Let mrtve ptice

0
Foto: zajem ekrana

Dva policaja gresta po cesti. »Poglej, crknjen golob,« reče prvi.
»Kje?« vpraša drugi in prestrašen pogleda v nebo.

Kako si predstavljam zmagovito golobje vladanje? Kot poslanstvo miru in svobode? Goloba kot nosilca oljčne vejice v kljunu, ki vsem nam, ujetim v Noetovi barki, sporoča, da je božja jeza mimo, da je fašizem, s katerim nas je Bog kaznoval, definitivno mimo? Da je napočila svoboda? Svoboda za tiste, ki mislimo drugače? Malo morgen.
Pravi fašizem nastopi šele v svobodi. Kaj bi rekli komunisti, če bi se končno zavedeli in priznali, da jih s fašisti druži enaka tehnologija vladanja? Rekli bi v duhu velikega Ostapa: »Ideja vaša, parada naša.« In kaj bi dodal naš elektro-Ostap? »Paradi poveljujem sam.«1 Le kako naj drugače počisti ves ta nered in nesnago, ki ostaja za diktatorjem? S terorjem, kajpak …
Zdaj kot sin turškega državljana, drugič kot sin heroja revolucije, poročnika Šmida, tretjič kot šahovski velemojster in tako naprej – kot vsestranski prevarant pač – prosperira Ostap Bender. Na tak način se prebija skozi nadležni red in zakone ta junak porevolucijske Rusije. Enako pa se je preigral v sam vrh izvršne oblasti tudi naš elektro-Ostap – ki prav te dni mrzlično išče svojih dvanajst stolov. (Bog ve, kdo jih je pozabil pravočasno pospraviti s Trga revolucije.) Ter bega za svojo ukradeno identiteto. V mislih leti nad zakotno romunsko vasjo Bukarešta pa doli nad Neretvo (»Aj, Neretvo …«) in mirno Bosno in kajpak bratsko Črno goro. Leti, leti, leti … v prazen bazen …
In kaj poreče na to Glas ljudstva:
»Lepa beseda je napredek … Lepa reč je svoboda … Najboljše pa so pečene piške.«2

Opombe:
1 Ilf in Petrov: Dvanajst stolov
2 I. Cankar: Hlapci