Legalizacija ugrabitve Bate Todorovića

1
88stopnic_02
Sojenje Slobodanu Todoroviću Bati (vir: Vjesnik in revija On)

Verjetno so podobne stvari obravnavali na seji predsedstva Slovenije 25. marca 1975. Toda ker je ta seja iz nerazumljivih razlogov zaprta za javnost 40 let, si z njo zaenkrat ne moremo prav nič pomagati.

So pa dostopni zapiski s seje Republiškega sveta za varstvo ustavne ureditve, ki je deloval pod okriljem predsedstva Slovenije in je bil v bistvu politični nadzornik in usmerjevalec slovenske Udbe. Ta se je 2. junija 1975 pod drugo točko ukvarjal z Informacijo o nadaljnjem postopku zoper nekatere osebe iz SRS Slovenije v zvezi z akcijo Atina. Iz zapisnika izvemo, da je informacijo podal Janez Zemljarič. Zemljarič je povedal, „da gre za sovražno delovanje Bate Todorovića […]. Predvsem je [Bata] potrdil naše podatke […]. B. Todorović svoje delovanje […] poskuša prikazati kot ,čisto trgovino‘, pri čemer pa ,prizna‘, da je napravil nekaj gospodarskih prekrškov in kaznivih dejanj zoper Jugoslavijo [priznal je pod prisilo!]. Preko B. Todorovića so tik pred prihodom v Slovenijo (februar 1975) poskušali nabaviti ustrezne dokumente za odhod A. Rankovića in še neke osebe iz Jugoslavije [čista laž Janeza Zemljariča].“[1]

Iz izjav šefa Udbe Janeza Zemljariča je razvidno, da so bili člani slovenskega sveta za Udbo – Janez Vipotnik, Janez Barborič, Stane Markič, Mitja Ribičič, Andrej Marinc, Marjan Orožen in Franc Šetinc – najkasneje junija 1975 seznanjeni, da je Slobodan Todorović ilegalno v Sloveniji. Tako so se postavili v vrsto sokrivcev za kriminalno dejanje ugrabitve, saj so bili o tem obveščeni, a niso na to obvestilo reagirali. Res pa je, da se niso imeli kam pritožiti (če bi to seveda sploh hoteli!?), saj je za ugrabitvijo politično in komandno stal vrh države Jugoslavije in operativno njena tajna politična policija!

*

Našel sem še en dokumentiran dokaz, kako je Tito in še nekaj njegovih kompanjonov vedelo za ugrabljenega Bato Todorovića. Namreč, Draža Marković, predsednik predsedstva socialistične republike Srbije, je konec septembra ali v začetku oktobra 1975 imel „resen pogovor z [Vladimirjem] Bakarićem glede sojenja skupini Bate Todorovića. Herljević (zvezni sekretar za notranje zadeve) je zahteval, da se celi skupini sodi v Beogradu. Mi nismo seznanjeni z rezultati preiskave, ki je vodena v Ljubljani, kjer je on zaprt. Nismo tega hoteli sprejeti. Sedaj bo spor s Herljevićem. No, naj bo.“[2] In dalje: „8. oktobra [1975] leteli smo Tića [Tihomir Vlaškalić, šef srbske partije], Živan [Živan Vasiljević, predsednik srbske skupščine] in jaz na Brione. Tam se nam je pridružil tudi Petar Stambolić. Bili smo na pogovorih pri tovarišu Titu. […] Tito je, ne samo z molčanjem, soglašal z našimi pogledi. Skozi pogovor smo dobili potrdilo tudi za naše opredelitve z ozirom na nekatera konkretna vprašanja (sojenje B. Todoroviću […]).“[3]

No, sojenje je bilo, kot bomo videli, vendarle v Beogradu. A tu nam je zdaj pomembneje vedeti, da so na Brionih govorili o sojenju Bati, ko je bil ta še ilegalno zaprt v Ljubljani. Legaliziran bo namreč šele čez devet dni. Tu je torej še en dokumentiran dokaz o vpletenosti Tita v ugrabitev. Zopet poudarjam, da bi bilo tako in tako nemogoče, da Josip Broz ne bi vedel za priprave na ugrabitev, za ugrabitev samo in Batin ilegalni zapor v Ljubljani, ampak dokumentirati tako državno-kriminalno dejavnost je izredno težko, saj vpleteni po navadi brišejo sledi za seboj, in imajo pri tem na razpolago cel državni aparat.

Ampak dovolj o tem, in sedaj si poglejmo še zadnjo pomembno dogajanje Atininega „ugrabitvenega“ obdobja – tako imenovani proces legalizacije Slobodana Todorovića – Bate.

