Lepe ideje in dobri ljudje

39
Foto: Tamino Petelinšek, Zaveza.
Foto: Tamino Petelinšek, Zaveza.

To, kar je nad življenjem

»Trdno verjamem, da morajo koncentracijska taborišča še naprej obstajati, vse dokler bodo obstajali ljudje, kakršen je Aleksander Solženicin. Morda bi morala biti tudi malo bolje varovana, da takšni ljudje, kot je on, ne bi mogli priti iz njih.«1 Ob teh besedah Juana Beneta se morda kdo spomni na razvpiti grafit Luke Jurija: »Zakaj protestirati proti proslavi domobrancev? … Nekaj jih je preživelo, jugo neučinkovitost pač.« Slavnega španskega modernističnega pisatelja je izzvala Solženicinova izjava, da je v postfrankovski Španiji veliko več svobode kot v Sovjetski zvezi, mladega slovenskega politika pa proslava ob 70-letnici domobranstva v Rovtah. Prvi je kasneje svoje misli »absolutno potrdil«, dodal je, da je bil še preveč vljuden, in v negativnih odzivih, ki jih je sprožil, prepoznal slabo vest svojih kritikov. Drugi se je nekako opravičil in pojasnil, da je hotel dejansko izraziti nestrinjanje »s protestiranjem proti domobranski folklori«. Različni časi, kraji in značaji – vse to in še mnogokaj daje besedam dejanski pomen in začrtuje razliko med njimi.

In vendar imata obe izjavi globoko na dnu, zavestnem ali nezavednem, nekaj skupnega: idejo, da so ideje več vredne od človeških življenj. To velja seveda za »moje« ideje: tiste, ki jim sledim sam; in za življenja drugih, tistih, ki stojijo tem idejam nasproti. V posebnih zgodovinskih in psihičnih okoliščinah se sicer dogaja tudi, da ljudje žrtvujejo lastno življenje za nasilno uresničitev kake ideje (to je nekaj povsem drugega od primerov, v katerih ljudje s svojimi življenji branijo druga življenja), a ima oboje isto podlago: zaničevanje življenja, ki ni več presežna, nedotakljiva resničnost, temveč samo še »manjša ideja« in sredstvo za uresničitev tiste »prave« in »največje«. Moderno »demistificirano« kulturo zaznamuje paradoksna dvojnost: izključujoče, skoraj malikovalsko povzdigovanje (razumljivega in obvladljivega) tostranstva na eni in brezobzirno, ničemur odgovorno gospodarjenje z njim na drugi strani. Subjekt se je neovedeno ali vsaj nepriznano preselil v nekakšno transcendenco in začel iz nje obvladovati resničnost. Tako je postalo nepristno vse: imanenca in transcendenca, naravno-zgodovinski in presežni svet.

Dobri ljudje – slabi praktiki in izdajalci

Zgoraj navedeni izjavi zato na prvi pogled ne delujeta kot tradicionalni, »starosvetni« fanatizem, temveč kot priložnostni cinizem ali eksces temperamentnega posameznika. V resnici sta prej izraz pristnega moralnega ogorčenja in sta logična izraza neke miselnosti. To miselnost je zelo težko poimenovati. Benet je pripadal nekomunistični španski levici, Juri pripada slovenski postkomunistični levici, ujemata pa se v točki, ki je nadvse pomembna, vsaj zame bistvena: v odnosu do individualnega človeškega življenja. Poleg tega je velik del intelektualnih in kulturnih energij njenih promotorjev, marksistov in nemarksistov, povsem očitno usmerjen v prikrivanje tega, da je zaničevanje (ne-mojega) človeškega življenja njena logična posledica. (A le tedaj, kadar je to koristno glede na družbeno vzdušje; v drugačnih razmerah se, nasprotno, ravno to z zanosom poudarja – pred časom je takšna govorica začela spet obvladovati ne le ulico, temveč tudi velik del kulturnega esteblišmenta.) Verjamem, da ne avtorja navedenih izjav ne velika večina ljudi, ki priznava isto ali podobno ideologijo, ne ravna dosledno v skladu s to logiko; verjamem celo, da je večina ne bi (ali vsaj ne z lahkoto) udejanjala v vsej radikalnosti. Razlogov za to je toliko, kot je teh ljudi, najbrž še več, a v vsakem primeru je njihovo ravnanje v nasprotju z idejo, ki je zapisana na njihovi zastavi.

Danes je slišati tudi iz ust kakega nesporno razumnega in demokratično opredeljenega človeka, da so ideologije, ki so neločljivo zvezane z nasiljem (čeprav morda tega ne priznavajo izrecno, kot npr. demokratični socializem), lepe ideje, ki pa se lahko izrode v grozljiva dejanja. Celo sedanji papež pripoveduje, da je med marksisti spoznal čudovite ljudi. Kaj je lepšega od takšne človeške občutljivosti cerkvenega poglavarja? Vseeno morda ni odveč pripisati: ti čudoviti ljudje so bili slabi praktiki ali teoretiki, mogoče zagovorniki ene tistih razvodenelih, »počlovečenih« različic marksizma, ki ne s filozofskimi izhodišči ne z realno zgodovinsko prakso niso imeli prave zveze.

Najbrž ima marsikdo podobno izkušnjo. Moj pokojni sorodnik, partizanski kurir in goreč član zveze borcev, je bil tak čudovit človek. Ne verjamem, da je prav veliko ljudi pripravljenih leta in leta tako požrtvovalno skrbeti za bolno ženo, kot je skrbel on. In – saj veste, koliko prijateljev imate, na katere res lahko računate? Nanj je bilo vedno mogoče: najsi je šlo za električna popravila ali za dobro vzdušje pri večerji, za nasvet glede obrtnika ali za obvladovanje vrtnega žara. Človeška inteligentnost mu je branila, da bi načenjal teme, ki so nas delile. Res da mu je kot »zmagovalcu«, ki se je v naši bivši domovini počutil doma, bilo laže gojiti takšen odnos, in res je, da so tudi moji najbližji z neverjetno rahločutnostjo šli mimo vsega, kar se jim je v družbi dogajalo. A vendar: bil je odličen družinski prijatelj, eden najboljših, ker ideje, v katere je sicer strastno verjel, na naše odnose niso prav nič vplivale. In te niso bile lepe, ker so zaplajale smrt, rojevale laž in preganjale mišljenje. Živelo se je, hvala Bogu, tudi mimo njih; v neki meri so ljudje ostajali dobri navzlic nasilju, s katerim so jih navdihovale.

Kljubovalci lepim idejam

Na drugi strani se medijsko izrisujejo in pomnožujejo grde podobe duhovnikov: izkoriščevalcev naivnih vernikov, ekonomskih prevarantov, nemoralnežev, pedofilov. Za Slovenijo je sicer komajda še mogoče reči, da ima medije, da v njej obstaja javni prostor: neznosni propagandizem in podobno neznosna naivnost večinskega človeka sta ga spremenila v obsežen nikogaršnji prostor, ki ga obvladujejo nekakšne ideološke milice. Iz njega lahko pride (in tudi prihaja) tako rekoč karkoli. A kljub temu: denimo, da ima takšna propaganda nekaj osnove v resničnosti; denimo celo, da je res vse, kar pravi – kaj bi to pomenilo? To bi pomenilo, da ti duhovniki ne ravnajo kot dobri ljudje; toda vse tisto, zaradi česar ne ravnajo tako, je v nasprotju z idejo, ki naj bi jo udejanjali v življenju, in tisti, ki jih s tolikšno vnemo obtožujejo, jim očitajo ravno nezvestobo tej ideji, ki je po njihovi lastni predpostavki lepa. Prodornejši ideologi seveda skušajo kritiko usmeriti drugam; Slavoj Žižek je na primer pred časom pisal o pedofiliji kot sistemski napaki ali pravzaprav kar o sistemskem elementu delovanja katoliške cerkve. Svečeniki katoliške cerkve naj bi torej bili tako rekoč institucionalno uvedeni v pedofilijo. A celo takšna kulturnobojna subverzija v preobleki teorije temelji na postavki lepe ideje, ki naj bi jo ti sistematično pervertirani ljudje izdajali. Vsaka, tudi sistematična potvorba pa je samo potovrba, ki vsebine same ideje ne prizadeva. Slabi in dobri ljudje so od nekdaj tu in tam, tako učijo izkušnje; ali dejansko obstaja sistem potvarjanja, ki je vitalnega pomena za obstoj cerkvene institucije, pa je racionalno odgovorljivo vprašanje. Tragično pa je, da se je o takih vprašanjih posebej težko pogovarjati v intelektualni javnosti. In zato tudi karkoli dokazati ali ovreči, pa naj gre za še tako očitno resnico ali neumnost. Naj za drobno ilustracijo navedem dva primera.

Sirene

Pred kratkim (28. 4. 2014) je bil na spletnih straneh spletnega portala MMC RTV objavljen intervju z enim najbolj znanih sodobnih filozofov Giannijem Vattimom, ki je aktualni poslanec v evropskem parlamentu. Priletni profesor, znani glasnik šibke, nenasilne misli (pensiero debole) je v teh težkih časih pripravljen seči po kalašnikovki. Zakaj se je v častitljivih letih pognal v tako tvegan salto mortale? Kaj neki ga je privedlo od mehke misli k tako trdi družbeni praksi? Jasno: moralna revolta zaradi vnebovpijočih družbenih razlik. »Le kako ne bi bil marksist v takih okoliščinah?« si zastavi retorično vprašanje. In zagotovi, da bo, če bo treba, za pristni komunistični ideal vzel tudi puško v roke: »Za vsako ceno se bom bojeval za brezrazredno družbo, v kateri bodo, kot je rekel Lenin, tako elektrika kot sovjeti. To pomeni gospodarski in družbeni in tehnološki razvoj, ki ga bo nadzirala ljudska oblast, pravi parlamenti, ne pa to, kar imamo zdaj.« Novinarko, ki seveda ne postavlja nobenih sitnih podvprašanj, poduči še o tem, da je bila »Stalinova krivda v tem, da je hotel biti kapitalist. Če bi bil dober komunist, tega ne bi počel«. Skratka Stalin je izdal lepo idejo. Zgodbo o dobrem Leninu in hudobnem Stalinu vsaj malo starejši poznamo iz socialističnih šolskih klopi; ne zgodovinska evidenca ne resne filozofske analize, ki govorijo zoper to, da Stalin pomeni odklon od pravega komunizma, Vattima ne prepričajo: z iskrivo intelektualno avtoriteto nam jo v času primerni obliki pove še enkrat. Tudi tistim, ki sta nam Vattimova odločna lahkotnost in vzvišenost nad realnostjo že zdavnaj vzbujala pomisleke o tem, da utegne biti njegova misel kratke sape, ta potrditev seveda ne prinaša zadoščenja. Še posebej zato ne, ker gre vendarle za pomembno figuro sodobnega evropskega intelektualca. »Nič ni nedoumljivejše od človeka,« poje zbor tebanskih starcev v Sofoklovi Antigoni. Ko sem prebral ta intervju, sem mu znova prikimal.

Miselna konciznost morda ni ravno glavna odlika, ki jo pričakujemo od Vena Tauferja, še posebej kadar nastopa v močno medijsko ozvočeni aktivistični vlogi predsednika društva slovenskih pisateljev; toda včasih se zdi, da bi kakšno malenkost kljub vsemu le moral opaziti. Pred tedni (10. 5. 2014) se je na že prej omenjenem portalu MMC pojavila njegova kolumna, nastala ob 25. obletnici 2. Majniške deklaracije in 10. obletnici članstva Slovenije v EU. Na slovensko resničnost, naslikano v apokaliptičnih tonih, se iz nje usuvata moralični ogenj in žveplo, vmes je nekaj stavkov, ki se zdijo prepisani z agende kontinuitetnih strank, za intelektualni presežek je navržena še kakšna velika resnica, povzeta po notranjepolitičnih rubrikah t. i. dominantnih medijev. A tudi če zatisnemo eno veko in pol in ne opazimo vsega tega in podobnega, še vedno bode v oči logika njegove ključne ugotovitve: slovenske stranke »niso prišle niti koraka dlje od nekdanje partije«, ki si je lastila celotno državo, ker da jih je ena sama »slepa grabežljivost, klanska privrženost sebi in ‘svojim’, penasto sovraštvo do drugega in drugačnega«. Tauferju je tu ušla drobna malenkost: namreč to, da je bila v socialističnem sistemu stranka ena sama (in se zato, povsem logično, tudi ni imenovala stranka, temveč zveza komunistov), v demokratičnem pa jih je več; medsebojni »spopadi«, kritika in nadzor različnih političnih združenj so ravno smisel demokracije; zato niti ustanavljanje strank niti kritiziranje aktualne oblasti (vsaj načeloma) nista več kaznivi dejanji. It makes all the difference in the world, kot se reče v jeziku, iz katerega Veno Taufer tako vztrajno prevaja poezijo. Malenkost, ki jo je preskočil, konstituira razliko med nedemokracijo in demokracijo.

