Neka anekdota pravi, da so znanega pisatelja Marka Twaina nekoč obtožili nečesa, kar ni storil. Na sodišču je tožilec uprl vanj palico in zagrmel: »Na koncu te palice je velika baraba!« Twain je z nasmehom odgovoril: »To že, ampak na katerem koncu pa?«
Te anekdote verjetno ne bi omenil, če se ne bi nanjo spomnil vsakič, ko mediji opletajo bodisi s kakšno kozlovsko sodbo bodisi z razvpitim poročilom komisije za preprečevanje korupcije, ki je pred enim letom – natančneje 8. Januarja 2013 – močno pretreslo slovensko politično prizorišče. Poročilo o premoženjskem stanju je namreč obremenilo dva najvidnejša politika: predsednika SDS in tedanjega premierja Janeza Janšo ter ljubljanskega župana in tedanjega predsednika Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića. Za primer vzemimo samo zapis v največjem slovenskem časopisu, kjer je ob obletnici tega dogodka avtor komentarja pomenljivo zapisal: »Janša in Janković že eno leto brijeta norca iz vas, nas, iz – vseh.« Zakaj že? Morda zato, ker so mnogi pričakovali, da se bosta oba grešnika zaradi bojda »uničujočega« poročila KPK za vedno umaknila iz politike in tudi iz javnega življenja nasploh.
Če me spomin ne vara, so podobne metode uporabljali že v času komunističnega sistema. Spomnimo: ko je vrh slovenskih komunistov leta 1972, očitno tudi pod vplivom Titove čistke med jugoslovanskimi komunisti zaradi sprege liberalizma in nacionalizma, odstavil in prisilno upokojil tedaj 53-letnega predsednika republiškega izvršnega sveta Staneta Kavčiča, je slednjemu ostala zgolj ena možnost, da se izogne hudim posledicam, ki so bile sicer predvidene za kaznovanje »razrednih sovražnikov«. To je bil popoln umik iz javnega življenja, pri čemer je bilo tudi zasebno življenje pod močno kontrolo agentov Udbe, ki so družino Kavčič spremljali na vsakem koraku. Kavčič, po dikciji Mitje Ribičiča »petelin, ki je prezgodaj zapel«, je umrl leta 1987, torej poldrugo desetletje po svoji politični degradaciji. Slabše pa se je godilo hrvaškemu komunistu Andriji Hebrangu, ki se je že kmalu po drugi svetovni vojni znašel v sporu s svojimi tovariši zaradi koncepta gospodarskega razvoja (po nekaterih podatkih pa tudi zaradi prevelike bližine s Stalinom). Ker pa se ni dal kar ugnati, je bil leta 1948 izključen iz partije, aretiran in poslan v zapor, češ da je sabotiral jugoslovansko gospodarsko politiko ter celo sodeloval z ustaši in gestapom! Umrl je v zaporu leta 1949 v Beogradu (komunistična oblast je seveda pričakovano ocenila, da je naredil samomor). To je morda le eden od primerov funkcionarjev, ki jih je zaradi prepočasnega umika »vzela megla«.
Razumljivo je, da se v sedanjih časih tako krutih metod oblastniki ne upajo posluževati, kar pa ne pomeni, da ne obstajajo. Poročilo KPK je namreč le ena od epizod neprestane borbe proti Janši, pri čemer je Janković dejansko le kolateralna škoda, ker je postal za postkomunistično nomenklaturo preveč neobvladljiv, kombinacija obeh v enem poročilu pa je dajala vtis, da gre za politično nevtralen in neodvisen projekt, kjer ni nobenih zarot iz Murgel. A hudič se vedno skriva v podrobnostih. Če namreč držijo navedbe spletnega portala Požareport, sta se v eni od ljubljanskih gostiln samo dan pred javno predstavitvijo poročila med drugim sestali tedanji predsednik KPK Goran Klemenčič, tedanji predsednik računskega sodišča Igor Šoltes ter tedanji predsednik DZ (in še vedno predsednik Državljanske liste) Gregor Virant. Slednji je bil kot strankarski voditelj tudi »stranka v postopku«, kar pa Klemenčiča ni preveč motilo, da ne bi Viranta že vnaprej obvestil o vsebini poročila. Kot je znano, se KPK Viranta ob aferi z letalskimi vozovnicami ni lotila, kot tudi ne nekaterih drugih razvpitih primerov korupcije. Še več, člani KPK so konec lanskega novembra raje odstopili in po metodah politične mimikrije razglasili kapitulacijo, češ da so tigri brez zob in nemočni proti politikom, ki se bojda neodvisnim borcem proti korupciji posmehujejo in ustvarjajo nekakšna zarotniška zavezništva.
A takšna politična mimikrija je povsem nepotrebna. In je predvsem vaba za naivneže, ki so mentalno preleni, da bi se sploh poglobili v ozadje dogajanja. Namreč, kakšen je bil rezultat poročila KPK? Zgodilo se je »virantovanje«, prejšnja vlada je padla in dobili smo novo, tokrat socialistično. Temu primerni so tudi rezultati: če je bila Slovenija pred letom dni z reformami na dobri poti, da se izvije iz gospodarske in socialne krize, se danes lahko soočamo z rekordno brezposelnostjo (skoraj 125 tisoč registriranih brezposelnih), ogromnimi davki ter vračanju ostalin kardeljanskega samoupravljanja. Kot da vladajoči socialisti ne bi vedeli, kaj početi z državo – normalno, saj so večinoma nasprotovali njenemu nastanku leta 1991! In čisto konkreten učinek poročila KPK: Janša ni več predsednik vlade, medtem ko je Janković še vedno ljubljanski župan. Res pa je, da se je slednji umaknil z vrha PS za vsak primer, saj je edino s tem lahko zadostil formalnemu pogoju, ki ga je postavil Virant za nastanek nove postkomunistične koalicije. Torej, kaj smo s poročilom KPK pridobili državljani? Odgovor je jasen: pridobili nismo ničesar, smo pa zato toliko več izgubili.
Za Slovenijo je katastrofalno dejstvo, da je politični boj proti nasprotniku v smislu politične (morda celo fizične) likvidacije zavit v celofan »boja proti korupciji«, saj se s tem prava korupcija šele začne. Medtem ko se organi pregona obsedeno ukvarjajo z Janšo, ki je že konec maja 1988, tik pred njegovo aretacijo, zaradi katere je nastala afera JBTZ, za Tribuno izjavil, da partija lahko sestopi z oblasti samo tako, da samo sebe ukine (takšna izjava je bila za tiste čase zelo drzna!), slovenskim davkoplačevalcem lastne pravosodne institucije preprečujejo, da bi izvedeli kaj o kreditih, ki so jih dajale banke v državni lasti. Botri teh kreditov, med njimi tudi razvpiti nekdanji udbovski funkcionarji s krvavo preteklostjo, pa novinarje podučujejo o novinarski etiki. Narobe svet!
Foto: Flickr