*

Videli smo, da so se glasovi o tem, da je Bata v Jugoslaviji, začeli širiti kmalu po njegovem izginotju. To je Udba natančno spremljala in v začetku maja 1975 je medrepubliška operativna skupina že ugotovila, „da se je že mesec dni po realizaciji začelo z raznih strani govoriti o tem, da je Atina v Jugoslaviji in celo, da se določa bližja lokacija, kjer se nahaja (njena sestra [Anica Tucaković] je govorila, da je v neki hiši pri Ljubljani).“[4] Dalje vemo že tudi, da je nemški Interpol samo mesec dni po izginotju, 24. marca 1975, spraševal jugoslovanske policaje, ali je Slobodan Todorović res zaprt v Ljubljani. To pomeni, da so – kljub zavezam o molčečnosti – nekje v Udbi hudo puščale informacije o tem, kje je Bata. Iz različnih dokumentov je razvidno, da se je to odtekanje podatkov prav gotovo dogajalo v Beogradu (beograjska ali srbska Udba, upokojeni srbski in zvezni udbovci, vsevedna beograjska čaršija ipd.). Takim stvarem seveda ni mogoče nikoli priti čisto do konca, in Udba tega niti ni poskušala. Pač pa so začeli udbovci, vpleteni v ilegalna zaslišanja Bate, dumati o legalizaciji, se pravi uradni aretaciji Slobodana Todorovića.

Tako lahko v začetku maja preberemo tudi naslednje mnenje medrepubliške skupine za Atino: „Legalizacija sedanjega statusa Atine in prehod na redni kazenski postopek. Temelj za to bi bila privolitev Atine v izjavo, da je sama prišla in se prijavila zaradi razčiščevanja svojega primera.“[5]

To svoje stališče in razloge za legalizacijo je udbovska medrepubliška skupina zelo natančno dodelala konec maja 1975, v dokumentu Predlog za legalizacijo akcije „Atina“. V njem so člani medrepubliške skupine zapisali: „Legalizacijo Atine narekujejo naslednja dejstva:“[6]

– razčiščevanja primera Atina je prišlo v fazo, ko potrebujemo legalno uporabo njenih dosedanjih izjav, za preiskavo drugih oseb, poslovno povezanih z njo;
– sedanje delo na Atini stagnira in bi se s preiskavami drugih oseb lahko prišlo do novih podatkov o njej;
– nova spoznanja, do katerih bi SDV prišla v teku legalne preiskave, bi se lahko učinkoviteje uporabljala, ker bo legalizacija samo v smislu legaliziranja statusa Atine, no, preiskava bo pa še vedno tajna in jo bodo vodili organi za notranje zadeve;
– „prepričanje zainteresiranih (družina, soudeleženci in tuje policije), da je Atina v Jugoslaviji“ in „SDV nima več učinkovitih možnosti za dezinformiranje, mogoče niso niti druge rešitve“;
– mednarodni vidik Atine, „bolj ko se odlaga legalizacija, bolj se otežuje možnost legendiranja [na videz verjetna izmišljotina] načina prihoda.“[7]

Pripis uredništva: Odlomek je vzet iz knjige: Igor Omerza, 88 stopnic do pekla. Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića, Mohorjeva založba Celovec, 2013, str. 186 – 189.

Knjigo Igorja Omerze 88 stopnic do pekla. Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića lahko bralci spletnega portal Časnika naročite po ekskluzivni ceni na tej povezavi.

 


[1] Zapisnik 4. seje Republiškega sveta za varstvo ustavne ureditve, strogo zaupno, 2. junij 1975, podpisana sekretar Niko Sekula in predsednik Janez Vipotnik, str. 1, 3, 4, AS 1931, RSNZ, š. 1353.

[2] Dragoslav Draža Marković, Život i politika, 1967–1978. Knjiga druga, Rad, Beograd, 1987, str. 155.

[3] Prav tam, str. 159–160.

[4] Rezultati dosadašnjeg rasčišćavanja neprijateljskog delovanja Atine prema Jugoslaviji, akcija „Atina“, analitički presek, državna tajnost, 6. maj 1975, str. 5, AS 1931, RSNZ, š. 1404, MFŽ Bata Todorović.

[5] Prav tam, str. 7.

[6] Predlog za legalizacijo akcije „Atina“, medjurepublička grupa, državna tajnost, 28. maj 1975, str. 1, AS 1931, RSNZ, š. 1404, MFŽ Bata Todorović.

[7] Prav tam, str. 1, 2.


1 komentar

Comments are closed.