Vir: blog Jože Bartolj. Že dva dneva se spravljam k zapisu o anketah, anketarjih in agencijah, ki merijo »javno mnenje«. Stvar je resna bolj kot se zdi, saj nam take ankete slikajo svet, ki ga ni…
O tem najbolj oprijemljivo govorijo zadnje dvoje volitve, ki so v svojem bistvu popolnoma pogorele. V obeh primerih so napovedovale dejstva, ki jih ni bilo. Spomnimo se, da so na predčasnih volitvah napovedovali Janševo zmago, zgodil pa se je Janković. Tokrat so nas prepričevali, da bodo zmagali zagovorniki družinskega zakonika, zgodilo se je ravno nasprotno. Še več, ker ne gre za razliko nekaj nepomembnih odstotkov, ampak kar za šestino volilnega rezultata, se lahko vprašamo, komu sploh služijo take raziskave. Zdi se namreč, da take raziskave mnenje bolj ustvarjajo kot pa merijo…
Dobro, si pravim, ujeli smo jih na laži (ali na strokovni napaki, ki jo bodo itak hoteli opravičiti), vendar pa, kaj je z vsemi ostalimi merjenji in anketami, kjer pa rezultati dejansko niso preverljivi in smo odvisni zgolj od izvajalčeve besede (in naše naivnosti), da je tako kot pravijo? Razlika je kakih 15 %…
Osebno me ves čas zanimajo raziskave branosti in poslušanosti medijev. