Leninova šola: Neobčutljivost za tragedijo

24
1010
Spomenik Borisu Kidriču sredi Zdraviliškega parka v Rogaški Slatini
Leninova šola: Neobčutljivost za tragedijo

Tovariš sodnik je imel pred seboj duhovnike, prepoznane kot sovražnike ljudstva. Sedemdesetletni obtoženec Leopold Šmid ni kazal nikakršne skrušenosti. Toda tovariš sodnik je že vedel, kako bo zlomil nepoboljšljivega reakcionarja. »Rekli ste, da je komunizem prav tak kot nacizem!« Šmid je zanikal. Sodnik ni mogel skriti zmagoslavja, sovražnik se umika. »Kaj pa ste rekli?« »Rekel sem, da je komunizem hujši od nacizma!« Tovarišu je kri udarila v glavo, zaripel je lovil sapo. Sodba v imenu ljudstva je bila neizprosna: 17 let ječe.

Šmid ni trenil, sodnika je gledal naravnost v oči. Ta je umaknil pogled. Ni se mogel kosati s človekom, ki je govoril iz lastne izkušnje. Šmida so namreč nacisti kot zavednega Slovenca deponirali na Hrvaško. Sezname nacizmu »nevarnih« so večinoma sestavili Stalinovi častilci in jih skladno s paktom Hitler-Stalin predali okupatorju. Tujci so Šmida pregnali iz doma in domovine. Ko se je vrnil domov, so komunistični rojaki ravnali z njim slabše kot Nemci: vzeli so mu svobodo in nacionalizirali dom. Kako naj potemtakem laže, da komunisti (rojaki) niso hujši od tujcev (nacistov), če pa je to izkusil na lastni koži?

Leninova šola

Kljub temu da je Šmidovo spoznanje utemeljeno v njegovi izkušnji, ostaja vprašanje: Ali ima takšno spoznanje splošno veljavnost? Sta nacizem in komunizem različici istega totalitarnega sistema? Za tisti del svetovne levice, ki prisega nanj, je komunizem boljši od demokracije. Kaj je bolj plemenitega kot njegov namen, da osreči človeštvo? In prav to nesporno, »znanstveno«, utemeljuje dolžnost komunistov, da vodijo ljudi in družbo, tudi proti njihovi volji, če ne gre drugače. Stane Dolanc je to razumljivo povedal: »Mora nam biti jasno, da smo v tej državi mi, komunisti, na oblasti. Kajti če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug na oblasti, ampak to ni tako in tudi nikoli ne bo.« In to je srž komunizma, ki ga je ustvaril Lenin, naši »največji sinovi« – Tito, Kardelj, Kidrič – pa so ga samo kopirali. Danes počnejo to, okoliščinam primerno, njihovi dediči, ki nam vladajo.

»Problem s komunističnim reševanjem človeštva je, da so boljševiki pobijali od trenutka, ko so se dokopali do oblasti in v njej očitno uživali. Avgusta 1918 je Lenin enemu od komisarjev ukazal: »Tovariš! Obesi, mislim tako, da lahko ljudstvo vidi, vsaj 100 znanih kulakov, bogatašev, krvosesov Stori to tako, da lahko ljudstvo stotine milj naokoli vidi, trepeta, ve in kriči: ”Pobijajo in še bodo pobijali krvosesne kulake.” Tvoj Lenin. P. S. Poišči si bolj krute može!« (Ian Morris, War.1)

Dejstva so ovrgla mit o »dobrem« Leninu in »zlobnem« Stalinu. »Lenin je bil brezsrčen in ambiciozen, imel se je za pravičnika, ki ve, kaj je dobro za ”človeštvo”. V poskusu, da svoje ljudstvo radikalno spremeni, je bil brutalen in prepričan, da ima ključ za uničenje kapitalizma in vzpostavitev svetovnega komunizma. […] Malo je takšnega, kar je začel Stalin in ni vpeljal ali načrtoval že Lenin. Stalin je njegov logični naslednik» (Robert Gellately, Lenin, Stalin, and Hitler: the Age of Social Catastrophe).

Za nasiljem navznoter še nasilje navzven

V Leninovi osnovni šoli komunizma in Stalinovi visoki se je šolala svetovna komunistična avantgarda in si s komunistično metodo prigrabila oblast po svetu. Pol Pot, ki je pobil dva milijona rojakov od osmih, je trdil, da potrebuje samo dvajset pravih rdečih Kmerov in bo ustvaril novo ljudstvo. Bolj zaverovan v komunizem je bil samo še v Moskvi izšolani Boris Kidrič:

»Tudi če bo na koncu borbe ostalo živih samo pet Slovencev in bodo to vsi komunisti, bo to za nas popolna zmaga.«

V tem cilju bi prej našli šivanko v vozu sena kakor narodnoosvobodilni boj, kot ga slikajo danes. Med revolucijo pa je to pomenilo, da se narod očisti in osvobodi nekomunistov! Torej vseh Slovencev, razen petih!

Vsi komunistični režimi so kopirali sovjetskega, tudi če so ga, tako kot Tito in Mao, razglašali za revizionističnega, da so opravičili svoj teror. Sovjetski je bil namreč uspešen:

»Več nasilja daje boljše rezultate kot manj. Stalin je dal ustreliti deset tisoče svojih podanikov, jih milijon zaprl v Gulag, milijone preseljeval po svojem imperiju in zaplenil toliko žita, daje deset milijonov stradalo …« (lan Morris, War!)

Za razliko od Stalina in kasnejših komunističnih voditeljev, Hitler ni pobijal svojih ožjih sodelavcev in izvajal čistk.

»Medtem ko zahteva sovjetski model nedemokratično ‘avantgardno’ diktaturo – takšno, ki jo vodijo visoko izobraženi profesionalni revolucionarji – se je Hitlerjeva oblast pojavila kot ”soglasna diktatura”. Raje kot da bi kruto vsilil svojo voljo ljudstvu, kot sta jo Lenin in Stalin, je bil Hitler prepričan, da je edini način, kako lahko avtoriteta deluje, to, da je priljubljena. Zato je bilo uničevanje tistih, ki jih niso imeli za svoje pripadnike: homoseksualcev, Ciganov, Judov, kriminalcev povratnikov in socialnih primerov, storjeno s tiho podporo nemškega ljudstva« (Robert Gellately, n. d.).

Ker se je nasilje doma izkazalo za tako učinkovito, je Stalin iskal priložnost, da ga obrne še navzven. To je postalo mogoče v avgustovski noči 1939, ko je bil podpisan Pakt o nenapadanju z Nemčijo. Novemu prijatelju je Stalin nazdravil: »Dobro vem, kako močno ljubi nemški volk svojega Fürerja. Rad bi pil na njegovo zdravje!« (Peter Frankopan, The Silk Roads).

Zaveznika sta si 22 mesecev krila hrbet, da sta lahko po eni strani nemoteno osvajala, pobijala in ropala.

»Kot sem napisal v Bloodlands (Krvave dežele); vidimo celo med nemško-sovjetsko vojno epizode sokrivde, ko je ena stran morila več zaradi drugega ali ker ji je ta pomagal. […] Ker so bili nacisti in komunisti v različnih časih tekmeci, zavezniki in sovražniki, moramo resno jemati možnost, da so skupaj odgovorni za smrti in uničevanja v deželah med njima.« (Timothy Snyder, Hitler vs. Stalin. Who was worse?)

Po drugi strani pa sta lahko zaradi Pakta odprla vsak svojo fronto: Hider v Evropi, Stalin z Japonsko. V državah, ki so jih zasedli nacisti, so jim komunisti maksimalno odpirali vrata in sabotirali odpor.

Tudi v Sloveniji!

»Že prve mesece smo bili [krščanski socialisti] med prvimi pobudniki spoznanja, da odrešilna parola ni v čakanju, ampak v akciji. (…] Tudi komunisti so mirovali. Še v pogovorih so se obotavljali, trpeli pod težko travmo. Njihovo veliko upanje je bila Sovjetska zveza, ta pa je leta 1939 sklenila s Hitlerjem nenapadalni pakt […] Tesnoba komunistov pa se je sprostila 22. junija 1941, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo« (Edvard Kocbek, Pričevalec našega časa).

Zgodovina razkriva bistveno sovpadanje in soodvisnost fašizma, komunizma in nacizma, in prav to je ustvarilo njene najbolj temne strani.

»Nemško početje je brodolom. Toda do brodoloma je prišlo tudi v SZ in Kitajski, vendar nobeni ni bilo treba zanj položiti računov tako kakor Nemčiji. Spomin na taborišča, totalitarizem ali kulturno revolucijo bi morala ohranjati vsa mednarodna skupnost in ne le prebivalci držav, kjer se je to dogajalo« (Therese Delsol, L’ensauvagement).

Evropska unija poskuša to z Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo Slovenija zavrača, ponosna na »svoj komunizem. Kot ugotavlja Delsolova, lahko »samo osebne zgodbe naredijo ljudi občutljive za tragedijo«. Šmidova je ena takšnih. Vendar so takšne zgodbe in pričevalci, kolikor je še živih in si upajo spregovoriti, pri nas deležni javnega zaničevanja in posmeha. Njihova pričevanja so moteča, ker razkrivajo veliko laž, na kateri so komunisti gradili svojo izjemnost, veličino in predvsem brezobzirno in kruto totalitarnost.

Prispevek je bil prvič objavljen v Slovenskem času,112(avgust 2019)

24 KOMENTARJI

  1. Pred dnevi sem razocaran bral del intervjuja igralca in reziserja Metoda Pevca za Reporterjev magazin. Doslej mi je, vsaj relativno glede na njegovo profesionalno okolje ( pomislimo recimo na Violeto Tomic ali Laro Jankovic), deloval kot zmeren in razumen clovek. A dejansko Pevec izpove prav v Ocvirkovem clanku omenjeno stalisce, da je komunizem boljsi od demokracije in da so bili v socializmu ljudje vzgojeni v vrednotah za razliko od danasnjega casa. In potem nasteva vrednote, ki so lastne krscanski vzgoji, ki je pa z besedo ne omeni.

    Prav brezupno slepi so ljudje v Sloveniji glede narave in dejstev komunizma. Otok mnozicne zaslepljenosti.

    • “… vrednote, ki so lastne krščanski vzgoji …”

      Komunizem ima zelo, zelo in še enkrat zelo podobne ideale, vrednote, kot jih ima krščanstvo. Razlika je le v enem: te vrednote želi doseči brez Boga. Torej, dobro brez Boga. Prva Jezusova skušnjava v puščavi: delanje dobrega brez Boga.

      Mi pa dobro vemo, kdo je tisti, ki ni hotel prinesti Luč, ampak je sam hotel biti Luč.

      • Komunizem in komunisti so v temeljnem protislovju in konfliktu z lastnimi vrednotami, tako po ideji kot po dejanskem ravnanju. Kako naj bi bili clovekoljubni in altruisticnimi, ce so v stalnem iskanju, izumljanju in kaznovanju “notranjega sovraznika”, kako egalitarni, ce si jemljejo pravico do absolutne oblasti nad vsemi drugimi, celo nad lastnim pravosodjem, ki je bilo pozivljenje vojni lastna karikatura?

        Realno so uporabili prvo priliko, da so si, potem ko so po umiku Nemcev privihrali iz gozdov, osebno prigrabili tisto, kar so pri burzoaziji in ostankih aristokracije tako grajali. Njihove najboljse vile, luksuzno pohistvo, umetnine itd. Imeli so svoje trgovine ( recimo v centru LJ v pasazi neboticnika) locene od trgovin za rajo, kjer se je dobilo vse, medtem ko je ljudstvo tolklo revscino na bone.

        Kako more po vsem tem nek Metod Pevec, ki ni od vceraj, izvajati taksne nebulozne hvalnice jugosocializmu in njegovim t.i.vrednotam ? Ne razumem…

        • Apartheid je bila njihova vladavina, kastna druzba, trajno in vsakrsno nasilje od fizicnega do mentalnega, ne pa solidarizem, usmiljena humanitarnost in liberte, egalite, fraternite. Pevcu ni jasno nic.

        • “Ne razumem…”

          Gospod IF,
          predpostavljam, da ste me razumeli. Sicer ste pa zelo dobro nadaljevali mojo misel. Satan naj bi bil Luč, a je izpadel kot zlo. Podobnost s komunisti je silovita, kajne?

          Pravite, da ne razumete. Spet se slada s katoliško teologijo, ki pravi, da zla ni mogoče razumeti. Bog ni ustvaril zla, Bog je podaril svobodo in bitja so to svobodo izrabila ter ustvarila pekel. Zakaj sovraštvo namesto Ljubezni, tega pač ni mogoče razumeti.

  2. Lepo napisano. Če človek pregleda zgodovinska dejstva, ostane komunizem največja sramota v zgodovini človeštva, ki že po številu žrtev v milijonih pobitih preseže sramoto fašizma in nacizma.

    Ob tem je nepojmljivo, da danes ideje komunizma še pridobivajo somišljenike – predvsem pri mladih – pri nas in celo v starih demokracijah: Franciji, Angliji in celo v Ameriki!
    Tem deželam tako kot naši neinformirani in zato docela poneumljeni mladini očitno manjka avtentična izkušnja z njim in zelo verjetno jo bodo kmalu dobile, če mu bodo popuščale, kot se to dogaja danes. Poglejmo si sistematične kampanje sramotenja, podtikanja, spotikanja in širjenja sovraštva proti demokratično izvoljenim voditeljem in sploh proti “desnici”, ki komunistično navdahnjenim ni všeč in so se razvnele zadnja leta! Takih gonj prej nismo doživljali, kažejo pa na internacionalno koordiniranje po zgledu Kominterne.

    In še kako res je, da »samo osebne zgodbe naredijo ljudi občutljive za tragedijo«.
    In prav teko resničen je avtorjev zaključek: da “so takšne zgodbe in pričevalci, kolikor je še živih in si upajo spregovoriti, pri nas deležni javnega zaničevanja in posmeha. Njihova pričevanja so moteča, ker razkrivajo veliko laž, na kateri so komunisti gradili svojo izjemnost, veličino in predvsem brezobzirno in kruto totalitarnost.”

  3. @PRISPEVEK: […] Njihova pričevanja so moteča, ker razkrivajo veliko laž […].«
    ————
    Krajši komentar: Gornji prispevek se izogiba soočenju s hudimi temeljno globinsko vrednotnimi posledicami zaradi napačne politike vodij in članov stranke Nova Slovenija (izjeme izvzete).

    Daljši:

    PRELOM TEGA, KAJ JE TEMELJNO GLOBINSKO VREDNOTNO PRAV

    Slovenski narod in to državo sta pretresla dva temeljno globinsko vrednotna preloma:

    I. Prvi, pozitivni prelom: OSAMOSVOJITEV (1991):

    Prvi, pozitivni pretresljivi prelom je osamosvojitev od 25. 6. 1991 dalje z uveljavitvijo samostojne in neodvisne Republike Slovenije, kar predstavlja temeljno globinsko vrednotni prelom slovenskega naroda z vrednotnim sistemom pretekle totalitarne države.

    II. Drugi, negativni prelom: PRELOM TEGA, KAJ JE TEMELJNO GLOBOINSKO VREDNOTNO PRAV (2019):

    Drugi, negativni pretresljivi prelom je prelom temeljno globinske vrednote o tem, kaj je prav. Ob slednjem je treba poudariti naše izogibanje soočenju s hudimi temeljno globinsko vrednotnimi posledicami zaradi napačne politike vodij in članov stranke NSi (izjeme izvzete)

    Tu gre torej za negativno pretresljivi prelom slovenskega naroda s tem, kaj je TEMELJNO GLOBINSKO PRAV. Ta prelom je vezan na izid tehtanja slovenskega naroda do danes (2019 !) na primeru temeljno globinsko vrednotno nedopustnega dejanja. Primer se kaže v komajda šele pred parimi leti odstrto mnogo-desetletno persistirajočo dimenzijo masovnih hudodelstev s strani članov in pristašev političnih strank slovenskega totalitarnega prokomunizma, izvedenih od leta 1941 dalje (do?).

    Jeziček na tehtnici tega našega preloma se kaže v teži več letno napačne politike vodilnih osebnosti stranke Nova Slovenija in njenih članov, kot na primer mag. Mateja Tonina, ge. Ljudmile Novak ali g. Antona Tomažiča. Izjeme so izvzete, kot izjema se na primer kaže politika ge. Mojca Kucler Dolinar. Več letna temeljno globinsko vrednotno napačna politika stranke Nova Slovenija je izogibanje akutnemu problemu dimenzije masovnosti hudodelstev slovenskega prokomunističnega totalitarizma.

    Ta napačna politika v prvi meri preprečuje svojim lastnim volilnim varovancem naravni odziv na soočenje s svojo prizadetostjo in hudimi posledicami zaradi dejanj zoper njih in njihove bližnje s strani slovenskega prokomunističnega totalitarizma. Zaradi tega strankarskega napačnega preprečevanja naravnega odziva se je lastno in hudo prizadeto volilno telo frustrira (zablokira). Gre za frustracijo (zablokiranost) tistega dela znotraj katoliškega dela slovenskega volilnega telesa, ki je med hudo prizadetimi zaradi nikoli osvetljene dimenzije masovnih hudodelstev slovenskega prokomunističnega totalitarizma.

    Gre za temeljno globinsko vretnotno napačno politiko stranke Nova Slovenija, saj je volilno pooblaščena zastopnica tega dela znotraj katoliškega dela volilnega telesa. Ta nenaravna politika stranke Nova Slovenija je s svojim vztrajanjem prispevala k temu, da se je kot vse kaže do danes (2019 !) dokončno tudi širše prelomilo temeljno globinsko upanje lastnega hudo prizadetega volilnega telesa in ostalega volilnega telesa za soočenje z akutnim problemom tega, kaj je TEMELJNO GLOBINSKO VREDNOTNO PRAV.

    Kot kaže se je napačna politika stranke NSi, navkljub svoji bizarno nenaravni nepravilnosti, uspešno obdržala. To je prispevalo k temu, da se je, kot lahko danes (2019) zaznavamo, politika odločnega izogibanja soočenju z akutnim problemom slovenskega prokomunističnega totalitarizma tudi v širšem polju slovenskega volilnega telesa obdržala. Njihova nepravilna politična drža v zadnjih letih je, skupaj s strankami pristašev temeljno globinskih vrednot slovenskega prokomunističnega totalitarizma, prevesila jeziček na temeljno globinsko vrednotni tehtnici slovenskega naroda o tem, kaj je prav prevesila tako, da se je občutenje prelomilo.

    S tem je osvetljena v prispevkih izogibana okoliščina o drugem pretresljivem prelomu slovenskega naroda in države. Prelomu temeljno globinsko vrednotnega občutenja do danes (2019) o tem, kaj je prav.

  4. Kot kaže, zahodni človek kulturno, umsko in moralno hitro nazaduje, saj ni zmožen videti niti celotnega pojavnega sveta, kaj šele, da bi bil zmožen videti tisto, kar je za pojavnostjo. Vidi samo nekaj fragmentov pojavnosti, ki jih ni zmožen zdravo vrednostno opredeliti. Hkrati se pa čuti poklicanega, da je nekakšen mnenjski in siceršnji voditelj. Slepec naj bi vodil druge slepce in tiste, ki vidijo. Zato ni čudno, da se niso zmožni opredeliti do totalitarizmov, zlasti pa do najhujšega med njimi, komunizma. Tega preprosto niso sposobni.

    Mi smo v tem pogledu še posebej “napredni”. Mnogi naši mnenjski in drugi voditelji so zdrknili na raven bebavosti. To ni žalitev. To je žal stanje. Kam to vodi, ni težko ugotoviti.

  5. Temeljni problem vidim v tem, da v družbi pravičnost in resnicoljubnost velja za hudobno. Takšna je slovenska kultura. Tu govorim seveda predvsem o desnici, ki s tem daje hrano revoluciji in komunizmu. Že 75 let.
    V tem pričevanju o sojenju duhovniku Leopoldu Šmidu ne vidim neke modrosti v njegovi “iskrenosti”. Teh 17 let ječe mu ne bo štelo v mučeništvo, se bojim. Prej v neumnost.
    G. Granda, tako kot vsa slovenska desnica, ali slovenski demokrati, če hočejo, (to je namreč kar malo prismuknjeno), ne morejo mimo krvi, ne morejo brez krvi. Vtis je, da bi jim komunizem brez nasilja čisto vredu. Lahko vsem odgovorim, da sedaj ga imate. Komunizem brez nasilja je to, kar je sedaj v Sloveniji. Če je vaš odnos do pravičnosti tako banalen, da pravičnost merite s krvjo, potem so vsi umrli zaman. In tudi omenjeni duhovnik Leopold Šmid je bil zaman v ječi.

    • Sicer pa je prav omenjeni Leopold Smid, ki ga dajes v nic, pokazal na nezlomljivo resnicoljubnost in izjemen pogum, da pri njej kljubovalno vztraja. Kontradiktoren si torej znotraj enega samega komentarja. Tvoja interpretacija je dejansko hudobna, ko iz velike kreposti delas nespamet. Omalovazujes in se norcujes. In dejanje miroljubnega odpora izkrivljeno povezujes s krvjo. Ocitno najbolj grobega komunizma ne samo nisi dozivel na lastni kozi, temvec se niti vziveti vanj in v njegove zrtve ne znas. Huje, niti noces. Razocaral si me.

      • Takšnih klofut sem že vajen od tebe. Polno zlohotnih interpretacij, ki potem pripeljejo do takšnih sodb in obsodb. Aroganca slovenskega intelektualca. Nimogoče reči drugače.

        • Kaj od tistega, kar je povedal IF, je zlohotno – katera interpretacija je zlohotna?

          Če prav razumem napisano, naj bi bil komunizem pravičen in resnicoljuben sistem, ki pa s strani Grande in vse slovenske desnice doživlja zlohotne, celo krvave interpretacije, al’ kako?

          • Tudi vaša interpretacija je očitno enaka. Nisem od včeraj na tem portalu, da bi rabil odgovarjati na takšna podtikanja.

  6. Zdravko je pač proti vsem ostalim.
    Sam proti vsem.
    Njegovi komentarji so zame nerazumljivi, nelogični.
    Z ostalimi komentarji pa se strinjam.

    • haha. 🙂 Če bi želeli vsaj razumeti kaj govorim, bi lahko tako kritiko še sprejel. Tako pa sem primer vaše sprtosti vseh z vsemi. Poglejte svoje komentarje včasih, med seboj. Boste videli, da nisem jaz tisti proti vsem. Mimogrede, toliko želje najti skupne temelje za našo neodvisno Slovenijo ne kaže noben drug tukaj.

