Leon Veliki in koronavirus

2
Slika italijanskega renesančnega slikarja Rafaela prikazuje, kako se blizu Mantove Leon Veliki v spremstvu svetega Petra in Pavla sreča hunskim kraljem Atilom. Foto: wikipedia

Kako je papež Leon Veliki (440–461) razmišljal o sebi, Italiji in Evropi, ko so do njega prihajale novice o osvajanjih hunskega kralja Atile? Vse od 1. stoletja naprej so hunska nomadska plemena  prodirala iz Mongolije na območje Kaspijskega jezera in Črnega morja in na začetku 4. stoletja osnovala imperij, ki je obsegal območje od Dnepra do Alp, od Južne Poljske do Balkana. Atila leta 445 usmrti svojega brata, dve leti pozneje pa si podredi celotno hunsko plemstvo. Združene hunske vojske so leta 451 že v Galiji; niso več daleč od Rena in današnje Belgije. Naslednje leto sledi napad na bogato severno Italijo. Izropajo Oglej, Vicenzo, Verono, Brescio, Bergamo in Milano.

Valentinijan III. (419–455), cesar zahodnega rimskega cesarstva, ves prestrašen napoti k Atili svoje odposlance, ki jih vodi paže Leon Veliki, največji papež v obdobju med sv. Petrom in Gregorjem Velikim (590–604). Pri Mantovi pride do srečanja, po katerem se Atila odloči, da zapusti Italijo in ne nadaljuje z osvajanjem Rima. Ali Atila sprejme odločitev za umik zato, ker se boji ponovitve tragične usode Alarika, kralja Vizigotov, ki malo pred tem, leta 410, oropa Rim, in potem še isto leto umrje, ali pa ga od Rima odvrneta slaba letina in lakota, zaradi česar ne more zadostno oskrbeti vojske in ljudstva. Eno leto pozneje, leta 453, se Atila poroči in takoj zatem iz nepojasnjenih razlogov umrje.

Časa za proslavljanje diplomatskega uspeha Leon Veliki nima, kajti že leta 455 so v Rimu Vandali, ki pod vodstvom kralja Gejzirika mesto izropajo (vandalizem). Papež pri Gejziriku doseže vsaj to, da ne pride do požiga mesta in pobijanja prebivalcev.

A to še zdaleč niso vsi križi Leona Velikega

Cerkev istočasno pretresajo veliki notranji spori, dogmatične zmote, ki zajamejo vzhodni in zahodni del rimskega cesarstva. Najbolj izstopata maniheizem in nestorianizem. Začetnik maniheizma, Mani (216–277), iranski aristokrat, skuša narediti sintezo krščanstva, budizma in indoiranskih naukov. Uči, da obstajata  počeli dobrega in zla. Nestorianizem pa dobi ime po sirskem menihu in teologu Nestoriju (381–451), ki trdi, da sta v Kristusu dve osebi, božanska in človeška, Marija pa le Kristusova mati, ne pa tudi mati Božjega Sina.

Papežu Leonu Velikemu povzroča ne malo skrbi tudi tako imenovana roparska sinoda v Efezu leta 449. Odločilen je bil njegov vpliv na koncilu v Kalcedonu, blizu Carigrada, leta 451, ki enkrat za vselej razčisti kristološke zmote in Marijo, Jezusovo mater, proglasi za Bogorodico. Stališča kalcedonskega koncila zavrnejo monofiziti, ki vztrajajo pri nauku, da je v Kristusu samo ena narava, božja, kar ima za posledico nastanek neodvisne Koptske cerkve v Egiptu, ki obstaja še danes.

Pred očmi Leona Velikega se rušil ves tedanji svet. Samo petnajst let po njegovi smrti, leta 476, razpade Zahodno rimsko cesarstvo. V Evropi zavlada tema vse do Karla Velikega, ki ga papež Leon III. leta 800 okrona za kralja. Razdrobljeno Evropo mu uspe znova povezati v enovito duhovno, kulturno in politično celoto.

Kako torej Leon Veliki občuti razkroj rimske civilizacije?

Kako se nanj odziva? Kako se to pozna v njegovih duhovnih spisih in nagovorih vernikom? Odgovor najdemo, če prelistamo, denimo, trideset njegovih besedil, prevedenih v slovenščino, ki jih najdemo v bogoslužnem branju, duhovnemu dodatku vsakodnevnemu brevirju.

Niti v enem od teh besedil ni neposredne sledi o vsem hudem, ki pritiska nanj. Ne razpravlja ne o Atili in ne o Gejziriku, ne o Maniju in ne o Nestoriju, ne o nasprotovanjih nekaterih škofov in ne o strahu za golo preživetje. Kako je to mogoče? Pomislimo nase, kako nas te dni vznemirjajo novice o epidemiji, koliko časa preždimo pri dnevnih časopisnih, pri radijskih in televizijskih poročilih, kako neutrudno brskamo po družbenih omrežjih, da bi za svoje stališče dobili podporo v katerem od neštetih twitterjev ipd.

Tudi Leon Veliki je prepojen s strahom, a je njegova duša hkrati tam, kjer ni strahu. Ves je zakopan v delo, a je hkrati tam, kjer ni dela, ampak milost, zastonjski dar. Živi v Svetem Duhu, napolnjuje ga življenje v Duhu. O čem govorim? Na kaj mislim?

Leon Veliki živi v Duhu tako konkretno, da vse, ki se bojijo uničenja, prepričljivo vodi na »zelene pašnike«, kot pravi psalm današnje 4. velikonočne nedelje. Ne pridobi si naslova veliki, ker z besedo, brez vojske, ustavi Atilo, ampak zato, ker je  pastir, veliki duhovnik, ki ljudi usmerja onstran politike, čeprav jih ta v vsem določa, ker nanje kliče Duha Tolažnika, ki umirja paniko zaradi bližnje smrtne nevarnosti.

Leon Veliki govori, kako ostati nad vodo, ko se vse pogreza v negotovost, v jezo in kaos, v strah pred pomanjkanjem …

Danes, ko so letala zaradi koronavirusa prizemljena, skladišča nafte polna, ko milijoni živijo v karanteni, in v najbolj civiliziranih državah pokopavajo v skupne grobove, morda prvič zares dobivamo občutek za pomen presežne, Božje resničnosti, v kateri lahko po veri zaživimo, in dobimo potrebno duhovno in psihološko distanco do psihoze, v kateri se nahaja svet, ne da bi pri tem podcenjevali možnost okužbe, zadrege s šolo na daljavo, negotovost zaposlitve …

Morda smo bili v preteklih letih na nedeljo Kristusa Dobrega Pastirja preveč osredotočeni na statistiko upadanja števila duhovnih poklicev, in manj na duhovniško poslanstvo, kakršnega nam razodeva Leon Veliki. Zdaj, ko so cerkve zaprte, se mogoče komu vsiljuje misel, da duhovniki sploh niso nepogrešljivi, da lahko shajamo brez njih. Izkušnja Leona Velikega je v tem nervoznem času neprecenljiva. Govori, kako ostati nad vodo, ko se vse pogreza v negotovost, v jezo in kaos, v strah pred pomanjkanjem, v slutnjo, da se v razmere, ki smo jih bili vajeni, ne bomo več vrnili. Sredi tega stanja nas te dni večkrat poboža toplo pomladno sonce. V veliki želji, da bi bilo vse normalno, za kratek čas pozabimo, kaj se nam dogaja. A to ne zadostuje. Tesnobno razpoloženje se hitro vrne. S tem pa jeza zaradi zaščitnih ukrepov, strah, da se bližamo robu, onstran katerega ne vemo, kaj nas čaka.

Ko vse to dobro premislimo, ko se vsega tega zares brez olepševanja zavemo, nastopi trenutek za sprejem oznanila:

»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. / Na zelenih pašnikih mi daje ležišče. / K vodam počitka me vodi. / Ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj …« (Ps 23).

To je življenje v Duhu. Ni nič manj realno kot tisto, kar vidimo in otipamo.

Celo obratno, življenje v Duhu je mnogo bolj trdno, kot kar koli, česar se dotikamo, razločnejše od vseh razlag stroke o obnašanju koronavirusa. Božji Sin, ki je v nas po svojem Svetem Duhu, zmaguje v našem konkretnem telesu, v naših razrvanih čustvih, »v naši naravi«, pravi Leon Veliki v enem od pisem. Njegova navzočnost v nas postaja po Božji Besedi bolj resnična, kot možnost, da bi se nam zgodilo kaj nepopravljivega.

V enem od božičnih govorov je Leon Veliki o življenju v Duhu zapisal:

»Nismo prejeli duha tega sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi spoznali, kar nam je Bog dal. /…/ To ni več potomstvo po telesnem očetu, temveč potomstvo rodu Odrešenika, ki je postal Sin Človekov, da bi mogli biti mi božji sinovi. /…/  Njegov mir je tisti, ki rodi božje otroke, hrani ljubezen in ustvarja edinost.«

Oznanilo Leona Velikega ni govor o paralelnem svetu, o enem od mnogih svetov kvantne mehanike. Božje kraljestvo je absolutna nova kakovost, zunaj kategorij, ki jih opisujeta matematika in relativnostna teorija. Sv. Peter, prvi in največji papež pred Leonom Velikim, je rekel: »Vse svoje skrbi preložite nanj, kajti on skrbi za vas. … Ostanite trdni v veri …« (prim. 1 Pt 5). Seveda naj ostanemo doma. A še bolj v veri in v njegovem Svetem Duhu.

2 KOMENTARJI