Leninova šola: Neobčutljivost za tragedijo

Spomenik Borisu Kidriču sredi Zdraviliškega parka v Rogaški Slatini
Leninova šola: Neobčutljivost za tragedijo

Tovariš sodnik je imel pred seboj duhovnike, prepoznane kot sovražnike ljudstva. Sedemdesetletni obtoženec Leopold Šmid ni kazal nikakršne skrušenosti. Toda tovariš sodnik je že vedel, kako bo zlomil nepoboljšljivega reakcionarja. »Rekli ste, da je komunizem prav tak kot nacizem!« Šmid je zanikal. Sodnik ni mogel skriti zmagoslavja, sovražnik se umika. »Kaj pa ste rekli?« »Rekel sem, da je komunizem hujši od nacizma!« Tovarišu je kri udarila v glavo, zaripel je lovil sapo. Sodba v imenu ljudstva je bila neizprosna: 17 let ječe.

Šmid ni trenil, sodnika je gledal naravnost v oči. Ta je umaknil pogled. Ni se mogel kosati s človekom, ki je govoril iz lastne izkušnje. Šmida so namreč nacisti kot zavednega Slovenca deponirali na Hrvaško. Sezname nacizmu »nevarnih« so večinoma sestavili Stalinovi častilci in jih skladno s paktom Hitler-Stalin predali okupatorju. Tujci so Šmida pregnali iz doma in domovine. Ko se je vrnil domov, so komunistični rojaki ravnali z njim slabše kot Nemci: vzeli so mu svobodo in nacionalizirali dom. Kako naj potemtakem laže, da komunisti (rojaki) niso hujši od tujcev (nacistov), če pa je to izkusil na lastni koži?

Leninova šola

Kljub temu da je Šmidovo spoznanje utemeljeno v njegovi izkušnji, ostaja vprašanje: Ali ima takšno spoznanje splošno veljavnost? Sta nacizem in komunizem različici istega totalitarnega sistema? Za tisti del svetovne levice, ki prisega nanj, je komunizem boljši od demokracije. Kaj je bolj plemenitega kot njegov namen, da osreči človeštvo? In prav to nesporno, »znanstveno«, utemeljuje dolžnost komunistov, da vodijo ljudi in družbo, tudi proti njihovi volji, če ne gre drugače. Stane Dolanc je to razumljivo povedal: »Mora nam biti jasno, da smo v tej državi mi, komunisti, na oblasti. Kajti če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug na oblasti, ampak to ni tako in tudi nikoli ne bo.« In to je srž komunizma, ki ga je ustvaril Lenin, naši »največji sinovi« – Tito, Kardelj, Kidrič – pa so ga samo kopirali. Danes počnejo to, okoliščinam primerno, njihovi dediči, ki nam vladajo.

»Problem s komunističnim reševanjem človeštva je, da so boljševiki pobijali od trenutka, ko so se dokopali do oblasti in v njej očitno uživali. Avgusta 1918 je Lenin enemu od komisarjev ukazal: »Tovariš! Obesi, mislim tako, da lahko ljudstvo vidi, vsaj 100 znanih kulakov, bogatašev, krvosesov Stori to tako, da lahko ljudstvo stotine milj naokoli vidi, trepeta, ve in kriči: ”Pobijajo in še bodo pobijali krvosesne kulake.” Tvoj Lenin. P. S. Poišči si bolj krute može!« (Ian Morris, War.1)

Dejstva so ovrgla mit o »dobrem« Leninu in »zlobnem« Stalinu. »Lenin je bil brezsrčen in ambiciozen, imel se je za pravičnika, ki ve, kaj je dobro za ”človeštvo”. V poskusu, da svoje ljudstvo radikalno spremeni, je bil brutalen in prepričan, da ima ključ za uničenje kapitalizma in vzpostavitev svetovnega komunizma. […] Malo je takšnega, kar je začel Stalin in ni vpeljal ali načrtoval že Lenin. Stalin je njegov logični naslednik» (Robert Gellately, Lenin, Stalin, and Hitler: the Age of Social Catastrophe).

Za nasiljem navznoter še nasilje navzven

V Leninovi osnovni šoli komunizma in Stalinovi visoki se je šolala svetovna komunistična avantgarda in si s komunistično metodo prigrabila oblast po svetu. Pol Pot, ki je pobil dva milijona rojakov od osmih, je trdil, da potrebuje samo dvajset pravih rdečih Kmerov in bo ustvaril novo ljudstvo. Bolj zaverovan v komunizem je bil samo še v Moskvi izšolani Boris Kidrič:

»Tudi če bo na koncu borbe ostalo živih samo pet Slovencev in bodo to vsi komunisti, bo to za nas popolna zmaga.«

V tem cilju bi prej našli šivanko v vozu sena kakor narodnoosvobodilni boj, kot ga slikajo danes. Med revolucijo pa je to pomenilo, da se narod očisti in osvobodi nekomunistov! Torej vseh Slovencev, razen petih!

