Pričujočemu besedilu ob prvi obletnici ponarejenih beloruskih volitev in izbruha množičnega demokratičnega gibanja v Belorusiji, ki je enega zunanjih vrhuncev doseglo v nedeljo, 16. avgusta 2020, sem namenoma dal naslov, s katerim sem ga navezal na svoj prispevek iz leta 2015 ob prvi obletnici evromajdanske revolucije v Ukrajini. Seveda so občutki zdaj bistveno drugačni kot takrat, pišem z veliko grenkobe, ki je v ukrajinskem primeru ni bilo.
Zmaj je vrnil udarec
Sicer celo Časnikov arhiv hrani dokaze, da sem že zgodaj vedel, kaj se bo zgodilo. Ob vsej evforiji, ker se je v Belorusiji po mojem mnenju ponovil meni ljubi karneval iz let 1989 in 1990, sem že ob koncu lanskega avgusta napovedal, da bo sledilo obdobje brutalne normalizacije, kot sta je bili deležni Češkoslovaška po praški pomladi ob koncu šestdesetih let in Poljska v začetku osemdesetih let. Prav sem imel tudi v oceni, da kot na Poljskem (in drugače kot na Češkoslovaškem) za to ne bo potrebno odkrito rusko vojaško posredovanje. Zadostovala je bolj ali manj jasna grožnja z njim v najobčutljivejših avgustovskih dneh mirne beloruske revolucije. Vsaj na zunaj pa je vse delo opravil Lukašenkov režim sam.
In čeprav sem zadel, kaj se bo zgodilo, seveda nisem zares verjel, da se to lahko zares zgodi. V tem smislu si Aljaksander Lukašenka pravzaprav zasluži čestitke, ker je še vedno na oblasti, čeprav se mu je uspelo zameriti prepričljivi večini prebivalstva. Brezobzirnost njegovega obračuna z demokratičnim gibanjem je za nameček takšna, da presega celo najbolj divjo Evropejčevo domišljijo. Kar poteka sedaj, je neizprosen lov na vse, ki so si v minulem letu drznili izraziti ali samo kakorkoli nakazati nestrinjanje z vladajočim režimom. Diktator je napad na svojo oblast vzel bolj osebno, kot si lahko človek z normalno samopodobo sploh predstavlja. Zato je čistka popolna in se ne ustavlja pred ničimer, vsaj od maja naprej niti pred državnimi mejami ne. Potem ko so za zapahi pristali tudi zgolj zmerno glasni novinarji, zdravniki, intelektualci, profesorji, študentje, odvetniki, blogerji, športniki, aktivisti poljske manjšine, politiki ali zgolj navadni govorci beloruščine doma (in je število političnih zapornikov preseglo številko šeststo), praktično vsaka nerežimska dejavnost pa velja za terorizem, se je križarska vojna preselila v tujino. Pri tem je rešitev atletinje Kriscine Cimanovske iz krempljev z režimom popolnoma zlizanih športnih funkcionarjev zgolj droben obliž na rano kavbojske ugrabitve enega poglavitnih opozicijskih glasov Ramana Prataseviča z Ryanairjevega letala. Naslednje so bile na vrsti države, ki so se izpostavile s podporo Lukašenkovim nasprotnikom. Litva se je soočila s povsem umetno povzročeno migrantsko krizo, ki trka zdaj še na vrata Poljske in Latvije. Tu je Lukašenkovim aparatčikom spet treba priznati dobršno mero zvitosti. Ne le, da Evropska zveza doslej ni našla ustreznega mehanizma za pomoč Litvi, kmalu se utegne zgoditi, da se bo baltska država znašla še na tnalu levoliberalnih modrijanov na zahodu stare celine zaradi domnevno neprimernega ravnanja z begunci. Beloruski režim pa bo v dobri sovjetsko-neuvrščeni maniri zmagoslavno s prstom kazal na ekscese na gnilem zapadu.
Bil je čudež
Pod črto je mogoče torej reči, da se pred letom dni nisem motil še o nečem. Da bo položaj za ljudi v Belorusiji, če demokratičnemu gibanju spodleti in se Lukašenka obdrži, vsaj kratkoročno slabši, kot je bil v zadnjih letih pred zadnjimi volitvami. Sorazmerno razgibano kulturno, tehnološko in civilnodružbeno sceno skupaj z blago renesanso beloruskega jezika in kulture pospešeno zamenjuje sivo, brezizhodno sovjetoidno mrtvilo, ki ga sicer še ne spremlja vnovična nasilna rusifikacija iz prvega desetletja Lukašenkove vladavine, a se bo najbrž zgodila tudi slednja. Zunanje znamenje slabših časov je (ne)navzočnost tradicionalne belo-rdeče-bele zastave v javnosti. Seveda jo Lukašenka sovraži že, odkar je pod njo prvič prisegel kot predsednik, toda od leta 2015 je bil njegov režim do nje nekoliko popustljivejši. V mesecih, ko je bilo demokratično gibanje na vrhuncu, je bila vseprisotna. Danes pa vsaj petnajst dni zapora dobiš že, če imaš nogavice v njeni barvni kombinaciji.