Seveda daje tako rekoč vsaka vrstica v njegovem besedilu slutiti, da ne gre za spregled, temveč za premišljeno retoriko, za žargon pravšnjosti v času socialistične rekonkviste Slovenije. »Vsenaokrog brezup, apatija, strah in zbeganost, da so razpadle vsakršne vrednote. So. In pogubno so začele razpadati na samem začetku in prav na vrhu in z vrha navzdol,« in vse to »se je skotilo v strankah,« se razlegajo težke, črne besede. Torej se je vse skupaj začelo s pojavom strank? Prej pa so »vsakršne vrednote«, vključno s človeškim dostojanstvom, očitno obstajale? Kdaj že? Kje že? V času tiste ene »stranke«, ki je bila po Tauferjevih lastnih besedah »glasno in tihoma mnenja, da je njena last tudi sama država«? Kako torej: ali logika šepa ali je podivjala v ideološkem transu? Retorično vprašanje … Zaključni stavki, pretnja tistim, ki so nekoč protestirali zoper Kučanovo odlikovanje Ljuba Bavcona, enega avtorjev kazenskega zakonika, ki je ščitil nedemokratični jugoslovanski družbeni red, so zato skorajda nepotrebno pojasnilo, za kaj v resnici gre. Navsezadnje potemtakem tudi ne more biti presenečenje, da so vremenske razmere v društvu, ki mu nekdanji glasnik srednjevropske ideje v literaturi načeluje, takšne, kakršne so: v višjih legah prevladuje zmerno do pretežno nenadarjeno, pogoste pa so politične nevihte z močnimi ideološkimi nalivi.

Slabe ideje potrebujejo dobre ljudi, da bi cvetele v njihovi senci; od njih pa večinoma živijo ljudje, ki niso takšni. »Svobodo« leta 1945 v Ljubljani je označila sirena, ki je običajno znamenje naravne ali vojne nevarnosti. Komu gre pripisati to ironijo: novim oblastnikom ali zgodovini? Težko vprašanje; a bistveno je nekaj drugega: prihod slabih idej tudi danes naznanjajo sirene, ki pa seveda ne svarijo pred njimi, temveč z oglušujočim moralizmom preganjajo pamet. Slišali smo grožnje prof. Vattima s kalašnikovko in Tauferjevo vseslovensko škripanje z zobmi. Kaj naj si ob tem mislimo? Verjamemo, da avtorja verjameta svojim izjavam? Se nasmehnemo? Upamo, da se bodo potrgane niti misli nekoč spet ujele in bomo spet brali filozofijo in poezijo? Kaj naj storimo? Naj ob zvoku siren stečemo v zaklonišče ali na ulice? Nič od tega; dobri ljudje si ob njih zamašijo ušesa, da bi lahko še naprej mislili. In preživeli. Da, tudi preživeli.

1 Cuadernos para el dialogo, 27. marec 1976.

Pripis uredništva: Prispevek je bil prvič objavljen v reviji Zaveza.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


39 KOMENTARJI

  1. Zelo tankočutno kot se vsem velikim mojstrom jezika pritiče! Že dolgo se sprašujem, kam so izginili vsi tisti slovenski razumniki in umetniki, ki znajo v vsakem času ohraniti primerno integriteto in distanco?

  2. V hudi krizi je javni diskurz med demokratično in nedemokratično usmerjenimi intelektualci (na mednarodnem polju). Medtem ko so prvi še vedno prepričani, da se da svet spreminjati z odprto diskusijo, v miselni atmosferi drugih nenehno lebdi v zraku nasilje (Senegačnik prepričljivo pokaže na Beneta, L. Jurija, Vattima, Tauferja). Še prej pa gre za potvarjanje realnosti do tiste mere, ko lahko nasilje postane upravičeno.

    Nedvomno je, da vse nas, ki se kakorkoli trudimo v javnem življenju, boli vsaka, tudi najmanjša krivica. Nedvomno je tudi, da je veliko kapitalistov (naj jih pač nekako imenujem) psihopatov in sociopatov, ki nimajo kapljice razumevanja za druge. Nedvomno je tudi, da vsi iščemo nek idealen sistem, kjer bi vladali ljudje z veliko začetnico in bi bili hkrati zgled za ljudi, ki k temu visokemu cilju rastemo.

    Drugo je realnost. Meni veliko povedo statistični podatki. V zgodovini je bilo preveč nepotrebnega prelivanja krvi, pred vsemi stoletji pa prednjaći prejšnje stoletje, kjer po vseh nečloveških diktaturah lahko govorimo o četrtem oceanu, oceanu krvi.

    Slovenci imamo svojo zgodbo treh diktatur. Nedvomno je, da je bil daleč najhujši komunizem, ki je za seboj pustil pravo moralno-etično razdejanje. Podpornike prejšnjega režima lahko razumem, da je bilo njim tedaj res OK, vendar le do točke, ki prinaša informacije o resnici. Ko izveš resnico, preprosto ni več opravičila za tvojo nadaljnjo podporo, ker mene od te točke naprej še najmanj zanima to, kako si se ti imel v prejšnjem sistemu. Mednarodna skupnost, ki ji Slovenija pripada, je prežeta s konvencijami, deklaracijami, resolucijami, skratka pravili, ki uravnavajo naše medsebojne odnose. Pravila gredo na vsa področja in na njih v vse njihove pore. Zapisano je npr., kako se ravna z vojnimi ujetniki, kakšni so načini vojskovanja … Vseh teh pravil ne bi potrebovali, če na svetu ne bi bilo nasilja. Že vnaprej vemo, da bo nasilje, zato smo se s pravili preventivno ogradili od njega.

    Toda, moje glavno vprašanje je, kako se ograditi pred nevidnim nasiljem? Na primer Žižkovo nasilje je skrito v plašč nekakšne, zame srhljive ironije, ki kot da je z nevidno nitjo povezana direktno s peklom. Tudi Luka Juri se v bistvu izgovarja z nekakšnim humorjem. Podobno je z ostalimi naštetimi v Senegačnikovem članku. Vključno s Tauferjem, katerega članek ni nič smešen, vendar nekakšen humor nadomešča nekakšna znanstveno-fantastična slikovitost.

    Demokratični intelektualci so pravzaprav venomer v zgodovinski vlogi Jezusa Kristusa – za njimi v stopu hodu nevidni križ, ki lahko – v trenutku, ki bo za to primeren – postane viden ter “oživi”.

