Leto 2020, ki ga ne smemo pozabiti

6

V zadnjih dneh preteklega leta je bilo večkrat izrečeno in zapisano, da moramo leto 2020 preprosto pozabiti. Navkljub težkim stvarem, ki so prizadele ves svet, s tem pa tudi našo skupnost, pa je res ravno nasprotno: tega leta nikakor ne smemo pozabiti.

Pomembnost spomina, tudi kolektivnega

Količina informacij, ki nas vsakodnevno obremeni, je tako velika, da naš spomin mora biti selektiven. Po drugi strani je nekoč naš profesor hudomušno izrazil, da smo na svetu zato, da pozabljamo, in pri tem dodal, da večino podatkov in dejstev, ki jih poda na predavanjih, študenti pozabijo, še preden zapustijo predavalnico ali pa takoj zatem.

Spominjanje je tako ključen dejavnik, da v našem zavedanju ostajajo ljudje, dogodki, stvari, da nanje ne bi pozabili. Pomembnost je lahko osebna ali pa družbena. Ko govorimo o družbenem spominu, pa se zdi, da je posameznikom ali skupinam v interesu, da vedno bolj postajamo družba pozabljanja in vedno manj spominjanja. Družba spominjanja ima namreč trdne vrednote, saj se spominja, kaj jo je osnovalo, kaj je njen temelj in njeno bistvo.

Vrnimo se torej k pozabljanju in celo k pozivanju k temu dejanju. Ne vem sicer, komu to ustreza, niti ni namen tega zapisa točna analiza pozabljanja. Morebiti se zdi pozabljanje dobrodošlo nekaterim političnim strujam, ki vedno znova ponujajo nove obraze. To ni problem, če ne bi pri tem pozabili, da je bil pred novim obrazom že nov obraz, pred njim prav tako nov obraz, še pred tem nov obraz, ki ni bil tako nov in mu je tudi spodletelo, še pred tem pa kar trojica novih obrazov. Pri tem smo tudi pozabili, da katere ali večine teh strank, ki so jih ti novi vodili, zares(!) ni več med nami. Poudarek je nameren. Kdor se spomni, bo vedel, zakaj.

A pustimo politiko. Ne smemo se prepustiti pozabljanju, ne smemo pozabiti tega (ne)srečnega leta 2020.

Samozavestnemu vstopu v novo leto navkljub

Nekaj let zapovrstjo sem zadnjo noč v letu preživel s prijateljevo družino. Pravzaprav precej povprečno, vsaj mislim si tako. Na mizi narezek, kozarci so bili (ne)voznikom primerno polni. V ozadju pa RTV-jev program, ki je vsako leto poskrbel, da smo uglašeno odštevali, četudi je oče družine penino za vsak slučaj, da ne bi zamudili, odprl že kakšno minuto prej. Sedaj že predlanski progam je bil triumf leta 2019. Mislim, da štiri tisoč ljudi v vnaprej posneti oddaji, v kateri je sodelovalo, če me spomin ne vara, okoli štiristo nastopajočih.

Najbolj ironično je bilo, da je letošnji program pokazal tisti preskok, ki ga je družba, ne le slovenska, svetovna, doživela v letu 2020. Ta samozavest, s katero smo tako ponosno vstopili v novo desetletje in zapustili tisto, ko nas je tako zelo pestila gospodarska kriza (se je še spomnite?), se je razblinila kot … Metaforo si poljubno izberite. Da bi bila ironija še večja, je bil program zasnovan tako, da so se nastopajoči javljali od doma, za razpoloženje pa so poskrbeli s posnetki lanskega praznovanja. Če že govorimo o spominu, to niti ni tako slabo, resnici na ljubo.

Potem ko smo torej samozavestno vstopili v leto 2020, je prva stvar, ki si jo bomo morali zapomniti in se je spominjati, da s samozavestjo ni nič narobe, da pa lahko kaj hitro privede do samozadostnosti. In slednja je problem. Nismo si mislili, da je kaj takega mogoče, kot si ob nobeni tragediji tega ni mogoče predstavljati. Vedno znova imam pred očmi jokajočega možakarja, starega okoli štirideset let, ki je ob začetku vojne za Slovenijo stal ob rdeči katrci in novinarju brez zadržkov razlagal, da si ni mislil, da bo doživel kaj takega. Posnetek, ki se mi je vtisnil v spomin ob gledanju dokumentarca Slovenija na barikadah. Namenoma sem ga omenil.

Tragedije si je treba zapomniti

Če se leta 2020 ne bomo spominjali, bomo pozabili, da je kuga še vedno mogoča. Zadnje nismo imeli več v zavesti, saj se je v taki razsežnosti pojavila pred stotimi leti. A tu ne gre samo za kugo, gre tudi za druge tragedije, od vojne do naravnih nesreč, kot so potresi, požari in druge naravne nesreče.

Se še spomnimo, da je prejšnje desetletje prineslo enega največjih požarov na Krasu v Sloveniji? In desetletje pred tem plaz v Logu pod Mangartom in ob zaključku desetletja pred tem še potres v Posočju. Da ne govorimo o poplavah. Ko so se stoletne, ki to niso bile, zgodile na Balkanu leta 2014, se spomnim, da je neki strokovnjak, za katerega pa se žal ne spomnim, ali je to res bil, povedal, da je razsežnost posledic poplav tako velika zaradi kratkoročnega človeškega spomina. Mislim, da ga je omejil na deset let. Veliko stavb je bilo namreč postavljenih na poplavnih območjih, za katera so domačini včasih še vedeli povedati, da niso primerna za gradnjo. A na svetu smo, da pozabljamo … Namerno, nenamerno.

Spomin na leto 2020 kot izraz spoštovanja

Sprva sem želel napisati mednaslov negativno: pozabljanje kot izraz nespoštovanja. A sem se zavedel, da bi se s tem vsaj simbolično ujel v zanko tistih, ki menijo, da je treba leto 2020 pozabiti. Še enkrat: ne, ne smemo ga pozabiti, zaradi spoštovanja ne.

Najprej zaradi spoštovanja do vseh, ki niso premagali bolezni. V letu 2020 jih je bilo v Sloveniji prek dva tisoč, virus pa še ni rekel zadnje besede. Ne smemo ga pozabiti zaradi spoštovanja do vseh, ki so nadlogo premagali, pustila pa jim bo trajne posledice. Spomin na umrle in bolnike nas veže tudi na svojce. Tudi njim gre izraz spoštovanja in spomina.

V kolektivni zavesti in spominu mora ostati tudi trdo, garaško delo zdravstvenega osebja in vseh drugih, ki delujejo v zdravstvenih ustanovah. Od tistega, ki čisti, do tistega, ki je direktor. V naši zavesti in spominu morajo ostati mnogi, ki so ostali doma. Za vsakega posameznika je bila to preizkušnja. Žal je nekateri niso bili zmožni prenesti. A vendar upam, da bo leto 2021, ko si želimo, da bi se epidemija končala, prineslo trezen razmislek, kako je reagiral vsak posameznik, hkrati pa kako smo reagirali kot družba. Bojim se, da ne bomo kos temu treznemu razmisleku, ampak bomo, kot je na radiu Ognjišče izrekel p. Branko Cestnik, s prstom kazali drug na drugega.

Ena izmed misli Alberta Camusa ob koncu romana Kuga daje več kot misliti: »… da bi čisto preprosto povedal to, kar se je mogoče naučiti v času nadlog: da je v ljudeh več stvari, ki zaslužijo občudovanje, kakor stvari, ki zaslužijo prezir.« Zato spomin kot izraz spoštovanja.

Leto 2020 je prineslo ogromno sočutja, solidarnosti in odgovornosti drug do drugega!

Papež Frančišek je napisal željo, h kateri se sam vedno znova vračam. Če jo parafraziram, je Kristus živel v letu 2020 med nami v zgodbah mnogih ljubezni. Od zgodb, ko je sosed starejši sosedi dostavljal knjige, ker ni mogla v knjižnico, do prostovoljcev, ki so pomagali bolnišničnemu osebju. Leta 2020 ne smemo pozabiti, saj je prineslo ogromno sočutja, solidarnosti in odgovornosti drug do drugega!

Spomin na rojstvo naše države

Ne nazadnje pa smo v letu 2020 praznovali 30. obletnico začetka osamosvojitvenih procesov, vsaj tistih temeljnih. Pozabiti na leto 2020, bi pomenilo, da smo pozabili, kje so naši začetki. Meni osebno se zdi to še toliko bolj pomembno, saj sem bil takrat majhno dete, ki je kobacalo okoli in snovalo prve povedi. Nič in ničesar se ne spomnim od takrat. A v zavesti imam, da so bili to pomembni časi, ki so vplivali tudi na moje življenje, na družbo, v kateri živim. Spomin vpliva na zavest. Če zavesti nimam, pa sem nezavesten. V takšnem ali drugačnem pomenu besede, če mene vprašate.

Leto 2020 je bilo preizkušnja, kjer smo v prvem valu epidemije ugotovili, da še zmoremo plebiscitarno enotnost, ki jo je v nas nagnal strah, v drugem valu epidemije pa se o njej lahko vprašamo. A če pogledamo bistvo, to za današnji trenutek, če že govorimo o spominu, ni bistveno.

Bistvena pa je hvaležnost tistih, ki smo mlajši od 48 let, ki takrat še nismo imeli volilne pravice, vsem tistim, ki so na plebiscitu obkrožili DA za samostojno Slovenijo.

Veliko jih danes ni več med nami, zato so še toliko bolj vredni spomina. Večina med njimi bo ostala skrita za številkami in statistiko: 88,5 odstotka od vseh volilnih upravičencev, 95 odstotkov tistih, ki so se udeležili glasovanja. Predstavnica teh, ki so vredni našega spomina, je ga. Marija Hvala z Begove ulice v Mariboru, ki jo je leta 1990 obiskala mobilna volilna enota, ker je bila prestara in prešibka, da bi se udeležila plebiscita.

Kamere so posnele ženičko, ki na koncu pove, zakaj je želela izraziti svojo voljo: »Da bi nam Bog dal blagoslova, da bi lepo živeli v naši Sloveniji.« Z zanosom in ponosom, ki ga premore le skromna, od dela utrujena žena.

Nepozabno 2020

Leto 2020 v osnovi ne bo nepozabno zaradi pozitivnih dogodkov, kot so se zgodili za naš narod leta 1991, pa npr. leto 2017, ko smo postali evropski prvaki v košarki in še bi lahko našteval. Mora pa postati nepozabno zaradi izkušnje, ki nam jo je prineslo, zaradi tega, kar nas je naučilo.

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na avtorjevem blogu: klatezevaklop.blogspot.com

6 KOMENTARJI

  1. Rinascero, rinascerai – skladbo sta napisala Roby Facchinetti in Stefano d’Orazio iz bivse pop skupine Pooh ob prvem valu epidemije spomladi 20. Roby, pevec je doma v Bergamu. Najbolj prizadeti pokrajini v epidemiji. Stefano, avtor besedila je medtem zal pokojni. Odnesel ga je covid.

    Ljudje pri njih so stopili skupaj. Video to pokaze. Optimizem ob nadcloveskih naporih osebja bolnisnic. Podprejo jih tudi nogometasi Atalante, med njimi nasa zvezda Ilicic. Ponovno se bomo rodili, pravijo, v custveni himni s prelepimi podobami.

    Kaj pa pri nas v letu 2020? Je kdo ustvarjal taka sporocila? Ali sporocila mrznje, gnusa, agresije, nagajanja pri ukrepih v skupno dobro, izkljucne volje do moci, oblasti, pa ceprav preko trupel? Leto 2020 je razkrilo neverjetno gnilobo slovenske “progresivne” strani.

  2. Zaradi marsičesa smo lahko ponosni na našo babico, ki je pred dvema letoma odšla s tega sveta. Kljub delni priklenjenosti na posteljo se je redno udeleževala volitev. Na zadnjih volitvah, že zelo nemočna, je vzela nekaj protibolečinskih zdravil in se pustila odpeljati na volišče. Požela je odobravajoče in občudujoče reakcije volilne komisije in rekla: Seveda sem prišla, saj gre za naše otroke!
    Ne, ničesar ne smemo pozabiti kar nas je utrjevalo v osebnem in družbenem dostojanstvu! V tem je VREDNOST našega minljivega življenja, da zapuščamo duhovno dediščino! Hvala, babica! Hvala, gospod Vidmar, za odlično razmišljanje in držo! Pa še nekaj! Na plebiscit sem šla z mislijo na otroke, ki so tisti čas delali prve korake! Z mislijo na tiste, ki so se rojevali! Vse slabše letine beležimo zadnja leta, a drevo je še živo in tudi mnogi mladi vedo, da ga je treba negovati!