Lepa naša domovina

59

zastaviceZadnjih dvajset let se vedno znova srečujemo z vprašanjem o pomenu in smislu slovenske države. Živimo v razmerah, ko pisana paleta posameznikov kar tekmuje, kdo bo napovedal temnejšo gospodarsko in socialno prihodnost. Slovenci kot številni drugi narodi smo v zgodovini preživeli že toliko hudega, da nas to strašenje ne sme zmesti. Ob tem ne želim podcenjevati realnosti, še manj ekonomije, resnično sočustvujem s tistimi našimi sodržavljani, ki težko živijo, ki se bojijo jutrišnjega dne.

Žal, vse prevečkrat (trenutne) težave naše domovine omejimo na ekonomsko področje, medtem ko počela vsega hudega – poraznega stanja naše demografije – skoraj nihče ne omenja preveč glasno.

Pravijo, da upanje na izboljšanje, tako kot v bolezni, umre zadnje. Menim, da je pesimizem najhujši sovražnik vsakega posameznika in tudi naroda.

Naj nekoliko parafraziram italijanskega zgodovinarja Arnalda Momigliana (1908–1987), ki je že pred desetletji zapisal, da je precej nepričakovana sprememba položaja krščanstva v 4. stoletju med drugimi izzivi pred kristjane postavila nalogo, predstaviti se širši javnosti!

Ali nismo v podobnem položaju tudi Slovenci danes. Kdo pa, razen nekaj nerazumljenih vizionarjev in seveda ameriške CIA bi pred tridesetimi leti stavil na majhno podalpsko deželico znotraj večnarodne in takrat v svetu prepoznavne “neuvrščene” Jugoslavije?!

Ob tem se je treba še posebno spomniti deleža tistih prednikov, ki imajo velike zasluge za širjenje slovenske zavesti v najtežji, to je prvi fazi te politične misli sredi 19. stoletja. Slovenci nismo začeli praktičnega slovenstva s politiko, ampak s knjigo v slovenskem jeziku, ki ostaja temelj naše kulture.

V tistem času smo bili Slovenci glede narodne zavesti in samostojnosti na približno istem kot Bretonci, Baski, Katalonci, da ne naštevam naprej. Sledi zgolj retorično vprašanje: Kje smo danes mi in kje so oni!

Danes bi mnogi radi zožili vseslovensko dejavnost v preteklosti in na žalost tudi sedanjosti golj na ozemlje današnje slovenske države, prevečkrat pravzaprav le na Kranjsko in ljubljansko območje. Kot da se slovenska država proti zahodu neha že na vrhniškem klancu, proti vzhodu pa na Trojanah. Mnoge velikane narodne zavesti, ki so delovali na narodnem obrobju, so izrinili iz narodove zavesti. Celo stroka, če hočete zgodovina, pri tem ni nobena izjema. Zame bo Slovenija prava, ne samo pravna država takrat, ko bo hvaležna svojim prednikom. Torej, ko bo v vsakem slovenskem mestu cesta ali ulica imenovana po (če hočete) Matiji Majarju Ziljskem, Urbanu Jarniku, Antonu Mahniču, Ivanu Trinku Zamejskem in drugih pozabljenih velikanih naše preteklosti. Aja, da mi ne bodo dame očitale mačizma, tudi na zaslužne Slovenke je vse preveč pozabe. Kdo pa danes v slovenskih šolah sploh omenja Marico Bartol Nadlišek (1867–1940), utemeljiteljico slovenskega ženskega časnikarstva?! Uf, saj res, pa še to smolo je imela, da je delovala v Trstu.

Ob vsem povedanem igra pomembno vlogo tudi slovensko šolstvo. To potrjuje na videz suhoparen podatek, da slovenski šolar pri pouku zgodovine sliši skorajda pol manj t.i. narodne zgodovine, kot je to povprečje pri drugih vrstnikih v EU. Potem se ne smemo čuditi zatečenemu stanju.

Naša slovenska država, naše slovenstvo je odvisno predvsem od nas, od naše vztrajnosti, od našega ponosa. Poglejmo na primer zahodno od nas, v Italijo:

V obdobju italijanskega narodnega boja za lastno državo (Risorgimento), v t.i. prvih dveh vojnah za italijansko neodvisnost v letih 1848–1861 je umrlo »samo« okrog 7000 Italijanov. Če nekako primerjamo te številke in upoštevamo velikost obeh držav, potem smo z Italijani nekje blizu, ko gre za primerjavo s slovensko osamosvojitveno vojno.

Seveda nikomur v Italiji niti na kraj pameti ne pade, da bi zaradi dokaj majhnega števila žrtev zmanjševal pomen vojn za italijansko neodvisnost, kot se to žal prevečkrat počne pri nas zaradi »samo« desetdnevne osamosvojitvene vojne leta 1991 in dokaj majhnega števila žrtev v njej. No ja, morda tudi zato nekateri vztrajno širijo tezo, da brez NOB ne bi bilo samostojne Slovenije…

Italijanske vojne za neodvisnost, ki so se po mnenju številnih zgodovinarjev končale šele s koncem prve svetovne vojne, so v Italiji prerasle v mit. Slednji velikokrat nima prav veliko skupnega z realnostjo, je pa pomemben za utrjevanje narodne zavesti in narodovo samospoštovanje. Podobno kot nima nič skupnega mit o Italijanih kot dedičih, če hočete nosilcih tisočletne rimske civilizacije.

Tukaj si Slovenci zabijamo avtogole. Pri nas je pojem zgodnjesrednjeveške Karantanije prerasel v mit o prvi slovenski državi. In ta mit sami vneto razgrajujemo, pravzaprav uničujemo…

Foto: Rok Ravnikar

59 KOMENTARJI

  1. Če bi bili v 19. stoletju, bi nacionalno zavest lahko gradili na mitih, tako kot so jo Italijani, danes pa to ne gre. Današnji svet je realističen. Poglejte Srbe, prav dušijo se v nacionalni mitomaniji. Na hrvaškem imajo ravno prav realistov, da mitomani popolnoma ne prevladajo. Da ni bil Tudžman tak mitoman, bi bili že zdavnaj v EU.

  2. Čas je, da se ozavestimo in prebudimo!

    Čas je že, da odvržemo hlapčevsko, vrednostno pleko miselnost, ki je malomarna do vrednot, ki krasijo vsakega zdravo samozavestnega zemljana, ki spoštuje stvarstvene zakonitosti in vrednote.

    Čas je, da prebudimo našo vest in pozitivno duhovno moč
    in zremo optimistično in ustvarjalno na pozitivne odlike naših prednikov ter našo sposobnost, da lahko ponovimo mednarodno uspešen karantanski duh!

    Prav zaradi tega, kar nam bo osmislilo življenje, bomo s spoštovanjem in ponosom:
    – v šolske učbenike uvrstili našo, vrednostno bogato zgodovino, začenši z našo Karantanijo ter poudarili pomen samostojnosti za oblikovanje svobodomiselnega in ustvarjalnega človeka

    – vtkali našo kulturno dediščino v naše vsakdanje življenje( od petja do glasbe, od folklore do običajev, od arhitekture do …
    – negovali našo zdravo narodno samozavest, ki pogojuje našo originalno ustvarjalnost in razpoznavnost
    – organizirali državne, kulturne in druge prireditve z ovezno našo narodno razpoznavno simboliko ( folkloro, pesmijo, glasbo…)

    – zagotovili, da bodo mediji, stranke in drugi družbeni nosilci, negovali plemeniti in spoštljivi čut do naše samostojnosti ter ustvarjalno sodelovanje pri uresničevanju plemenitih ciljev Slovenije

  3. Do slovenskih narodnih temeljev, moramo imeti spoštljiv in ustvarjalen odnos.

    Temu bomo prilagodili našo miselnost in ravnanje.

    Z veseljem in ponosom:

    – bomo poslušali in peli našo slovensko glasbo in pesem. Za nas bo na prvem mestu. Spoznali bomo njeno moč naše duhovne prenove.

    – bomo z zanimanjem in spoštljivostjo spoznavali zgodovino in lepote slovenskih krajev

    – bomo ustvarjali stvaritve, ki jih pogojuje naše prelepo naravno okolje, s katerimi se bomo spojili v harmoničnem ravnovesju

    – bomo spoznali, da je naša ustvarjalna sposobnost odvisna od harmoničnega ravnovesja z našim naravnim okoljem, iz katerega črpamo duhovno moč za najlepše in najbolj osupljive pozitivne stvaritve, ki jih občuduje ves svet!

