V tednu, ki se začenja, bo minilo leto dni od krvavega vrhunca lanskih dogodkov na kijevskem Majdanu in padca predsednika Viktorja Janukoviča. Marsikdo je imel verjetno občutek, da smo dogajanju na razmeroma daljnem vzhodu Evrope v tem času na Časniku posvečali preveč pozornosti. Večkrat mi je bilo tudi očitano, da je na našem portalu prostor samo za en pogled na ukrajinsko krizo (četudi kdaj v petdesetih odtenkih), kar naj ne bi bilo v skladu z že v osnovi pluralno zasnovo našega portala. Če smo že objavili kakšno odstopajoče mnenje, tako kritiki, smo ga že takoj naslednji trenutek pričakali na nož.
Modro-rumena za vedno
Nad takšnimi pomisleki nisem nikoli preprosto zamahnil z roko, saj se zavedam kompleksnosti dogajanja ob reki Dnipro. Vendar moram pri polni zavesti izjaviti tudi, da se zaradi njih smer pisanja o Ukrajini ne more spremeniti. Morda pa je čas, da ob obletnici demokratičnih sprememb in ob vnovičnem rožljanju orožja še enkrat pojasnim, zakaj ravnam tako. Po drobcih sem marsikaj že povedal, a naj sedaj opravim nekakšno inventuro.
Prvič, že bežen pogled na pisanje medijev z bistveno večjim dometom od našega nam pokaže, da je v njih vse polno tako imenovanega “drugačnega pogleda”, katerega skupni imenovalec je zlasti neskončno razumevanje za ruski ekspanzionizem in vsaj prikrito navdušenje nad domnevno potenco “človeka akcije”, Vladimirja Putina, ki da bo zlahka v kozji rog ugnal pokvarjene zahodne birokrate. Slednji naj bi bili seveda tudi v ozadju kijevskih dogodkov izpred leta dni. Časniku se torej ni potrebno pridružiti tej precej enoglasni melodiji, še zlasti, ker vsaj sam sodim, da na njej ni veliko mesa.
Drugič, kljub verjetno večinskemu navdušenju Slovenk in Slovencev vseh političnih barv od skrajnih levičarjev do desno čutečih katoličanov nad domnevno dih jemajočimi podvigi kremeljskega carja v boju za boljši svet domala ni zgodovinskih ali drugih razlogov, ki bi opravičevali poistovetenje Slovenke in Slovenca z matjuško Rusijo v tej zgodbi. Papagajsko ponavljanje ruskih fraz o tem, da je Ukrajina od nekdaj ruska, da je ukrajinski narod v bistvu izmišljotina in da niti ukrajinskega jezika ni, deluje iz slovenskih ust še posebej smešno. Sklicevanje na domnevno stanje v desetem stoletju še bolj. Kajti pred niti ne stoletjem je bilo zelo podobne trditve iz nemških logov slišati o Slovencih in slovenskem jeziku, ki naj bi bil nekakšna latovščina, kakršne preprosto ni mogoče imeti za jezik. Ena jedrnih težav v sedanji krizi je ravno nepripravljenost velikega dela ruske in politične elite, da sprejme ukrajinsko samobitnost. Žal se ta pojav ne omejuje le na povprečnega uradnička Putina, marveč je lahko zanj pil iz studenca takšnih velikanov, kot je bil Solženicin. Za to elito je žal sprejemljiva le Ukrajina brez ukrajinskih posebnosti, brez ukrajinskega jezika in brez ukrajinske cerkve. Ne vidim razloga, zakaj bi na Časniku temu ploskali. O razumevanju za ruska stališča bom vsaj sam začel razmišljati takrat, ko bodo ruski vladajoči na Ukrajino nehali gledati kot na svojo samoumevno kolonijo brez lastne volje.
Podobno tragikomično je vsesplošno povzemanje mantre o silni ogroženosti ruskega jezika v Ukrajini. Sklicevanje na verjetno res neposrečeno (neuveljavljeno) odločitev rade o ukinitvi ruščine kot regionalnega uradnega jezika ni prepričljivo, saj je Janukovič že, ko je vsilil jezikovni zakon, ki ga je rada hotela odpraviti, prekršil nenapisani dogovor ob razglasitvi neodvisnosti o tem, da bo ukrajinščina edini uradni jezik. Jezikovni položaj ob Dnipru namreč, česar ljudje ne vedo ali pa zamolčijo, nikakor ni primerljiv s tistim na avstrijskem Koroškem, kjer je manjšinski slovenski jezik izrazit “underdog”. V Ukrajini je vsiljena dominacija ruščine vse od Stalinovih časov naprej spravila ukrajinščino povsod razen na zahodu tako rekoč na rob obstoja (in že obsodila na smrt manj odporno beloruščino). Z enakimi težavi se je soočala slovenščina na večini slovenskega etničnega ozemlja zaradi javne dominacije nemščine še v prvih desetletjih 20. stoletja.
Ne malikovanju
Časnik nadalje ne more odkupovati in ne bo odkupoval pavšalnih, na Slovenskem na gosto posejanih puhlic, s katerimi poskušajo nekaterimi oprati čisto imperialistične moskovske apetite. To, da naj bi bili Rusi med drugo svetovno vojno na “pravi”, Ukrajinci pa na “napačni” strani, nima ob vsej problematičnosti samega izhodišča, v katero se ne bom spuščal, s sedanjim stanjem tako rekoč nič opraviti. Abonma na antifašizem, ki si ga Putin vešče lasti, vsaj za nas na Časniku ni noben argument v razpravi. Po drugi strani niti obžalovanja vredne, tudi krvave izbire nekaterih Ukrajincev v bližnji preteklosti ne pomenijo, da je bil Majdan fašistično ali desničarswko gibanje.
Slednjič bi bilo že zaradi osnovne usmeritve portala nenavadno, ko bi podlegli najabsurdnejši histeriji, ki jo je porodila ukrajinska kriza. Navdušenje nad avtokracijo v podobi malega velikega ruskega voditelja je spričo razvlečene krize v Evropi in razočaranja nad domnevno dekadentnostjo razvoja stare celine doseglo neslutene razsežnosti, tudi v Sloveniji. Takemu malikovanju namišljene oblasti enega človeka, ki lahko temelji le na zelo trhlih temeljih, mora Časnik odločno reči ne. Če nič drugega, je, kakor sem že povedal, v globokem nasprotju z bistvenimi postulati krščanstva, na katere se naš portal vendarle skuša opirati. Seveda ravnanje cerkvenih hierarhov v preteklosti in danes lahko kaže tudi v kakšno drugo smer, a to ni bistveno. Vrhu tega se drugače kot naši predhodniki iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, med katerimi se jih je prav s tovrstnim malikovanjem malih velikanov mnogo trajno osmešilo pred zgodovino, ne moremo izgovarjati, da pred očmi nismo imeli svarilnih zgledov. Časniku nikakor ni treba biti tam, kjer so v občudovanju lažnega carja pod enim dežnikom zbrani Aleksis Cipras, Viktor Orban in Marine Le Pen.
Ko smo že pri tem, na portalu žal ne moremo deliti niti morda lepe iluzije tolikih katoličank in katoličanov pod Alpami, da je tam za Uralom na delu čista zdrava pamet in da se zares dogaja konservativna revolucija, ki bo slednjič odpihnila tudi zahodnoevropsko dekadenco. Na žalost prav nič ne more omajati mojega globokega prepričanja, da gre pri nenadnem odkritju vrednot tretjerazrednih učencev sovjetskih partijskih šol zgolj za posrečen in dodelan piarovski trik. V svoji globini občutijo ti možakarji do vsakršne vere namreč zgolj prezir. In kolone patriarhov in škofov, ki so pripravljeni pred njimi izvesti proskinezo, me v tem mnenju zgolj utrjujejo.
Mesto ob Ukrajini
Je pa še en razlog, zaradi katerega vidim mesto Časnika in navsezadnje tudi Slovenk in Slovencev ob Ukrajini. V zadnjem letu je v javnosti na plan prišlo ogromno le slabo v gospodarske razloge zakamufliranega navdušenja nad matjuško Rusijo. Seveda ima slednje pri nas dolgo izročilo, ki v svojih globinah izvira iz precejšnjega pomanjkanja dejanskih stikov s politično Rusijo zadnjih dveh stoletij. Ne govorim o duhovni Rusiji, ki je veličastna zgodba, a sam za ogrevanje za pogledovanje v to smer po politični plati nimam nikakršnega razumevanja. Avtokracija Nikolajev in Aleksandrov, boljševizem in namišljena veličina Putinovega dvora celo ob popolnem zaničevanju evropskega liberalnega modela pač niso ne vem kakšna popotnica. Paradoks pa je, da Slovenci pogledujemo za Ural prav v paničnem strahu, da bi nas kdo tlačil v isti koš z “vzhodnjaki”, čeprav so za tisto “vzhodnost”, ki se je tako otepamo, v njihovih primerih v največji meri poskrbeli ravno ruski gospodarji, saj niso imeli te sreče, da bi jim bilo bližnje srečanje s politično Rusijo prihranjeno. Če nam že nič ne pove dejstvo, da je še pred dobrimi stotimi leti v vzhodni Galiciji cvetela rusofilska stranka, danes pa se Rusov tam otepajo kot hudič križa, bi se lahko ozrli vsaj na zgodovinske vzornike Čehe. Njihove brezmejne naklonjenosti velikim slovanskim bratom je bilo usodne zime 1948 (dokončno pa poleti 1968) nenadoma konec.
Sam menim, da tak nauk zadostuje. In pri nadaljnjem pisanju o tej temi mu bom, kot doslej, sledil.
Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga bo vsak teden napisal eden izmed članov uredništva.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
// //
