Leto usmiljenja

1

sveta vrataPred sedemdesetimi leti je bilo leto potem, prvo leto po končani vojni. V Sloveniji, ki je takrat tudi po zaslugi slovenskih komunistov pripadla politično novi oblasti v Beogradu, je narod dobil novo ime: delovno ljudstvo. 2016 je leto pred nami. In tokrat je v domovini lahko vesel vsak, ki ima delo. Biti zaposlen je več ko biti delovno ljudstvo. Zato mnogi delo iščejo spet na tujem in to se pozna tudi v izseljenskih skupnostih. V župnijah bolj občasno, dokler kdo išče stanovanje ali zaposlitev. Časi delovnega ljudstva so pustili posledice, da komaj kdo še išče skupnost.  Nekaj časa bo morda tako šlo, dokler ne bo osamljeni človek ugotovil, da je bolje oskrbljen, kdor zmore in zna pripadati svojim. Pogled v prihodnost bo bolj jasen človeku, ki bo imel okoli sebe skupnost. Časi za človečnost in medsebojnost niso najbolj spodbudni.

Pred sedmimi desetletji so začele nastajati slovenske župnije po Evropi, ker je ‘svetla prihodnost’ v dveh, treh desetletjih pokazala svoj obraz in iz domovine pognala 70 tisoč delovnih ljudi. Našli so človekoljuben obraz in odnos pripadnosti, ki ga je slovenska Cerkev zaživela s svojimi rojaki.

Letošnje leto usmiljenja ima še obsežnejši značaj. Papež Frančišek ga je zasnoval kot odgovor na bedo nečlovečnosti, ki je pokazala svoj obraz v postmodernih družbah tako surovo, da so na migrantskih poteh množice, ki jih svet do sedaj ni videl. Papež meni, da se moramo najprej kristjani osvestiti, da je usmiljenje do ponižanega in potlačenega človeka v prvi vrsti zadeva naše duhovnosti. Tudi Cerkev se mora poglobljeno zazreti  v svojo stvarnost, saj smo mi sami najprej potrebni usmiljenja. In to Božjega. Šele to nas usposobi biti usmiljen do sočloveja po zgledu Usmiljenja, v katerem se je rodilo Odrešenje na ves svet.

Iz te zavesti nastaja skupnost, tako se odprejo vrata pripadnosti človeku in človeštvu. Vrata usmiljenja. Koliko bo v svetoletnem procesu pridobilo tudi slovenstvo in pripadnost njemu v domovini in na tujem, je precej odvisno od nas, slovenskih kristjanov.

Foto: Radio Vatikan

Opomba: besedilo je bilo najprej objavljeno v mesečniku Naša luč.

1 komentar

  1. Leta 96 sem bil gasterbajter v Münchnu. Takoj sem šel v stik s slovensko katoliško skupnostjo (čeprav sem najeto stanovanje na Rosenheimer strasse že imel). Koliko je osamljenih gasterbajterjev iz Ptuja, Prlekije.

    Življenje v tujini je res zelo osamljeno, čeprav sem zelo komunikativen človek. Z domačini je zelo težko navezati odnos. So dokaj samozadostni.

    Se pa spomnim protestanta iz podjetja, ki me je en vikend povabil v hribe na jug Bavarske. Najbolj zadrti pa so bili socialistični vzhodni Nemci.

Comments are closed.