A kljub temu bo lanski upor proti Lukašenki v zgodovino odšel kot čudež, vsaj za ljudi, kakršen sem sam. Mogoče me je od vseh odmevov ob obletnici njegovega začetka najbolj ganil tisti esej beloruskega pesnika in esejista Valjancina Akudoviča. Njegov esej o Belorusih sem zadnje leto kot še marsikdo v Evropi veliko bral in navajal. Akudovič je opisoval poti in stranpoti beloruskega nacionalnega gibanja z veliko mero ironije in skepse kot tipičen razočarani (nekdanji) vernik. Pa je lansko dogajanje pod kožo vendarle zlezlo tudi njemu. In za njim lahko ponovim, da je bil beloruski čudež kot čudeži nasploh hkrati lep. In je naplavil nekaj zelo lepih legend. Nekatere med njimi bodo lahko poznejši rodovi povezovali s konkretnimi osebami.
Več mesecev prednosti
Čeprav zdaj kaže, da bo zmaj požrl princesko (da je Svjatlana Cihanovska še živa, zdrava in na prostosti, je pravzaprav zavidljiv dosežek demokratov in njenih zaveznikov), je pravljica trajala presenetljivo dolgo. In ravno pravljično nasprotje med mlado, sodobno in žensko Belorusijo in sovjetoidnim, zaplankanim, postaranim in mačističnim režimom je bilo tisto, ki me je največkrat zapeljalo k misli, da dobri preprosto morajo zmagati. Da druge možnosti ni.
V resnici je mladostnost in ustvarjalnost demokratičnega gibanja podaljšala njegovo življenje do skrajnih možnih meja. Odločilne priložnosti so bile, to je sedaj bolj ali manj jasno, zapravljene že do konca avgusta lani. Takrat bi odločnejši nastop verjetno zamajal režim do temeljev. Vendar po drugi strani tak odločnejši nastop drugače kot v Ukrajini ni bil možen v praktično nobenem trenutku. Ruski Putinov režim je namreč na vseh odločilnih točkah podprl Lukašenko brez omejitev. Kot rečeno, je v pravem trenutku vrgel na mizo karto vojaškega posredovanja, zelo pomembno pa je bilo tudi, da so režimski novinarji s kanala Russia Today po 17. avgustu voljno zamenjali stavkajoče beloruske kolege na beloruski državni televiziji. Če bi tedaj padla ta propagandna trdnjava režima, bi bilo marsikaj drugače.
Proteste je vseeno ohranilo pri življenju dejstvo, da so mladi nosilci demokratičnega gibanja na začetku delovali na družbenih omrežjih in z najsodobnejšo tehnologijo, režim pa je bil lani avgusta še v svetu abakov in pisalnih strojev. Dobra prispodoba za omenjeno je bila neuspešna uporaba najnovejšega kanadskega vodnega topa v nedeljo, 4. oktobra 2020, ko je neki komentator zapisal, da si je treba ob takšni investiciji prebrati še navodila za uporabo.
Lukašenkovi so približno tri mesece potrebovali, da so vsaj za silo obvladali orodje Telegram, najpomembnejši pripomoček demokratov. Šele po skoraj letu dni so se usposobili za snemanje svojih filmčkov, Pratasevič pa po spreobrnitvi nadaljuje svojo kariero blogerja v vlogi režimskega propagandista. Da je to postal, je zadostovalo kajpak znanje sovjetskih predhodnikov iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Režimski izdelki kažejo še eno trajno značilnost sovjetoidnih sistemov. V njih ni nič ustvarjalnega in inovativnega, vse je zapoznela slaba kopija tistega, kar so pogruntali drugi. Na podoben način so v Ukrajini že med oranžno revolucijo z zamudo spontano začeli postavljati protestniške šotore tudi v Donjecku.
Učne ure zgodovine
Kot zgodovinarja me je beloruska epopeja zadnjega leta naučila kar nekaj stvari. Prvič sem, kakor sem verjetno že večkrat zapisal, šele zdaj zares dojel, da bi se lahko tudi slovenko osamosvojitveno dogajanje obrnilo drugače, veliko bolj tragično, kot se je.