    Mene prepričajo statistični podatki (to je pravzaprav edini argument, ki ga imamo v rokah zoper te nedemokratčne šaljivce). Recimo: Vsakodnevno smo priče pravim navalom novih in novih beguncev, pa iskalcev zaposlitve idr., kam? – na gnili zahod! Nihče ne beži v nasprotno smer!

    Sam se glede nasilja še vedno brzdam. Toda že dolgo nimam rdeče vrtnice v gumbnici. Nimam tako dobrih živcev kot podporniki Janše pred sodiščem.

    • Zelo dobro se strinjam. Do zadnje besede skupaj vse popdiram. Se pa ob tvojem pisanju sprašujem, ali lahko
      “mislece”, “razumnike” in politkomisarje socializmov: komunizem, fašiszem , nacizem ( od katerih so najhujši rdeči fašisti ali rdeči socialisti) npr. Vattimo in Taufer ( da ne omenjam celega društva pisateljev in Makarovičevo – ki ima katolike samo za to, da ji prisilno nakazujejo denar za njene vseživljenjske privilegije – drugače pa jih sovraži kot nacistka ali komunistka) zgoraj – sploh imenujemo intelektualci kot jih ti zgoraj imenuješ zelo strpno: nedemokratični intelektualci.

      Kako so intelektualci, če so to parazitski hlapci: ko jim odrežeš davkoplačevalsko pipico denarja, poživinijo.

      Človek, ki zagovarja totalno ZLO ( kar socializem v osnovi je), ki je tako perverzno, da se ponuja kot dobra ideja in kot pomoč revežem, delavcem ,malim ljudem, v resnici pa je odurno izkoriščanje človeka s počasnim izčrpavanjem z velikimi davki in nezadostnimi storitvami.

      Jih lahko imenujemo intelektualce. Vem, da je tudi Hudič lahko zelo pameten intelektualen.

      Če je Veno Taufer intelektualec, ali Slavoj Žižek, potem je tudi Himmler intelektualec.

        • SE strinjam zato, ker se je že marsikak filozof spraševal, ali sta lahko vrhuinski umetnik ali znanstvenik zločinca?
          Moj odgovor je: NE!
          Zakaj pa bi to lahko bila?

          • Napuh je vsekakor oče vsega zla. A glede na to, da smo na področju dobrin, ki so nepravično porazdeljene, bi prej rekel, da gre za pohlep. V Sloveniji smo prazaprav priče kolektivnega pohlepa, ki se ga mnogi niti ne zavedajo. Z vsemi sredstvi branijo ustaljen kalup pogače, ki je dodeljena vedno enim in istim. Niti na kraj pameti jim ne pade, da bi pogačo delili s fašisti, domobranci, belogardisti in izdajalci. Zanimivo pri vsem pa je, da skupaj z novimi informacijami prihaja prava Resnica, ki ima veliko povedati o tem, kdo je dejanski kolaborant in izdajalec (slovenski boljševiki). Mene Resnica ni ne vem, kako presenetila, ker sem že zdavnj vključil logiko. Če človek tako ponižuje drugega človeka, da mu ne da niti živeti (to velja tudi za skupine), je povsem jasno, da je z njim že od prej nekaj hudo narobe. Po mojem gre pri boljševikih in njihovih naslednikih (pa še marsikoga se dotaknejo njihove vibracije) za travmo, ki sega bogve kam v stoletja, morda tisočletja. Tako globoko je vse skupaj, da skoraj lahko govorimo o njihovi naravi, čeprav je taka oznaka morda že malo bogokletna.
            Samo en primer: Ko je Klemen Jaklič, dvakratni doktor, v neki predvolilni oddaji začel govoriti Resnico, to je, da zaprtje Janšer odločilno vpliva na volitve, je kamera pokazala Darka Štrrajna, kako vije oči v zrak, kmalu pa je tudi izbruhnilo iz njega, kao, zdaj se ne pogovarjamo o tej temi. Pridružila se mu je teatralno bahata voditeljicain s skupnimi močmi so Jakliča utišali.

            Ni šans, Resnica, ne samo da ni dobrodošla, utišali jo bomo z vsemi sredstvi.

            Ker pa poznamo ljudi in njihove slabosti, lahko napišemo tudi takole: Pogača bo še naprej namenjena samo enim istim.

            Bistvo zdrave deokratične družbe je, da država in vsi ostali faktorji investirajo v resnično zdrave, preverjene in uresničljive dobre ideje, ki prispevajo k razvoju in standardu ljudi. Lepe ideje (ta termin si velja zapomniti) pa niso nič drugega kot cinični komunistični prebliski, besedno žongliranje, na dnu katerih se skriva upor Bogu.

          • Človek nosi v sebi tako dobro kot slabo (zlo), tako dobro kot greh. Zato se v njemu odvija doživljenski boj proti grehu.In noben poklic ga ne reši tega boja, v katerem obvezno pada. Na njemu pa je, da po padcu vedno vstane. In noben poklic ga ne obvaruje tega padca, ki je lahko celo kriminal.

            Človek brez greha? Menda je bila to Marija, Jezusova mati. Ampak to ni obvezno verovanje po katoliškem nauku.

  3. »Slabe ideje potrebujejo dobre ljudi, da bi cvetele v njihovi senci; od njih pa večinoma živijo ljudje, ki niso takšni.«
    V starih časih so ti dobri ljudje bili dobri retoriki, danes potrebuješ samo dober marketing.
    Vsekakor pa je ideja, ki preraste v ideologijo eden večjih problemov človeka. Človek brez idej ni človek, z idejami hitro posnete njihov suženj, poleg tega človek pripada družbi preko ideološke opredelitve. Problem pa ni samo intelektualne narave, predvsem postane čustven problem, kot bi rekel Paul Veyne ideologija poteši čustva ne pa razuma. Poleg tega ideologija ljudi zapira same vase in v izolirane samozadostne družbe, ki jih moti ostali svet. Seveda so različne stopnje od izmov 20 stoletja in fundamentalizmov 21 stoletja do bolj navidezno benigne potrošniške ideologije. Papež Frančišek je v zadnjem letu do dobra orisal, kako lahko tudi krščanstvo zdrsne v ideologijo z vsemi negativnimi lastnostmi.

    • Vplivom te “ideje” na človeka se posveča G. Soroš v knjigi Kriza globalnega kapitalizma in ugotavlja da v tem pogledu obstajata dve skupini ljudi. Ena ki priznava da je človek zmotljiv in da je sposoben priznat napake in drugi ki so tako zelo prepričani v svoj prav, da so pripravljeni storit vse da ta svoj prav uveljavljajo do konca, ne glede na posledice.

  4. Odgovarjam Lucijanu in Pavlu.

    Strinjam se z napisanim. Vse razumem, kar hočeš povedati. Vseeno se včasih zdi, kot da smo na nasprotnih bregovih. Zakaj? Mogoče zato, ker jaz zelo malo spremljam, kar govorijo in počnejo na levici. Zato, ker so mi tako bedni, da nimam niti časa, niti volje. Pravzaprav politiko spremljam skoraj izključno s tega portala. Zato sem verjetno malo informacijsko podhranjen. Niti ne poznam prav dobro vseh trenutnih protagonistov, niti ne vem vsega, kar izrečejo. Mogoče tudi zaradi tega nisem toliko jezen na njih.

    Mislim, da zaradi tega nisem nič prikrajšan. Kvečjemu na vse skupaj gledam z malo drugačne perspektive kot večina ostalih. Ker nisem toliko fokusiran na zlo, ki prihaja od socialistov, vidim še (mogoče hujše) nevarnosti drugod.

    Naša država se je znašla v totalnem razsulu in še drvi vanj. Socialisti so krivi, ampak od njih ni pričakovati niti rešitve niti umika. Kakšna anti-revolucija bi prinesla še večje zlo. Situacijo bomo zmožni rešiti edino s celostnim in krščanskim pristopom. Socializmu bo treba osušiti korenine. Njihova ideologija se napaja v strahu pred kapitalizmom in imperializmom. Najprej bo treba razumeti njihov strah, potem pa iz kapitalizma odstraniti vse, iz česar se socialistični strah napaja. Pogledati po treba tudi, v kakšnem okolju je socializem sploh začel. Lahko bi se reklo, da moramo očistiti pri sebi. Mi, ki se zavzemamo za svoboden trg in za demokracijo, moramo poskrbeti za njuno očiščenje in vzpostaviti pravilno ravnovesje. In njihov strah bo postal votel in utopija se bo posušila.

    Trdim, da bi se to že zdavnaj zgodilo, ko desnica ne bi bila tako grešna. Po drugi strani pa drugače kot s potrpljenjem najbrž niti ne bo šlo. Vzporednice z Izraelovim pohodom v obljubljeno deželo se mi zdijo zelo aktualne.

    • Jaz sem si tudi že dostikrat rekel, da ne bom več spremljal ultralevičarskih medijev, toda hočeš nočeš berem teletekst, skoraj slučajno ujamen poročila ali pogovorne oddaje na televizijah in, prav tako bolj slučajno, preberem kakšno grozno zadevščino o Janši ali Cerkvi v Delu ali Dnevniku, da vem zakaj gre, kadar pride protesta na pomladni strani.

      Pri ocenjevanju medijskih izdelkov pa mi je v veliko pomoč logično razmišljanje. Samo preberite Kučanova pisma bralcev v Demokraciji, Reporterju in Družini v zadnjem letu. Piše – zdaj je to popularno – indično, kot bi si sproti izmišljeval. Sploh ga ne moreš obtožiti laganja, ker v njegovih sestavkih ni ne kraja ne časa, s čimer bi se lahko česa oprijel. Njegov namen je dvojen: dvigovanje tlaka demokratom, hkrati pa njegovo drobljenje vedno najde pot v srca volilnih slabičev. Meni v takšnih primerih logika pove, da s takšnim zarotniškim pisanjem nekaj ni v redu, da ima pisec ne le nekaj za bregom, ampak je njegov edini cilj razburkati duhove. Seveda so Kučana že zdavnaj razkrinkali kot strica stricov, jaz ga imam preprosto za zaprisežega negativca.

      Hočem povedati to, da sodim ljudi (tudi politike) po odprtosti srca in jasnosti besed. Politika še vedno ostaja k…., prav zato dopuščam večjo medijsko “sočnost” kot na drugih področjih. Toda, kar so naredili z Janšo v slovenskem režimskem medijskem prostoru, po moji oceni za stokrat presega dopuščeno. Naš medijski prostor je katastrofa oziroma, kot to zelo natačno opredeli Senegačnik, za Slovenijo še komajda lahko rečemo, da ima medije …

      • Do pred parimi leti sem bil isti. Sem in tja sem pogledal v levičarske medije, redno pa sem bral Reporter, Družino. Zdaj, kot sem zapisal, politiko spremljam skoraj izključno s tega portala.

        Človeška logika (ali razum) je čudna stvar. Pa sem z njo v zelo dobrih odnosih, da ne bo pomote. Človek je namreč čustveno in razumsko bitje. Čustva so izraz podzavestnega dela. Podzavest je tako kot morje, notri se skriva ogromno vtisov, doživetij, slik, hotenj, vsa naša zgodovina in še marsikaj. Cela množica naenkrat. Vse to nam telo poskuša sporočati prek čustev. Ampak čustva niso ravno razumska in pogosto se motijo. Zato imamo še razum. Naš razum pa nikakor ni sposoben obdelati ogromnega števila dražljajev, ki jih telo zaznava v vsakem trenutku. Niti ni sposoben logično povezati vsega, kar se skriva v podzavesti. Tega je enostavno preveč, razum pa lahko obdeluje samo eno misel naenkrat. Človek lahko čustva tudi ignorira, vsekakor pa je zanj precej bolje, če mu uspe razum spoprijateljiti z njimi. Kar pa sploh ni tako enostavno. Tudi če se zelo trudi je to dolgotrajen proces.


        Kar si napisal o Kučanu, se strinjam. On lahko govori resnico, ampak vprašati se je treba, kaj njegove besede pustijo v srcih (v podzavesti) različnih ljudi, ki ga berejo. Jaz bi tvoj stavek samo rahlo spremenil: “Njegov namen je dvojen: ZBUJANJE SOVRAŠTVA demokratom, hkrati pa njegovo drobljenje vedno najde pot v srca volilnih slabičev.”. Po besedah je človeka težko soditi, bolj zanesljivo je pogledati na rezultate njegovih del.


        Še ena poenostavitev je, katere se pogosto poslužuje razum, da laže obvladuje situacijo. Postavi se v določeno perspektivo (oz. prevzame neko vlogo), s katere gleda na svet.
        In kaj zamerim desnim časopisom in volilni strategiji SDS-a? Da nas stalno tlačijo v vlogo žrtve, reveža, ki se ne more braniti. Tudi cerkev.


        In kje so razumniki? Nekateri so že opravili svoje poslanstvo. Nekateri pa še rastejo. V kaj bodo zrasli je odvisno od nas. Ali jim bomo dali dovolj svetlobe, varnega okolja in pravih hranil?