    Z ve

  4. Zavedamo se, da moramo negovari slovensko dušo.

    Predniki so nam dali odlične pogoje za njeno nego.

    Poglejmo po hribih in dolinah in videli bomo kakšno veliko kulturno bogastvo so nam zapustili!

    To so tisočere cerkve kot kulturna in duhovna središča, v katerih so naši predniki kalili svoje vrednote po katerih so sloveli po vsej Evropi. To izpričujeta v svojih delih Valvasor in Slomšek.

    Mi pa to ogromno kulturno bogastvo ignoriramo in ga puščamo v ilegali. Tabuizirano je za šolnike pri izobraževanju kot tudi za turiste in seveda za nas same, ki si želimo duhovne oseben in narodove rasti.

    Negovana slovenska duša ima osupljivo moč, ker nam daje potrebno duhovno moč za uresničitev plemenitih osebnih in narodovih ciljev.

  5. Ko gre za ohranjanje in negovanje narodovih temeljev je pomembno tudi naslednje:

    – ohranjati in negovati je potrebno slovenski melos v slovenski narodni in zabavni glasbi

    – pri ohranjanju in negovanju slovenske ljudske pesmi je potrebno ohranjati in negovati dva nivoja: tistega, ki je bil značilen za tiste, ki niso imeli pevskega znanja in tistega, ki so ikmeli pevsko znanje. Slednje je značilno za tiste, ki so prepevali tudi na cerkvenih korih, ki delujejo že več stoletij. Na ta način se zagotavlja potreben razpon in kvaliteta ter poslušanost in izvajanje tega petja v vsakdanjem življenju

    – pri slovenski folklori je poterbno paziti, da se izbirajo takšna oblačila, ki so jih nosili višji sloji kar počnejo tudi drugi narodi, sicer ni zagotovljena potrebna kvaliteta in izgled

    – folklorne plesne točke naj uprizarjajo predvsem plese tiste pokrajine iz katere izhaja folklora in to na dovolj dinamičen, zanimiv način

  6. Za negovanje slovenske duše in zdrave, pozitivne samozavesti so tudi potrebne zastave, ki jih izobešamo ob praznikih in drugih prireditvah, majice in kape s slovneskimi narodnimi simboli. Vse to počnejo drugi narodi. Mi i pa ne. Kaj čakamo?

  7. Pozivam še druge komentatorje, da konkretizirajo svoje predloge, kako negovati domovinski čut in pozitivno, zdravo slovensko samozavest!

  8. Še nekaj predlogov oziroma ukrepov:
    – za vesela druženja uporabljamo slovenski izraz – veselica, ki održa samo po sebi pristno veselje, ne pa tuje izraze-žur,fešta.

    – ansambli črpajo najbolj vesele točke druženja, ko se udeleženci veselijo v krogu ali v verigah, iz naše bogate kulturne dediščine, ki nam ponuja izrazito veselična besedial in dinamične melodije
    – ko ansambli na veselih druženjih predvajajo poleg narodne glasbe tudi zabavno glasbo je ta od slovenska, ne pa tuja

  9. Domovinski čut je potrebno zlasti negovati v mestih, v katerih imajo organizatorji prireditev zelo mačehovski odnos do slovenskih kulturnih temeljev.

    Kulturna združenja in tisti, ki organizirajo prireditve, bi se morala programsko preoblikovati tako, da zagotavljajo promoviranje slovenskih kulturnih in narodovih temeljev.

    To je naša moralna, kulturna in državljanska dolžnost !

  10. Vse to pomeni le, da svoj odnos do narodnih kulturnih temeljev spravimo na normalni nivo, ki zagotavlja spoštovanje in zdravo pozitivno samozavest, ki nas odvrača od hlapčevske miselnosti in malodušja.

    Na ta način bomo spoštovali sebe in zaradi tega nas bodo spoštovali tuid drugi. Tako ravnajo vsi naši sosedje, ki so nam lahko vzgled, da ne omenjam Američane.

  11. Enostaven način negovanja domovinskega čuta in življenjskega ravnovesja z naravnim okoljem, v katerem živimo,
    je redno poslušanje radijskih postaj, ki predvajajo slovensko glasbo.

  12. Logičen ukrep negovanja domovinskega čuta in ravnovesja z naravnim okoljem, kjer živimo je, da se v nakupovalnih centrih, lokalih in drugih javnih prostorih, ki so namenjena druženju, mora v pretežnem delu izvajati slovenska narodna in zabavna glasba, ne pa tako kot je zdaj, ko se predvaja le tuja glasba, kar je psihično nasilje nad nami.

    Prebudimo se in ne bodimo več ljudje nad katerimi se izvaja psihično nasilje!

  13. Gre za naše temeljne človekove pravice !

    Še za časa okupacije so se v cerkvah in lokalih pele slovenske pesmi.

    Tujci smo v svojem domu. Kje je naše domoljubje?!

    Dovolj nam je tega psihičnega nasilja nad nami in našimi predniki!!!

  14. Spoštovani Tone.

    Govorim v imenu vseh Slovencev, ki smo prizadeti zaradi omalovažujočega odnosa do naših prednikov, do našega kulturne dediščine, do vrednot, ki krasijo in negujejo domovinski čut do Slovenije in do naše duhovne, kulturne, narodne biti.

    • Ali so vas pooblastili?
      Opozarjam samo na to, da ni okusno, če posameznik, pa še anonimen povrhu, govori v imenu neke abstraktne množice, ki naj bi bila edina pravilno misleča in čuteča. Povejte za kaj se zavzemate vi, ne pa, za kaj bi se morali zavzemati mi. Če boste prepričljivi, bomo vaše misli gotovo upoštevali. Tako, patetično nastopanje pa samo odvrača mlade od izkazovanja domoljubja. Ob osamosvojitvi je bilo dovolj domoljubov, da je uspela. Glavnina so bili rok generacija, pri kateri domoljubja še nekaj let prej ni bilo zaznati. Pravi domoljubi so domoljubi takrat, ko je treba, sicer pa mislijo na druge stvari. Tudi sam mislim, da je v javnosti izkazovanja domoljubja premalo, a s patetiko 19. stoletja in izključljivostjo se to ne bo spremenilo.

  15. O, Tone. Prav gotovo bi jih več kot milijon podpisalo peticijo, ki jo omogoča ustava, da hočejo biti gospodarji na svojem in ki tako mislijo kot jim veleva vest, ki je oblikovala slovensko dušo v harmoniji z našim naravnim okoljem in našimi predniki, s katerimi ohranjamo pozitivno duhovno življenjsko vez.

    Zakaj pa ne bi smeli ljudje danes razmišljati čutno, blagodejno do sebe in drugih.

    Zakaj bi bila boljša hladna plehkost, ki ne zna ustvarjati originalnih duhovnih stvaritev, ampak le bledi, brezdušni plagiat?

    • Kar poskusite s peticijo. Zagotavljam vam, da jih več kot milijon misli, da vse to že imajo in bi se jim zdelo smešno.
      Seveda smete razmišljati kot želite, jaz sem samo povedal svoje mnenje o tem.

  16. Sicer pa se nikogar ne izključuje.Nič hudega, če ima kdo veselje do rocka, vendar pa je logično, da je le takrat v harmoniji z naravnim okoljem in vrednotami v tem okolju, če spoštuje in ceni predvsem slovensko narodno in zabavno glazbo in pesem.

    • Zdi se mi, da od blizu niste videli še nobenega rokerja. Za rokerja je domoljubna glasba punk. V 80-ih je pankerska glasba prispevala k ossamosvojitvenemu vzdušju vsaj toliko kot narodnozabavna. To je tisto, česar desni rodoljubi ne morejo razumeti in zaradi tega povzročajo razdor in nacionalno škodo.

      • Od kod Vam mnenje, da desni rodoljubi ne marajo roka? Verjetno iz Vase domneve, da smo vsi, ki nismo levicarsko napredni, popolnoma zahojeni. Samo Vi in Vasi somisljeniki ste potemtakem sposobni razumeti vse, kar se v svetu dogaja in samo Vi morate nenehno miriti narod, v katerem je razdor izkljucno in sploh zaradi desnicarskega misljenja…
        Tone, z zadnjim odtsavkom ste se lepo razgalili.

        • Nič se nisem razgalil, ker ničesar ne skrivam. Ničesar nisem napisal o desničarskih domoljubih, samo reagiral sem na to, kar je napisal svitase.

      • No, nekaj je potrebno priznati. Rock ter izpeljanke so bile vedno gonilo progresivnih idej, s katerimi se establishment praviloma ni strinjal. Lep primer je jugoslovanska punk scena s Pankrti na čelu, pred tem pa recimo psihedeličen rock šestdesetih v ZDA (nepozabna Hendrixova izvedba ameriške himne, ki se sprevrže v zvočno alegorijo agresije demokratičnega sveta v Vietnamu). Prav tako je malo ali nič skupin, ki zagovarjajo tradicionalne konzervativne pozicije glede splava, poroke med istospolnimi, imigracije, itd.

        Tako se po mojem mnenju rock ne poklaplja preveč dobro z izključevalnostjo, ki jo večkrat simbolizira domoljubje.

      • zanimivo mnenje. Res je, da jih je več, ki bi radi izpovedali svoja domovinska čustva in svoj “enkraten pogled nanje, vendar nismo vsi poklicani, da bi o tem pisali. Darovi so različni. Nekateri ustvarjajo nove zgodbe in o njih tudi pišejo. So tudi dejanja nekaterih, ki jih bodo opisali drugi, ki jim je za to dan potreben talent. Smo tudi tretji, katerih dejanja na zemlji drugi ne bodo nikoli opevali. Mnogim se bomo morda celo zdeli nadležni, nepotrebni. Celo se jim bo dozdevalo, da je bolje, da se jih omejuje ali celo preganja.
        Kakor koli že… Nikogar ne mislim soditi in mislim da tudi vi ne. Je pa prav, da se dogodki, dela-takšna in drugačna vrednotijo in lepi zgledi postavljajo tudi drugim za zgled.
        Ravno tu se pri nas zatakne. Zakaj? Ker si še vedno niti sami sebi nismo povsem pripravljeni naliti si čistega vina.
        Članek zgoraj je dobro zastavljen in posega na rob najbolj perečemu problemu, ki ga sodeč po mnenjih malokdo prav razume.
        Brez dlake na jeziku bom najprej okrcal naše šolstvo in na sploh vso javno vzgojo v naši državi(mišljeni so javni mediji in državne šole) niso vredni, da jih pes po… No, javne medije očitno je! Od kod naj bi imeli v njih toliko rumenega tiska, hi, hi, hi… in na tem nivoju so celo delani naši učbeniki, ko poveličujejo in mitizirajo dogodke in osebe, ki se jih pošteno razmišljajoči Slovenci ne sramujemo, ker nismo krivi zanje, zavedamo pa se zelo dobro, da bi se jih morali sramovati tisti, ki še vedno v neki čudni in sprevrženi evforiji še vedno prisegajo nanje, a so bili, so in bodo Slovencem in njenim državljanom le v škodo in pogubo. Navedel bom samo tri primere in bo vsakemu, ki je vsaj malo pošteno razgledan, takoj jasno in se bo strinjal z menoj.
        Sedaj pa k primerom:
        1. dogodek: dražgoška bitka – povsem brez razloga, da bi bil ponosen nanjo. Ponosen sem na nedolžne žrtve, ki nemo pričajo, da jih je v nesrečo pahnil domači izdajalec z rdečo zvezdo in je za žrtve osebno odgovoren, saj bi brez njihovega izzivanja okupatorja mnogi od njih preživeli in njihovi domovi bi morda nepoškodovani dočakali prave svobode. Vzorčen primer komunistične “junaške” zaščite civilnega vernega prebivalstva.
        2. oseba: Franc Rozman – Stane, Tako opevan narodni heroj a njegova dejanja o njem pričajo ravno nasprotno: vzorčen primer kriminalca, roparja, izdajalca plemenitih prednikov, ki so v veri našli moč za pošteno ravnanje in za vztrajanje v preizkušnjah in tegobah življenja.
        3. novi družinski zakonik, za katerega se še vedno zavzemajo ravno tisti, ki sta jim med dogodki in osebami sveta navedena primera, ki bi se jih morali vsi sramovati, kajti po svoji naravi in moralnem vrednotenju odstopata od vseh poštenih civilizacijskih norm. Samo ta primerjava je že dovolj zgovorna, da da lahko vsakemu vedeti, kaj lahko pričakujemo od družinskega zakonika ali kateregakoli drugega podviga javne narave, če ga skupaj spravijo in zagovarjajo glede na osnovne civilizacijske vrednote tako plehki in moralno izprijeni osebki.

  17. Ne razumem logike trditve: “brez NOB ne bi bilo Slovenije”.
    A tisti, ki to izjavljajo, mislijo, da Nemčija nikoli ne bi kapitulirala, če ne bi bilo naših partizanov? Izkrcanje v Normandiji ne bi uspelo? Slovenija pa bi bila še vedno nemška? Zbogom pamet…

    Moja teza je, da, če ne bi bilo komunistične revolucije, ne bi bilo niti kolaboracije. Še več! Če ne bi bilo komunistične revolucije, ki je najbolj zloglasni vojni dobičkar, in če ne bi bilo Titovega zloglasnega “bratstva i jedinosti” bi Slovenci lahko dobili samostojno državo veliko prej.

    • Kdo bi nam jo pa poklonil, državo. Kdo od zmagovalcev v II. vojni bi želel, da v globalni politiki neznan slovenski narod dobi državo, ali pa bi se samo strinjal s pobožno željo domorodcev? Slovenija ni imela v kraljevini niti d od državnosti, še imena ne. Bila je Dravska banovina in brez tretjine današnjega ozemlja. Kaj bi bilo, če bi bilo, ne moremo vedeti, zgodovina je to, kar je bilo. Dejstvo pa je, da je k današnji državnosti pripomoglo to, da so partizani osvojili in priključili Primorsko, da so naredili federativno Jugoslavijo, v kateri je Slovenija imela vse atribute državnosti razen zunanje samostojnosti, da je Kardelj z novo ustavo naredil Jugoslavijo za konfederacijo, da je bila Slovenija vodilna ekonomska in politična republika. Vsega tega Bretonci, Baski, Katalonci nimajo in zato še nimajo države in ne zaradi kake knjige.

  18. Tone, moraš pogledati na čas oddaje komentarja , da boš lahko razumel na kaj se navezuje določen komentar.

    Zgodovinsko pravično bi bilo, da na državnih proslavah sodelujejo vsi praporji, ki so pripomogli zgodovinsko k nastajanju Slovenije ali pa le praporji samostojne Slovenije.

    Če pogledamo v zgodovino je prišlo do realnih prizadevanj in družbenopolitičnih listin za Zedinjeno samostojno Slovenijo v času pomladi narodov in kasneje, ko smo bili še pod Avtroogrsko.

    Po 1. svtovni vojni nam je ameriško vodstvo svtovali, da se odločimo za samostojno Slovenijo, pa smo bolj poslušali druge in seodločili za k o n f e d e r a c i j o Slovence, Hrvatov in Srbov iz katere pa je potem nastala Kraljevina Jugoslavija.

    Torej smo bili po 1. svetovni vojni najbližje ustanovitvi samostojne države Slovenije, pa žal to sploh ne proslavljamo, ker imamo slabo vest.

  19. Neverjetno, da je čas, takoj po 1. svetovni vojni še vedno tabuiziran, pa smo imeli praktično svojo državo, saj je konfederacija zveza držav, medtem ko je bila SFRJ federacija, torej z nižjo stopnjo samostojnostjo narodov.

    Vsekakor bi moral na proslavi sodelovati prapor Majstrovih enot in še kateri iz tistih praktično samostojnih časov.

  20. Da, 19. stoletje je bilo najbolj demokratično, cvetoče in miroljubno stoletje v zgodovini človeštva, ki se je odrazilo tudi v cvetoči, graciozni arhitekturi.

    Po njem bi se morali zgledovati, pa bi bilo konec vrednostnih težav.

    • Predlagajte, katere kolonije naj osvojimo in izkoriščamo, da bomo tako cvetoči kot v 19. stoletju.

        • Sicer vem da tebi ne pomaga, ker si pač tak kot si, ampak vseeno ti bom postavil enostavno vprašanje: Kdaj so Velika Britanija, Francija ter Španija nehale biti velesile?

  21. Se strinjam, da je danes pomembnejše, kako strniti vrste na podlagi pravičnosti in iti smelo naprej!

  22. Kdor trdi, da so njegovi edini zaslužni za samostojno Slovenijo…. to je en sam napuh!

    Zaslužni so vsi, ki so karkoli prispevali zanjo: od Trubarja, Prešerna, do pozitivnih gibaj NOB-ja, teritorialcev in še zelo dolge vrste drugih.

    Strinjam se, da je iz NOB-ja izšel totalitarizem, zato je NOB tudi umazan. Ampak dajmo raje v njem ločiti zrno od plev in ga očistiti. Ali ne bi bil že čas, da enkrat skupaj napišemo zgodovino, tako kot je bila, v vseh svojih odtenkih.

  23. Tako je. Rad bi videl, da bi končno v šolah učili tudi da so se zavezniki želeli izkrcati v Dalmaciji, pa Tito tega ni dovolil. Zagrozil je da bo to štel za vojno napoved. Potem so splanirali izkrcanje v Normandiji, z mnogo žrtvami. Takšna je bila skrunitev NOB s strani Partije.

    • Tito grdo pogleda, zavezniki pa v jok. A se vam ne zdi, da Tita in partizansko vojsko močno precenjujete?

    • Mislim da ja zavezniško izkrcanje v Dalmaciji preprečilo predvsem polžje napredovanje po Italiji zaradi zagrizenega nemškega odpora, ki simbolizira recimo Monte Cassino.

        • Dovolj je pogledat geostrateški položoj konec 1943, pa postane jasno, da je bilo zahodnim zaveznikom bolj smiselno izvest izkrcanje v Normandiji kot v Dalmaciji.

          Bistveno lažje je bilo zbrati potrebne količine vojnega materiala ter enot v Angliji kot jih pripeljati v Mediteran. Ob Rokavskem prelivu ter Severnem morju je prav tako večje število pristanišč, ki so bila sposobna prevzemati potrebni vojni material (recimo Antwerpen in Cherbourg). Prav pomanjkanje le-tega je upočasnjevalo ofenzivo na Nemčijo samo, saj začasna pristanišča v Normandiji preprosto niso mogla dobaviti dovolj goriva in streliva. Dalmacija podobne infrastrukture ni imela, pa tudi ozemlje je zahtevnejše in favorizira defenzivo. Torej bi bil ključ za izkrcanje tam zavarovana Italija. Tako pa je Rim padel šele dva dni pred Dnevom D

  24. Predhodnik je spregledal, da so se zavezniki poleg Normandije izkrcali tudi v Italiji in da je bilo očitno v planu, da se izkrcajo na Balkanu namesto v Italiji ali pa na obeh krajih.

    • V vsakem primeru je

      “Rad bi videl, da bi končno v šolah učili tudi da so se zavezniki želeli izkrcati v Dalmaciji, pa Tito tega ni dovolil. Zagrozil je da bo to štel za vojno napoved. Potem so splanirali izkrcanje v Normandiji, z mnogo žrtvami.”

      navadna traparija in pripisovanje gromozanske pomembnosti nekomu (in neki fronti), ki v resnici sploh ni odigral preveč vplivne vloge v vojni.

  25. V Mladinski knjigarni je na policah sveža knjiga, ki opisuje nameravano izkrcanje zaveznikov na Balkanu.
    Opisuje ostro nasprotovanje Tita in njegove grožnje zaveznikom,zlasti Cherchilu, da bo partizanska vojska štela kot napad na njih in se bo temu ustrezno odz,vala, če se boto zgodilo. V posledici tega bi naj zavezniki opustili ta načrt.
    Mislim, da je nasklov knjige DŽilasovi spomini.
    Površno sem je preletel pred kakšnim mesecem v knjigarni.

    POvprašajte v Mladinski knjigarni.

    • Bom pogledal, ampak ne verjamem temu. Morda je tako trdil Djilas, ampak ne vem kakšen uvid naj bi on imel v načrtovanje operacij anglo-ameriških sil na tako visoki ravni. Tega nisem zasledil še v nobeni knjigi o 2. svetovni vojni (govorim seveda o knjigah, ki so jih napisali anglo-ameriški zgodovinarji).

  26. Mogoče so s tem kje farbali Jugoslovane, z namenom povzdigniti ugled Balkanskemu razbojniku, a je to kar precej pre poceni. Svet je bil že razdeljen na vzhod in zahod in zahodnim zaveznikom ni prihajalo niti na misel, da bi kakor koli nepotrebno izzivali ruskega medveda.

Comments are closed.