Leteča menjava v Belgiji

1
199

princ phillippeLetos je res leto odstopov tistih, ki običajno ne odstopajo. Po papežu Benediktu XVI. in svoji nizozemski sosedi Beatriki se je včeraj od belgijskega prestola poslovil še kralj Albert II. Zamenjal ga je njegov prvorojenec, kronski princ Filip, nova belgijska kraljica pa je njegova kar nekaj let mlajša žena Matilda.

Kralj za privesek 

Filip prevzema protislovno dediščino. Belgijska monarhija je že po svojem nastanku med najbolj ljudskimi v Evropi, saj je bil njen nastanek na moč podoben nekoliko poznejši obnovi norveške. Kralj iz dinastije Saška-Coburg-Gotha, ki je nekoč vladala tudi na povsem drugem koncu Evrope, v Bolgariji, je bil v ustavno ureditev dodan kot nekak privesek, saj leta 1831 republike preprosto še niso bile v modi. Pozneje se je sicer Leopold II. kot vladar precej razbohotil, a so prav njegove tragične in brutalne eskapade v Kongu spet zmanjšale ugled monarhije. Olja na ogenj je še prililo protislovno ravnanje mladega Leopolda III. med drugo svetovno vojno. Že takrat  se je črno-rumeno-rdeča kraljevina znašla na robu obstoja. Rešili sta jo pičli dve odstotni točki na referendumu. Toliko bolj nenavadno je, da je danes Belgija po stoletju zamenjav monarhij z republikami takoj za Španijo druga največja večinsko katoliška država s kraljem na čelu.

Ne Albert ne njegov sin Filip pravzaprav nista bila predvidena za njeno vodenje. Ker pa njun brat in stric, svetniški in uradno za beatifikacijo predlagani Balduin (običajno ga sicer imenujemo kar s francosko različico Baudouin), ni imel otrok, je po njegovi razmeroma zgodnji smrti pred dvajsetimi leti Albert sedel na prestol. Njegovo vladanje je zaznamovala kopica paradoksov. Niti približno ni imel bratove karizme in ni bil deležen podobne priljubljenosti, njegovo zasebno življenje pa injega milo rečeno ne dela nikakršnega kandidata za beatifikacijo. Belgijska družba je pod njegovim žezlom doživljala bliskovito sekularizacijo in liberalizacijo. Če je Balduin še leta 1990 povzročil (in pomagal rešiti) ustavno krizo, ker kot veren katoličan ni hotel podpisati zakona o legalizaciji splava, flamsko-valonska federacija danes po širokogrudnosti rešitev prednjači v Evropi in svetu, kar zadeva ureditev homoseksualnih porok in evtanazije. Nedeljski obisk maš se je v zadnjem desetletju več kot prepolovil in v krajih Flandrije, od koder je nekoč prihajalo največ duhovnikov in misijonarjev, padel na dobrih pet odstotkov. Seveda se  s tem samo nadaljuje proces, ki se je začel takoj po drugem vatikanskem koncilu. V prestolnici Bruselj med najpogostejšimi imeni novorojenčkov že kar nekaj časa ni takih iz evropskega kulturnega izročila.

Presenetljivo močna monarhija 

Z opisanimi tokovi ni prav nič v skladu, da je realna moč monarhije v belgijski politiki pod Albertom zrasla. Bolj, ko se družba odreka tradicionalnim vrednotam, bolj je belgijski kralj nepogrešljiv. Razlog je seveda stalno prerivanje med Flamci in Valonci, ki občasno že zamaje državo samo. Monarhija je ena redkih institucij, ki (še) ni razdeljena na flamsko in valonsko sekcijo. Tako rekoč strukturna nezmožnost oblikovanja delujoče vlade (česar se danes mnogi sicer spominjajo celo z nostalgijo) je nepričakovano zvišala delnice načeloma ne preveč priljubljenega Alberta II. Kot posrednik se je dobro izkazal in razmeroma brez pretresov izpeljal celo sistemsko inovacijo, ko je za predsednika vlade po dolgih desetletjih postavil pripadnika manjšinskih Valoncev Elia Di Rupa. Spremenila se je tudi afiniteta obeh glavnih skupnosti v državi do monarhije. Če so Leopolda III. in njegove dediče leta 1950 na prestolu obdržali Flamci, so danes dinastiji bolj naklonjeni Valonci, medtem ko glavna flamska stranka navija za odpravo monarhije. Vendar bo Filip ostal kralj (vsaj) tako dolgo, dokler bo Belgija obstajala. Ob trenutnih razmerah velja namreč zanjo enako, kot se je zdelo Ivanu Tavčarju za komaj porojeno Kraljevino SHS po prvi svetovni vojni. Za izvolitev prvega predsednika bi potrebovali vsaj deset let.

1 komentar

  1. ##V prestolnici Bruselj med najpogostejšimi imeni novorojenčkov že kar nekaj časa ni takih iz evropskega kulturnega izročila.##

    Dovolj politične korektnosti in povejmo, da je najpogostejše ime novorojenčkov v Bruslju Mohamed.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite