Gobavost ali lepra je že od antike naprej poznana nalezljiva kožna bolezen, ki jo povzroča bakterija Mycobacterium leprae, ki se prenaša z dolgotrajnejšim direktnim osebnim stikom. Gobavost v strokovnih krogih imenujejo tudi Hansenova bolezen. Norveški zdravnik Gerhard Armauer Hansen je namreč leta 1873 odkril bakterijo, ki povzroča nastanek bolezni. Šele z odkritjem antibiotikov je ta starodavna in strašna bolezen postala ozdravljiva, sicer pa je okuženi človek po dolgotrajnem trpljenju in gnitju udov navadno umrl. Prelomnico pri zdravljenju gobavosti so dosegli šele s terapijo s sulfonamidi v 40 – letih prejšnjega stoletja. Bolezen se običajno širi v zaostalih in revnih predelih sveta, kjer še vedno vsako leto zboli okoli 250 tisoč ljudi in okoli 40 – tisoč otrok, pred vsem v Indiji, Afriki (Somalija) pa tudi v Nepalu, Egiptu, Vietnamu in drugje.
Zaradi telesne iznakaženosti so gobavci v zgodovini človeštva živeli vedno na obrobju družbe. Že Mojzes je v Leviticusu (3 Mz 13,3) napisal natančna navodila, kako se morajo obnašati ljudje, ki so bili okuženi z gobavostjo. Morali so imeti pretrgana oblačila, razmršene lase in glasno so morali vpiti, da so nečisti (okuženi), prebivati pa so morali zunaj Izraelskega tabora. Tisti, ki je še največ od vseh prispeval k spremembi odnosa do gobavcev in zakonodaje v zvezi z njimi, je bil francoski pesnik in pisatelj, Raoul Follereau (1903 – 1977). Follereau je skliceval znanstvene kongrese in tako spreminjal negativno javno mnenje o gobavcih. Končno je dosegel, da so preklicali zakonodajo, ki je izločevala gobavce iz družbe. Leta 1954 je Follereau na OZN podal pobudo za svetovni dan gobavcev, katerega je mednarodna skupnost razglasila na vsakega 29. januarja v letu.
Foto: Wikipedia