Vsi komunistični režimi so kopirali sovjetskega, tudi če so ga, tako kot Tito in Mao, razglašali za revizionističnega, da so opravičili svoj teror. Sovjetski je bil namreč uspešen:

»Več nasilja daje boljše rezultate kot manj. Stalin je dal ustreliti deset tisoče svojih podanikov, jih milijon zaprl v Gulag, milijone preseljeval po svojem imperiju in zaplenil toliko žita, daje deset milijonov stradalo …« (lan Morris, War!)

Za razliko od Stalina in kasnejših komunističnih voditeljev, Hitler ni pobijal svojih ožjih sodelavcev in izvajal čistk.

»Medtem ko zahteva sovjetski model nedemokratično ‘avantgardno’ diktaturo – takšno, ki jo vodijo visoko izobraženi profesionalni revolucionarji – se je Hitlerjeva oblast pojavila kot ”soglasna diktatura”. Raje kot da bi kruto vsilil svojo voljo ljudstvu, kot sta jo Lenin in Stalin, je bil Hitler prepričan, da je edini način, kako lahko avtoriteta deluje, to, da je priljubljena. Zato je bilo uničevanje tistih, ki jih niso imeli za svoje pripadnike: homoseksualcev, Ciganov, Judov, kriminalcev povratnikov in socialnih primerov, storjeno s tiho podporo nemškega ljudstva« (Robert Gellately, n. d.).

Ker se je nasilje doma izkazalo za tako učinkovito, je Stalin iskal priložnost, da ga obrne še navzven. To je postalo mogoče v avgustovski noči 1939, ko je bil podpisan Pakt o nenapadanju z Nemčijo. Novemu prijatelju je Stalin nazdravil: »Dobro vem, kako močno ljubi nemški volk svojega Fürerja. Rad bi pil na njegovo zdravje!« (Peter Frankopan, The Silk Roads).

Zaveznika sta si 22 mesecev krila hrbet, da sta lahko po eni strani nemoteno osvajala, pobijala in ropala.

»Kot sem napisal v Bloodlands (Krvave dežele); vidimo celo med nemško-sovjetsko vojno epizode sokrivde, ko je ena stran morila več zaradi drugega ali ker ji je ta pomagal. […] Ker so bili nacisti in komunisti v različnih časih tekmeci, zavezniki in sovražniki, moramo resno jemati možnost, da so skupaj odgovorni za smrti in uničevanja v deželah med njima.« (Timothy Snyder, Hitler vs. Stalin. Who was worse?)

Po drugi strani pa sta lahko zaradi Pakta odprla vsak svojo fronto: Hider v Evropi, Stalin z Japonsko. V državah, ki so jih zasedli nacisti, so jim komunisti maksimalno odpirali vrata in sabotirali odpor.

Tudi v Sloveniji!

»Že prve mesece smo bili [krščanski socialisti] med prvimi pobudniki spoznanja, da odrešilna parola ni v čakanju, ampak v akciji. (…] Tudi komunisti so mirovali. Še v pogovorih so se obotavljali, trpeli pod težko travmo. Njihovo veliko upanje je bila Sovjetska zveza, ta pa je leta 1939 sklenila s Hitlerjem nenapadalni pakt […] Tesnoba komunistov pa se je sprostila 22. junija 1941, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo« (Edvard Kocbek, Pričevalec našega časa).

Zgodovina razkriva bistveno sovpadanje in soodvisnost fašizma, komunizma in nacizma, in prav to je ustvarilo njene najbolj temne strani.

»Nemško početje je brodolom. Toda do brodoloma je prišlo tudi v SZ in Kitajski, vendar nobeni ni bilo treba zanj položiti računov tako kakor Nemčiji. Spomin na taborišča, totalitarizem ali kulturno revolucijo bi morala ohranjati vsa mednarodna skupnost in ne le prebivalci držav, kjer se je to dogajalo« (Therese Delsol, L’ensauvagement).

Evropska unija poskuša to z Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo Slovenija zavrača, ponosna na »svoj komunizem. Kot ugotavlja Delsolova, lahko »samo osebne zgodbe naredijo ljudi občutljive za tragedijo«. Šmidova je ena takšnih. Vendar so takšne zgodbe in pričevalci, kolikor je še živih in si upajo spregovoriti, pri nas deležni javnega zaničevanja in posmeha. Njihova pričevanja so moteča, ker razkrivajo veliko laž, na kateri so komunisti gradili svojo izjemnost, veličino in predvsem brezobzirno in kruto totalitarnost.

Prispevek je bil prvič objavljen v Slovenskem času,112(avgust 2019)