        • J !

          Jaz stvari gledam malo drugače.

          Prvič, govorjenje ali pisanje je pomemben del pri “funkcioniranju” politika, čeprav je v penziji. Zato so pisma bralcev Kučanova dejanja, za katera praviš, da so edino merilo.

          Drugič, logika mi pravi, da niso vsi politiki (in mediji …) glih. Če demokratični mediji uporabljajo “kričeč” jezik, je to le zato, da se jih v tej slovenski medijski godlji, ki pa brezkompromisno podpora režim, vsaj malo sliši.

          Še enkrat poudarjam. Ljudje smo polni napak. Tudi politiki so ljudje. Zato je tudi v politiki, vsakršni, veliko človeških lastnosti. Toda jaz razlikujem med skušnjavo in zavestno spletko. Režim je glede slednje napravil pravo znanost.

          • Ne razumem, kaj gledaš drugače. Zakaj obračaš besede in mi obešaš nekaj, kar nisem nikoli rekel?

            Kako razlikuješ med skušnjavo in zavestno spletko?

          • J, ne razburjaj se kot kakšna baba. Jaz stvari vidim drugače od tebe, ker ne trpam vse v isti koš. Stranke SDS (tudi nekaterih članov NS1) in večino mnenjskih voditeljev v Cerkvi in demokratični civilni družbi (in še koga) ne razumem, kot da nas tlačijo v vlogo žrtve in revežev, ki se ne morejo braniti. Problem pa je slediti Bogu in se zato odpovedovati nasilju (oziroma bolj precizno povračilnim ukrepom) kot odgovoru na neznosne provokacije in norčevanje komunističnih šaljivih spak. Bog bi lahko z enim dihom uničil (ukinil) zlo, vendar tega ne stori, ker bi kot zakonodajalec kršil svoj zakon o svobodni volji. On nam ne ukazuje, ampak zapoveduje, kar je v tem primeru enako ponudbi. Če sledimo Bogu, potem mu moramo biti čim bolj podobni. In če smo mu podobni, se stvari na slovenski demokratični strani ne morejo razvijati drugače kot se. Sam sem optimist. Po 24 letih od prvih demokratičnih volitev, sem tokrat volitve prvič čutil kot resnično demokratične. Toda, da se razumemo, ne navzven (navzven so bile pravi posmeh zdravi pameti), ampak v substanci. Ob vseh zarotah komunističnih šaljivih spak se sliši to paradaksolno. A čisto intuitivno čutim, da je za stranko SDS glasovalo slabih 200 tisoč ozaveščenih Slovencev, ki so volili demokracijo in Evropo. Te ljudi čutim kot pokončne ljudi, očiščene vseh komunističnih bolezni ter kot zdravo podlago, ki bo rasla in se razvijala v pravo smer.

            Za te ljudi je konec volilne zmede, ki je vedno v korist režima.

          • Saj se ne razburjam. Samo napisal sem popolnoma nekaj drugega, kot me ti razumeš. Praviš: “Prvič, govorjenje ali pisanje je pomemben del pri “funkcioniranju” politika, čeprav je v penziji. Zato so pisma bralcev Kučanova dejanja, za katera praviš, da so edino merilo.” Pisma bralcev so vsekakor Kučanova dejanja, niso pa njegova dela. Njegova dela so jezen in zmanipuliran narod. To je bistvena razlika. Napisal sem celo “rezultat njegovih del”.

            To kar mi praviš pod drugič in tretjič nima veze z mano.

            Drugače se pa precej strinjam s tabo. Debate pa zdaj ne bi rad širil.

        • J, pri tebi me moti to, da že dolgo ne bereš Družine, Demokracije, Reporterja … Si po nepotrebnem zagrenjen. Veš zakaj? Ker Povsod, celo v teh medijih, lahko najdeš samega sebe. Jaz sem bil prav tako že na na neki nevtrslni točki, kjer mi je kar pasalo biti, vendar sem spoznal, da je veliko ljudi dobrih in da sem, če jih zaradi svojega egoizma negiram, jaz tisti negativec, v katerem vidim druge.

          • Spet mi nekaj obešaš in se moram braniti.

            Nisem zagrenjen, niti jezen. In to zato, ker ne berem veliko časopisov. V Družini, Demokraciji in Reporterju je veliko dobrih člankov in kadar vidim v njih kaj dobrega, pogosto tudi preberem. Res pa so se mi v neki točki zamerili. (V neki točki se mi je zamerila tudi Cerkev, ampak jaz je za razliko od mnogih nisem zapustil.)

            Kar zamerim vsem tem je, da je v njih tudi ogromno tega, kar si ti zelo dobro opisal pri Kučanu.

            In ti sam si zgoraj zapisal: “Sam se glede nasilja še vedno brzdam. Toda že dolgo nimam rdeče vrtnice v gumbnici. Nimam tako dobrih živcev kot podporniki Janše pred sodiščem.”

          • @j: ne vem kako ti uspe ne biti jezen in ne biti zagrenjen.
            Če se spomniš, sem bil pred kakšnimi 10 meseci jaz tukaj gor na forumu tako razpenjen, da sem pozival, da je treba ustanoviti vojaško odporniško gibanje v ilegali.

            Še vedno mislim, da bodo šli rdeči socialisti tukaj do konca in da bo prišlo do zelo umazane državljanjske vojne, saj bodo začeli množično pobijati vse, ki se ne uklonijo rdečim fašistom oz. ki se do sedaj niso.

            Se strinjam, da imata Demokracija in Reporter ter tudi Družina veliko dobrih člankov, še posebej gostujoči avtorji so kvalitetni. Glavni problem pa je kot danes Frankl na Financah piše: da ljudje, ki so pisci, člani SDS: da so po duši tudi sami socialisti, ne pa pravi desničarji, sredinci in levičarji.

            Ko sem bil pol leta po bolnicah, sem iz dolgčasa ves čas kupoval Reporter. Žena je bila jezna, da to kupujem, ker “samo pluvajo in blatijo”, da se nalezem negativne energije. Pa je moja žena od domobranca hči.

          • J, imaš težave s preganjavico? Kar nekajkrat si me opozoril, da ti nekaj obešam. Kako naj pišem, da ne boš imel občutka zanke okrog vratu?
            Napisal sem, da stvari vidim drugače, ne pa, da jih tudi ti moraš videti take.

          • Ali moram res stokrat ponoviti.

            Nisem jezen, zato ker ne berem stvari, ki bi v meni zbujali jezo.

            Jezus tudi ni bil jezen, poskušam ga posnemati. Če nisem jezen, še ne pomeni, da nisem borec. Tudi ne pomeni, da sem čisto miren. Ker malo manj berem, se vame useda manj stvari, ki bi mi vzbujala jezo in zasedala razum. Tako mi včasih uspe celo kaj zanimivega napisati. Kaj, kar je izven okvira teh ali onih medijev.


            In kot borec si želim imeti čim več zaveznikov na svoji strani. In skrajno bedasto se mi zdi delati sovražnike iz tistih, ki niso. In še bolj bedasto je imeti za zaveznike tiste, ki to niso. Treba je ločevati vsakega posebej. In predvsem vedeti, da smo ljudje samo ljudje.


            Evo, sem našel nekaj v Ps 69:
            “Ponižni vidijo, veselijo se;
            vi, ki iščete Boga, naj oživi vaše srce.”

            Vzemita si ČAS za cel psalm. Krščanska modrost nikakor ni za v kanto.

          • Ko že govorimo o moji jezi. Ali hočeta reči, da se jaz tukaj gori nikoli ne razjezim? Se, ampak se klub temu skušam brzdati, da ne napišem preveč neumnosti.

        • ….”Človek je namreč čustveno in razumsko bitje. Čustva so izraz podzavestnega dela. Podzavest je tako kot morje”….

          samo dodala bi, če lahko … določenih čustev se zavedamo, enih se pa ne ker so “skrita” v podzavesti.

          • “če lahko…”
            Lepo prosim, saj jaz sem samo navaden komentator, z veseljem slišim tudi kakšno meni nasprotno mnenje in bi priznal tudi kakšno mojo zmoto ali pa samo pojasnil nejasnost.
            Pri Lucijanu me jezi, ker piše kar ene trditve, kakšen da sem.

            Drugače pa pritrjujem tvojemu dodatku.

      • Ne vem kdo je že Kučana opisal z eno samo besedo : Spetirmacher – morda ameriški veleposlanik.

        Kučanu in komunistom težko priznamo, da so politiki. Ker ne delajo za dobro skupnosti, Slovenije. Prav tako se z drugače mislečimi ne pogovarjajo, dogovarjajo, usklajujejo, sprejemajo kompromise.

        To je mafija. Same spletke. To ni politika. Politika je v prvi vrsti delo za skupno dobro in usklajevanje svojih programskih ciljev z nasprotniki, da vsaj nekaj dobrega lahko spraviš večinsko skozi.

        Komunisti se nikoli niso usklajevali. Če se niso med sabo pobijali, pa so se manipulirali, lagali. Grozna družba. Kot kak dvor. Kdor je najboljši spletkar, manipulant, obrekovalec, kdor ima največ umazanih informaciji o vseh pomembnih akterjih -ta je najmočnejši.

        • Pozabil sem dodati, da so ti dvorjanski spletkarji naj bolj uspešni, če so zelo kruti, debelokožni, sociopatski ( psihopatski).

          Janša govori, da je Kučan najbolj nevaren. Ne vem, če.

          Kar sem jaz iz medijev potegnil je Gregor Golobič največji manipulator, saj je dejansko vodil LDS iz ozadja skoraj 20 let, pa še PS in prej Zares.
          Koliko je Golobič podrejen Kučanu ( daljinsko voden), velja pa za najbolj sprijenega, pokvarjenega.

          Imamo pa vedno bolj butaste, agresivne in histerične spletkarje ( kot bi gledal TI SI ZVEZDA : častihlepne in nore pubertetnike, ki v 1 minuti hočejo postati svetovna zvezda iz čisto neracionalnih predpostavk) , katerih predstavnica je AB, ki je včeraj naredila prozorno politično in informacijsko spletko s EU komisarjem – ki ji še vedno 80% volilnega telesa verjame:
          http://www.pozareport.si/?Id=necenzurirano&View=novica&novicaID=20634

          • STA je podbno kot Severno Korejski mediji, ki so objavili, da je njihova reprezentanca v nogometu na SP v Braziliji v ffinalu premagala Brazilijo s 12:0.

            STA Butalcem sporoča, da je včeraj nogometna reprezentanca Slovenije premagala Nemčijo s 9:0 – kot se nekdo norčuje na TW ( menda Liberatarec).

        • Ja, ampak poglej njegovo dvojno spletko od daleč.

          Njegov namen je zbujanje sovraštva pri demokratih. Moraš priznati, da mu dobro uspeva.

          Demokrati so sovražni, zato pri ljudeh zbujajo nelagodje. In demokrati niso izvoljeni.

          Demokrati se jezijo na ljudi: “kako ste neumni, a ne vidite očitnega.”. Seveda se stik z volivci trga. Ta krog se parkrat obrne in polomija je popolna. Nazadnje demokrati postanejo cinični zagrenjenci.

          Poleg vsega tega demokrati zaradi stalne usmerjenosti pogleda v sliko iz preteklosti nimajo časa za analizo sedanjosti. Preteklost bomo seveda morali rešiti. Ampak šele, ko bomo trdno v sedlu sedanjosti. Kot sem že utemeljil v sosednji temi, čisto dovolj bo, če bomo demokracijo in politiko v naših glavah očistili vsega, kar ne spada zraven.

          • Kučan mi deluje spletkar, a min ni ravno pameten.

            Demokrati morajo prevzeti odgovornost za SVOJA DEJANJA na svoja ramena. Če te eden sprovocira in jaz odreagiram kot si je on zamisli, potem sem butec.

            Glavni problem pri “demokratih” je, da so še vedno prepojeni s socializmom. Ker tega pri sebi ne odpravijo, se še toliko bolj histerično zaletavajo v rdeče socialiste. Klin zbijajo s klinom.

            Drugi problem pa je zlizanost ( tako vrha cerkve kot vrha SDS) – tega pomisleka se ob 20 letnih KATASTROFALNIH ( ne gre za napake, temveč ZLE strategije!!!!) rezultatih se ne morem več znebiti.

            Spomnimo se kako je skrajni nemški populist Haider prišel na vrh in vztrajal na vrhu. Pomagal pa si je z našimi komunisti. Ves čas so se po medijih napadali, v tajni diplomaciji pa so si delili posle ( tajni sestanki Drnovšek -Haider).

            Se pravi, v prvem primeru imaš vseglih akterje pod različnimi zastavami in različnimi parolami , toda mentaliteta, socialistične vrednote, (socialistična dejanja: kolektiv, Firer, enako mišljenje, ne maramo dvomov, kritičnega mišljenja, nobene samokritike, kdor ne pritrjuje vodji in kolektivu je izdajalec, je podtaknjenec, je tuj agent, je notranji sovražnik). Mentaliteta, butavost, nesposobnost, paranoičnost so enake. Dejanja pa so agresivna, sovražna in nereflektirana, brezciljna, samomorilna.

            Na drugi strani pa je ves ta lutkovni teater odigran za butce, ki jih zgoraj opisujem. Zadaj pa so preko raznih mafijskih družb podeljeni razni fevdi, vrtički, seski države. Vsi imajo interes, da se nič ne spremeni. Ker vsaka sprememba pomeni, da po igri ničelne vsote ( to logiko peljejo socialisti in mafija) nek nov akter pobere seske starim akterjem.

          • Ja, vidiš. Uporabljaš besedo butci. In kup neprijetnih stavkov. Saj niti ni važno, na koga vse to leti. Večine s takim pristopom ne prepričaš, kvečjemu postaneš čedalje bolj osamljen in zagrenjen.

            Človek itak ni ustvarjen kot visoko razumsko racionalno bitje. Tako da kateregakoli človeka lahko vidiš kot butca. Ampak Bog nas ne gleda tako.

  5. Hvala,g.Senegačnik!
    Učna snov, ki jo obdelujete v spisu, bom pozorno še bral in
    predeloval.

    V oči pa mi je padlo špičasto bruno tov.Tauferja, ki jo zaluča v ljudstvo v svojem spisu, ki ga omenjate.
    Kopiram:
    … vedno bode v oči logika njegove(Tauferjeve) ključne ugotovitve: slovenske stranke »niso prišle niti koraka dlje od nekdanje partije«, ki si je lastila celotno državo, ker da jih je ena sama »slepa grabežljivost, klanska privrženost sebi in ‘svojim’, penasto sovraštvo do drugega in drugačnega«.

    Alo, ALO, ALOOO!

    Anarhični kaos ali kaos anarhizma?

    Iz katere globeli benti zaslužni tov.Taufer?

    Današnje, demokratične, več ali manj, sprevrženo primerja s svojo satansko rdečo prekleto morilsko partijo!
    Sam komunajzar in udbovec.Kolikor sem prebral, pač. Zašvasan in ne zamrznjen, si upam misliti.
    V čem je sprevrženost in anarhistična sprijenost takega primerjanja?

    On dobro ve, da večina ljudstva ve za negativnost in prekletost njegove partije.
    On, vroč član in privrženec, jo daje v primerjavi v nič samo zato, da se prikupuje bralstvu-ampak hkrati prikrito sprevrženo bistvo je, da pljuva po demokratičnih strankah današnjega dne!

    Mislim, da se ta sodomija sprevržene perfidnosti lahko v obsegu konglomerata zla, ki ga označuje, imenuje z imenom ANARHIJA.Ne najdem drugega.

    Tako zelo sovraži čas, razmere v katere je prisiljen živeti med drugačemislečimi, svetovljanskimi, odprtimi in svobodnimi, očitno, da pljuva po vsem, po svojem in po svoji ljubezni, stranki rdeče zemeljskovsemogočne Partije in po demokratični sedanjosti in ustvarja virtualno resničnost apokaliptične žleht blaznosti, ki, da naj bi jo naj Demokracija prinašala.

    Seveda bo, presvetljenec, blaženi pripadnik posvečenih izbrancev, ki so se izvili iz krvavega boljševizma na ramenih desettisočev izneverjenih, prevaranih, izdanih
    in zmasakriranih po telesu in zmaličenih po duši, večno zanikal, da je mislil,da se lahko razume, kar sem razumel, da je mislil. Ker sem svoboden do konca, to tudi povem.Na Trafalgarju, sred Kopenhagena ali pri Prešernu na Tromostju.

    Seveda ne pove ljudstvu, da Demokracija vedno, v vsej dimenziji časa za naprej in tudi tehtano za nazaj, svobodno prinaša MOŽNOSTI, svobodno korigiranja,uravnavanje in svobodno vseobsegajoče napredovanje in s tem podaljševanje možnosti svobodnega uživanja dobrobiti življenja na planetu Zemlja v pripravi za Večnost v katero smo rojeni čisto vsi.

    Ena Partija, edina Partija, rdeča komunistična Partija, s svojimi psi čuvaji revolucije, UDBO,KOSOM, i.pd., pa te možnosti ni dajala niti v realni slutnji možnosti!
    Ustvarjena v krvi milijonov in sprovedena v življenje ob prisili, torturi, grožnji groze vsakdana, svobode življenja ni nosila v sebi, razen na papirju.

    Če sem prekratek, poglejte v NOVI RAZRED Milovana Džilasa, stiskano sveže pred dnevi.

    Pokorno javljam-Ves dobro, ljudje!

  6. Ob tako odličnem članku je nek mimogrede dodan komentar hitro na ravni nepotrebnega balasta.

    Vseeno se mi zdi zanimivo izvzet iz uvoda, kako je tak vrhunski umetnik kot Španec Juan Benet zmožen reakcij kot je bila ta opisana na Solženicina. Je pa po svoje človeško to, da vsak ( eni bolj, drugi manj), pa še tako bister intelektualec nagiba k temu, da tisto krivico, ki jo čuti na svoji koži, interpretira kot največjo krivico sveta. Pa čeprav je realnost zelo drugačna.

    En dvom imam glede Solženicinove izjave- dvomim, da je rekel, kar piše v članku. Verjetneje se mi zdi, da je izjavil, da je v Francovi Španiji več svobode kot v Sovjetski zvezi. Tudi to bi bilo namreč res. Da je v post-Francovi Španiji bilo več svobode kot v Sovjetski zvezi je namreč samoumevno, saj se je tedaj Španija, tudi po zaslugo od Franca izbranega naslednika Juana Carlosa na en-dva-tri demokratizirala in dobila že pol leta po caudillovi smrti demokratično izvoljenega predsednika vlade Adolfa Soareza. 😉

    • Za svetnika je človek lahko razglašen šele, ko odkrijejo nekaj njegovih napak, nekaj ravnanj, ki so preje greh kot krepost. Sicer je raziskava njegovega življenja pristranska in tako nepopolna za razglasitev svetnika. Tako je menda sveti p. Pij ni prenesel črncev.

      Zakaj bi bil gospod Juan čisto brez greha?

  7. “… idejo, da so ideje več vredne od človeških življenj. …”
    ====

    Tole me je takoj spomnilo na Aladarja Berglesa, ko je zagovarjal idejo komunizma. 🙂

Comments are closed.