      • Hja ne vem, kaj naj rečem na očitek, da ne želimo razumeti.
        Seveda želimo razumeti in vsaj zase vem, da se za to, da bi razumel, trudim. Je pa tudi dolžnost vsakega človeka, ki piše za druge, da svoje misli in zamisli oriše čim bolj jasno.
        Ne pa da dobim pod nos besedni rebus iz štirih stavkov: “Temeljni problem vidim v tem, da v družbi pravičnost in resnicoljubnost velja za hudobno. Takšna je slovenska kultura. Tu govorim seveda predvsem o desnici, ki s tem daje hrano revoluciji in komunizmu. Že 75 let.”
        Žal mi je, da moram to napisati, ampak iz zgoraj zapisanega se ne da razbrati nič, kar bi imelo nek jasen pomen in bi lahko služilo bralcu pri opredeljevanju do prebranega, torej za debato. Namesto debate nastanejo zaostritve in nasprotovanja, nesporazumi.
        Avtor zgoraj trdi, da ni od včeraj na portalu. Najbrž je hotel reči, da je svoje definicije in pojme, o katerih piše v gornjih štirih stavkih, že nekoč davno razložil in jaz, ki sem na portalu od včeraj, bi jih moral poznati, da bi jih lahko v popolnosti razumel. Če je tako, se avtorju opravičujem. Mogoče ga bom pojutrišnjem, ko bom prebral še več rebusov, bolj razumel in bom lahko nove rebuse sproti reševal. Danes tega žal nisem sposoben.

      • Zdravko .. “Temeljni problem vidim v tem, da v družbi pravičnost in resnicoljubnost velja za hudobno. Takšna je slovenska kultura. Tu govorim seveda predvsem o desnici, ki s tem daje hrano revoluciji in komunizmu. Že 75 let.”
        —–
        Še moj poskus razumevanja ..
        Pravičnost in resnicoljubnost sta pojma. Opredeljujeta nekaj, za kar se človek zavzema .. ali pa ju ignorira, kakor se pač nekdo opredeli do tega !
        Pojma pač ne moreta bit hudobna, ali kako ?!

        Naslednje, da naj bi slovenska desnica hranila revolucijo in komunizem !?
        Sprašujem s čim?
        Razmišljam o dogodku izpred nekaj dni v zvezi s poslanko Godčevo, kjer je “levica” privlekla na dan nek domnevno sporen dogodek izpred nekaj let. Ne vem koliko je to v resnici bilo nezakonito, a moj občutek je bil da se v tem skriva želja po diskvalifikaciji prav te poslanke, saj jim je že nekaj časa trn v peti.
        Ste to hrano imeli v mislih, Zdravko?

        • Secirate zdaj besede….
          Tisti, ki se poteguje za pravičnost velja za hudobneža. Upam, da je bolj jasno, čeprav sem razočaran, ker menim da gre na namerno sprenevedanje v razumevanju.
          Hrana za komuniste pa je pljuvanje po oblasti, nespoštovanje vsega, nespoštovanje zgodovine, samopoveličevanje “poštenih in pridnih”, ipd. Takih kritik sem že veliko napisal, vendar je popolnost številnih komentatorjev nepremagljiva. Za vse to vam komunisti izstavljajo račune tako da desnica ne more niti milimetra naprej.
          Ampak, pustimo splošne filozofske debate, ker jih nihče ne želi. Ostanimo pri konkretnih vprašanjih kot je recimo zaničevanje Kraljevine, vprašanju kaj je samostojnega na Sloveniji danes, kako mislite izničiti revolucijo izpred 80 let, kaj boste namesto nje vstavili v zgodovino. Vse to so stvari, s katerimi hranite status quo, hranite komuniste.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite