V letu 2018 obeležujemo trideset let prelomnih dogodkov v slovenski pomladi, predvsem to velja za proces proti četverici JBTZ ter ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic, s čimer se je slovenska pomlad iz do tedaj zaprtih intelektualnih krogov preselila na ulice in trge. Psihološka bariera je bila prebita in med ljudmi se je prvič začela javno pojavljati zahteva po samostojni Sloveniji.
Zagotovo so bili mnogi dogodki v Sloveniji in tedanji SFRJ vzročno povezani. Po pretresu, ki se je zgodil z izidom slovenskega nacionalnega programa v začetku leta 1987 (po podobnem projektu leto prej v Reviji 2000), se je decembra zgodila prva politična stavka in to nikjer drugje kot v »Titovih zavodih«, v Litostroju. Ta dogodek, ki ga je zaznamoval pohod Litostrojevih delavcev pred zgradbo slovenskega parlamenta (tedaj še Skupščine SRS) in nato v Cankarjevem dom, v skoraj glamurozno Gallusovo dvorano, je dejansko predstavljal nož v srce »avantgardi delavskega razreda«. Manj kot štirinajst dni po stavki, torej 21. decembra 1987, pa je generalštab JLA na poveljstva armadnih območij poslal ukaz, ki ga je poveljstvo devete armade s sedežem v Ljubljane prilagodilo in razposlalo podrejenim korpusom na svojem ozemlju. Strogo zaupni dokument s tem ukazom je januarja 1988 prišel v roke tam zaposlenemu zastavniku (praporščaku) JLA Ivanu Borštnerju, ki je leto prej izstopil iz partije, kar je bilo v tistem času za poklicnega pripadnika JLA zelo pogumno dejanje. Borštner je pri branju dokumenta prepoznal nevarnost, da bi vojska posegla v civilno sfero, premeščanje orožja z mejnih garnizij v notranjost pa je nakazovala na možnost pripravljanja JLA na pojav morebitnih množičnih demonstracij, saj so se v državah sovjetskega bloka že dogajale spremembe. Borštner je tedaj še naivno verjel, da je treba slovensko politično vodstvo seznaniti s temi namerami armade, saj bo lahko tako ukrepalo. Zato se je, tako kot ob izstopu iz zveze komunistov, spet obrnil na uredništvo glasila ZSMS »Mladina« in na svojega prijatelja Davida Tasiča, ki pa ni služil vojaškega roka, zato ni poznal vojaške problematike. V uredništvo Mladine, ki je imelo tedaj prostore na Resljevi cesti v Ljubljani, je tako prinesel pohabljeno kopijo omenjenega ukaza. Zaradi nerodnosti pri ponovnem spenjanju izvirnika so Borštnerja hitro izsledili, je pa res, da je za dokument prva izvedela republiška oz. ljubljanska SDV, vendar je vojsko o najdbi obvestila zelo pozno. No, prav v uvodu leta 1988 je za razburjenje poskrbel tudi dr. France Bučar s svojim znamenitim predavanjem v Strasbourgu, zaradi katerega ga je predsednik SZDL Jože Smole označil za narodnega izdajalca. In kaj je govoril Bučar? O tem, naj Zahod končno neha finančno podpirati razpadajočo Jugoslavijo, saj ji s tem dela medvedjo uslugo.
»Kontrarevolucija« v Sloveniji
Glasilo Mladina se je tisto pomlad srečalo vsaj z dvema velikima aferama. Najprej z naslovnico, ki je tedanjega jugoslovanskega obrambnega ministra admirala Branko Mamulo v angleščini pošiljalo domov (»Mamula go home«) zaradi gradnje vile v Opatiji ter prodaje orožja afriškim državam, ki so bile vpletene v oborožene spopade. V tedanji Jugoslaviji je sicer v tistem času še vedno odmevalo nemirno Kosovo, preko katerega se je začel vzpenjati srbski komunistični aparatčik Slobodan Milošević z vzklikom kosovskim Srbom »Nihče vas ne sme tepsti!«, pa tudi gospodarska afera Agrokomerc, v katero je bil vpleten tudi tedanji politični vrh Bosne in Hercegovine, še zlasti Hamdija Pozderac, ki se je moral umakniti iz politike, čeprav bi prišel na vrsto za predsedovanje predsedstvu SFRJ (umrl pa je v nejasnih okoliščinah aprila 1988). Nasploh pa so bile tedanje politične razmere precej negotove. Po smrti diktatorja Josipa Broza Tita ni bilo več centralne avtoritete, predsedstvo ZKJ ter predsedstvo SFRJ sta bila samo še skupni posvetovalni telesi, kjer so se predsedniki vseskozi menjali. Zato so centralisti predlagali ustavne spremembe, ki bi federalno Kardeljevo ustavo iz leta 1974 znova pomaknili v smer centralizma, te spremembe pa so prvotno podprli tudi delegati Skupščine SRS. Zaradi razmer pa se je tudi JLA kot Titova »sveta krava« čutila poklicano, da obdrži Jugoslavijo skupaj za vsako ceno, tudi za ceno krvi. Zaradi »napadov na JLA«, ki so se pojavljali zlasti v Mladini, so v Beograd klicali na zagovor slovensko politično vodstvo, zlasti predsednika CK ZKS Milana Kučana, češ da slovensko partijsko vodstvo ne samo dopušča, ampak celo stoji za temi napadi, Beograd pa je od slovenskih organov zahteval odločno ukrepanje – z represijo proti novonastali opoziciji. ZKS je tedaj nastopala že dokaj pragmatično, z manj represije, kar pa ne pomeni, da se ji je odpovedala. Nato pa je Mladina poskusila objaviti tudi komentar »Noč dolgih nožev«, ki je nastal na podlagi »ukradenega« magnetograma tajne partijske seje v Beogradu, kjer so se predstavniki ZKS, ZKJ in armade prepirali glede potrebe po represiji. Namera ni uspela, saj je objavo preprečila Udba že v tiskarni.
Začelo se je s črko J
Morda se velja vprašati, zakaj si je tedanji vrh slovenskih komunistov za svojo tarčo izbral Janeza Janšo. Razlogov je več, natančneje jih je sicer opisal publicist in raziskovalec arhivov mag. Igor Omerza v knjigi »JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje«. Janša je bil tedaj dejaven član ZSMS in bil predlagan tudi za predsednika te organizacije, kar bi pomenilo, da bi bil izvzet izpod sledenja politične tajne policije. Napovedal je boj za oblast, kar je bilo za tiste čase bogokletno, in izrekel kar nekaj radikalnih stališč o slovenski politiki. Sam je bil tedaj sicer uslužbenec namizno-založniškega ter računalniškega podjetja Mikro Ada, ki je skrbelo tudi za postavitev in tisk posebnih izdaj Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ), med temi posebnimi izdajami pa velja omeniti posebej dve: postavitev in tisk Dnevnika in spominov Staneta Kavčiča (ta projekt v nasprotju s pričakovanji ni sprožil represivnega odziva oblasti) ter izdaja Gradiva za slovensko ustavo, kar je napovedalo začetek slovenskega ustavnega gibanja, ki je leto kasneje prerasel v Zbor za ustavo (projekt se je sicer začel s sestavo t. i. pisateljske ustave, pri kateri so poleg Društva slovenskih pisateljev sodelovali tudi slovenski sociologi). Janša je poleg tega za Mladino veliko pisal predvsem o vojaških vprašanjih ter problematiki koncepta tedaj uveljavljene kardeljanske doktrine »splošne ljudske obrambe ter družbene samozaščite«. Skupaj s sodelavcem Igorjem Bavčarjem je tudi obiskal hotelirja Vinka Levstika v Gorici. Skratka, tako vrh ZKS kot tudi Udba sta imela zagotovo tehtne razloge za njegovo politično in osebno likvidacijo, kar dokazujejo tudi številne seje, denimo tista s 15. aprila 1988 v Tacnu, ko je tedanji republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl napovedal »rezanje špic«, ki štrlijo, medtem ko je Kučan govoril o »fašistoidnih manirah«. Zato so iskali možnost, kako bi ga še pred kongresom ZSMS spravili s poti na najbolj eleganten način. V preigravanju, ali bi mu obesili posedovanje strogo zaupnega magnetograma partijske seje (osnove za članek »Noč dolgih nožev«, ki ga je sicer napisal dr. Vlado Miheljak) ali kopijo vojaškega povelja, je obveljala druga varianta.
Potovanje vojaškega dokumenta
In kako se je to zgodilo oz. kaj je bil povod za to? Ko je glasilo JLA »Narodna armija« napadlo Mladino zaradi člankov o admiralu Mamuli, je odgovorni urednik Mladine Franci Zavrl že skoraj pozabljeno Borštnejevo kopijo odnesel v Mikro Ado k Janši, da bi jo morda on pokomentiral. Seveda je Udba s prisluškovanjem ujela informacijo, da ima Janša neke vojaške ukaze, pa tudi udbovski vir iz njegove bližine (kodno ime Janičar) je to potrdil. V noči na »praznični« 27. april 1988 je tako sledila prva tajna nočna preiskava prostorov Mikro Ade, sledile so še štiri, zadnja celo tik pred aretacijo, da bi bilo »vse na pravem mestu«. Šele kake tri tedne pred aretacijo so udbovci o najdbi vojaškega dokumenta obvestili vojsko, čeprav je imela Udba to informacijo v rokah že dlje časa. Očitno je šlo za usklajevanje, da bodo vojaški organi Ivana Borštnerja ter »civilna« SDV Janeza Janšo aretirali isti dan in to v času, ko je bil vrh ZKS na neki konferenci v Beogradu – češ, oni nimajo nič s tem. Zato pa je bilo v pisarni vse postavljeno »na svojem mestu«. Aretacija Janše in Borštnerja 31. maja 1988 (dobra dva tedna po ustanovnem kongresu Slovenske kmečke zveze!), tej je sledila še aretacija Davida Tasiča, je sprožila oblikovanje Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je organiziral vsakodnevne shode pred vojaškim sodiščem, pa tudi nekaj velikih shodov, ki so najbrž pošteno prestrašili ne samo vojsko, pač pa tudi tedanji slovenski politični vrh, ki je prav tedaj doživel nekatere kadrovske spremembe (denimo zamenjava predsednika republiškega predsedstva, kjer je Franceta Popita nasledil Janez Stanovnik). Skratka, slovenska pomlad je prebila mejo anonimnosti – politična in gospodarska kriza tedanje SFRJ se je namreč »lepo ujela« z razvpitim procesom proti četverici (Zavrl se je branil s prostosti, ker se je pred aretacijo zatekel na ljubljansko psihiatrijo). Proces je namreč potekal zaprto pred javnostjo in poleg tega še v srbskem jeziku, kar je dodatno podžgalo slovensko javnost. Navsezadnje so bili v vodstvu Odbora za varstvo človekovih pravic številni ljudje, ki sicer Janševih radikalnih stališč nikakor niso podpirali, vendar so – očitno zaradi strahu pred aretacijami – vseeno pristopili zraven. To tudi pojasnjuje, zakaj si dandanes Janša in nekateri nekdanji »odborniki« stojijo na nasprotnih bregovih.
Kocka je padla!
To je seveda le zelo kratek in zgoščen oris dogajanja v letu Gospodovem 1988. In to leto se je končalo prav tako nenavadno, kot se je začelo – s prvo vnaprej napovedano stavko, ki ni bila več »spontana prekinitev dela«, to je bila stavka strojevodij, pa tudi z odstopom jugoslovanskega premierja, nekdanjega Titovega ljubljenca Branka Mikulića, ki je na položaj prišel z dvema referencama: ideološko-represivni pogrom proti Medžugorju ter projekt olimpijskih iger v Sarajevu. Poslovil pa se je kot poraženec v pogajanjih z Mednarodnim denarnim skladom. S svojim odstopom je poskrbel za uresničenje ene od stavkovnih zahtev stavkajočih strojevodij, čeprav sam tega morda niti ni vedel. Sledilo pa je odločilno leto 1989, leto padca berlinskega zidu, leto oblikovanja koalicije Demos ter leto, ko je Miloševićev vzpon dosegel svoj vrh. A glavni preboj se je zgodil, psihološka bariera je padla, saj Slovenci nismo imeli več kaj izgubiti v državi, ki je doživljala svoj moralni, gospodarski in politični zaton.