Nadalje so se v Belorusiji jasno pokazale meje gospodarskega in političnega odpiranja (vsakega) avtokratskega ali totalitarnega sistema. Vsaj v Evropi mora na določeni točki slediti resnična demokratizacija ali pa vnovično zapiranje in drsenje iz avtoritarnosti v totalitarizem. V Belorusiji se zdi, da sledi zelo boječi liberalizaciji režima vsaj na kratki rok radikalna resovjetizacija. Zanimivo je, da se je podobno pokazalo, ko se je neki študent z našega zgodovinskega oddelka ukvarjal z liberalno fazo političnega in gospodarskega sistema v Jugoslaviji med letoma 1965 in 1972. Zmernemu gospodarskemu odpiranju je sledil vznik nacionalnih gibanj, najizraziteje na Hrvaškem, tudi v Sloveniji. Titov režim se je nazadnje odzval z represijo, nekoliko bolj karizmatične voditelje so zamenjali izraziti aparatčiki. Prišlo je do desetletja stagnacije, ki se je izteklo v krizo in razpad države.
Kot v drugih podobnih primerih, denimo na Madžarskem leta 1956 in na Hrvaškem leta 1971, sta v beloruskem demokratičnem gibanju prepletena liberalni in nacionalni tok. Težko je reči, kateri bo na koncu močnejši. Toda zdi se, da je v skoraj vseh primerih liberalni tok sicer ustvarjalnejši, a je nacionalni obstojnejši in ima širšo zaslombo med ljudmi.
Padli mit o nosilcih stabilnosti
V zadnjem letu je še enkrat padel mit o vzhodnoevropskih trdorokcih kot porokih stabilnosti, kar je iluzija, ki se je radi oklepajo na zahodu. Kakor hitro se njihova absolutna oblast malo zamaje, so pripravljeni ti ljudje poseči po najbolj neracionalnih sredstvih in ustvarjati krize doma in po svetu. Lukašenka je v tem smislu vreden naslednik Todorja Živkova, ki je v krizi osemdesetih let začel protiturško kampanjo, ali Slobodana Miloševića. Poleg tega se je pokazalo, da nima njegov režim nobene idejne niti vrednostne podlage, ki so jo nekateri želeli videti v sovjetskem patriotizmu ali jo želijo pri Putinu videti v kombinaciji sovjetske nostalgije in domnevno oživljenega pravoslavja. Če že, je sveta krava v obeh primerih zgolj rajnki Josif Visarionovič. Edini namen sistemov pa je ohranjanje avtokratov na oblasti.
V Belorusiji se zelo jasno vidi, kako pomembno je ohranjanje neodvisnosti vsaj kakšnega družbenega podsistema od oblasti oziroma režima. Drugače kot v Ukrajini leta 2004 ali 2014 pri ukrajinskih severnih sosedih ni ne samostojnega parlamenta ne relevantnih političnih strank ne vsaj malo neodvisnega sodstva na kateri koli stopnji. Mogoče še usodneje je, da ni niti nobenega od Lukašenke neodvisnega župana ali drugih nosilcev lokalne oblasti. Tako se demokratično gibanje ni moglo opreti dobesedno na nobeno ustanovo. Omenjeni nauk je zelo pomemben za Slovenijo, kjer so menjave politične oblasti zelo redke, kar dolgoročno vodi tudi v podrejanje družbenih podsistemov vedno prevladujoči politični opciji. Sploh edina institucija v Belorusiji, ki ima kaj dejanske avtonomije, je Katoliška cerkev. Večinska pravoslavna je, nasprotno, povsem odvisna od oblasti.
Krivci so v Kremlju
In končno, beloruska kriza je dokončno razgalila že prej znano okoliščino, ki smo se ji skušali izogniti v velikem loku. Resnično središče avtokratske internacionale in nedemokratičnih teženj v postsovjetskem prostoru je Putinov režim v Kremlju. Odgovornost za Lukašenkove ekscese je predvsem njegova, saj bi brez neomajne moskovske podpore režim v Minsku že padel. Za nazaj to podčrtava, da je ključna cokla dogajanja v srednji in vzhodni Evropi po letu 1990 neuspešna demokratizacija Rusije, saj je tam kljub dobrim obetom demokratizacijske procese že v času Jelcinovega mandata zasenčila želja po obnovi (sovjetskega) imperija. Gospodarske težave v devetdesetih so postorile ostalo. Samo napol neodvisen položaj Belorusije je prav tako sad Jelcinovega obdobja.
Trenutno se torej zdi, da sta vsaj delno olajšanje razmer v Belorusiji in vsaj delna demokratizacija, ki sicer ne bo v skladu s pričakovanji gibanja iz avgusta 2020, mogoča le v dogovoru z Rusijo. To je sicer tako, kot da bi volk milostno dovolil dihati jagnjetu, a ko zmaj požre princeso, gre še vedno za napredek.
