”, ki se je tako otepamo, v njihovih primerih v največji meri poskrbeli ravno ruski gospodarji, saj niso imeli te sreče, da bi jim bilo bližnje srečanje s politično Rusijo prihranjeno. Če nam že nič ne pove dejstvo, da je še pred dobrimi stotimi leti v vzhodni Galiciji cvetela rusofilska stranka, danes pa se Rusov tam otepajo kot hudič križa, bi se lahko ozrli vsaj na zgodovinske vzornike Čehe. Njihove brezmejne naklonjenosti velikim slovanskim bratom je bilo usodne zime 1948 (dokončno pa poleti 1968) nenadoma konec.

Sam menim, da tak nauk zadostuje. In pri nadaljnjem pisanju o tej temi mu bom, kot doslej, sledil.

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga bo vsak teden napisal eden izmed članov uredništva.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. Zanimiv članek, a avtor marsikaj pozablja oz. ne upošteva. Npr. to, da je zahodni liberalizem (za nas verne katoličane) že zdavnaj zašel v slepo ulico. Npr. v številnih zahodnih državah je izražanje pravovernega pogleda glede homoseksualnosti, abortusa dejansko že kaznivo. V šolah pa otroke indoktrinirajo v tej ideologiji. Nasprotno pa je v Belgiji dovoljena evtanazija otrok, ponavljam otrok!! Kaj lahko katoličan najde pozitivnega v takem sistemu?

    Nasprotno ima Putin gotovo veliko napak, a v Rusiji lahko starši otroke vsaj mirno krščansko vzgajajo. In njegovo osebno versko prepričanje (ali prezira krščanstvo, ali ne), je zame popolnoma nerelevantno. To je pač stvar njegovega (ne)odnosa s Stvarnikom, zame je relevantno, ali vodi politiko, ki krščanske vrednote podpira ali ruši. Trenutno izmed pomembnejših držav le Rusija vodi resnično “pro family” politiko.

    Zato ni čudno, da nekateri mlajši katoličani, ki nismo “obremenjeni”, če se smem tako izraziti, z optimističnim prepričanjem 80-ih o dokončni zmagi liberalne demokracije (ki je, ne smemo pozabiti, prav tako produkt nekega časa in prostora, ne pa nekaj splošno veljavnega), podpiramo Putina kot preprosto manjše zlo, kot alternativno resnično dekandentnemu Zahodu. Kot seveda tudi Orbana na Madžarskem, ki je prav tako neka svetla točka na evropskem zemljevidu. Ponavljam, to ne pomeni, da smo jim slepo vdani in da ne vidimo njihovih napak, a če moram izbirati med Rusijo in Belgijo, vzamem Rusijo.

    O sami ukrajinski krizi pa tu ne bom pisal, je preobsežna tema, o kateri bi se prav tako dalo še veliko povedati, tudi iz “proruske” strani.

  2. Kaj narediti, ko vkorakajo možje s puškami na lokalni rotovž, upravne enote in policijske postaje in rečejo, da prevzemajo oblast?

    Če je volja, se vedno najde pot. Oziroma povod.

    Če se jim pusti, da vzpostavijo oblast, se pojavijo možje v maskirnih uniformah in preden dobro rečeš keks, je kos ozemlja odgriznjen kot piškot in povrh še priključen drugi državi, ki vseh ki se s tem čisto ne strinjajo (glej recimo krimske Tatare) ne obravnava posebej nežno.

    Če se jim z vso silo upreš, tvegaš vojno, ki bo kot so podobne državljanske vojne vedno in še povsod do sedaj terjala nekje 90% civilnih žrtev z vsemi njenimi grozodejstvi in zločini in bratomorijo (če se oblikuje statična fronta potem menda nekaj manj).

    Ni lepa izbira, žrtev je po letu dni spopadov z mojega vidika na srečo še presenetljivo malo, kar pomeni da na nobeni strani ni pravega nacionalističnega oz. vojnega navdušenja, da gre dejansko za proxy vojno in je zato treba uvažati Čečene, Skinheade, Srbe in Hrvate in podobne pošasti.

    Kaj storiti po enem letu, omogočiti mirno konsolidacijo nove oblasti na zasedenih ozemljih, ali nadaljevati s spopadi? Enaka izbira kot pred letom, nič se ni spremenilo, mir kar sam od sebe ne more priti.

    Da bi lahko držali Putina stran, je potrebno iz Ukrajine odstraniti tudi Nulandovo in Bidena in še kakšnega njunega sodelavca. Potem pa vložiti par deset miljard evrov, brez da bi pričakovali kakšne hude dobičke ali celo samo vračilo, samo mir in omogočen razvoj države (pa hudo gledati pod prste kako se porablja, da ne bi šlo vse nihilistično po starem, kot za časa Janukoviča, po katerem se sicer prav nikomur ne kolca). In spremeniti politični sistem v Ukrajini v nekaj, kar bi omogočilo tako centralno vlado na nekaterih področjih, kot avtonomijo regij na drugih. Kar pa ni mogoče, ker je proti temeljnemu verskemu prepričanju zahodne družbe, da mora vsaka investicija prinesti takojšnji dobiček. Tako nam je samo za počakati še par let, da bo nekdo povsem na tleh. Potem bo mir.

  3. Aleš, hvala ti za temeljito predstavitev dogajanja na vzhodu. Bobu je treba reči bob. Če že drugi mediji tega ne razumejo, jih je strah, ali pa so se zapisali Rusiji, naj vsaj v Časniku bo prostor za jasno besedo in oceno.

  4. Vceraj so rezimska trobila “mirno” objavila, da naj bi imel Putin 200 miljard evrov imetja.!!!! Da, miljard !! ..Nihče nič o tem odkod…Je preveč podobno komi diktatorjem ali šefom udbomafije…?

  5. “povprečnega uradnička Putina”

    Ko sem prebral do teh besed, sem odnehal. Pisec ima zelo čudne poglede in se mi jih ne da čistiti. Putin je vse prej kot povprečni uradnik, je izredno inteligenten in ima izredne organizacijske sposobnosti ter vse potrebne informacije. Žal pa se je odločil služiti “ta črnemu”.

  6. Putin ni inteligenten, je pa dovolj poln samega sebe, da zna vplivati na druge.

    Ima t.i. mejno osebnostno motnjo.

  7. Najprej pohvala Alešu za dober in tehten članek!
    Vendar niti taki intelektualci se ne uspejo upreti germanofilskemu napuhu v Sloveniji in si privoščijo govoriti o ”
    Avtokracija Nikolajev in Aleksandrov,…”
    Za nas boljševiško Slovenijo sta cara Nikolaj in Alekstander dva primera vrhuncev pravičnosti in poštenosti. Niti drzniti si jih ne bi smeli kritizirati, kaj šele jih omalovaževati na tak način.
    In kot drugo seveda, prilizovanje ženskam z neumestnim izražanjem s “Slovenke in Slovenci”, pa vam tudi ni v čast, g. Aleš.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite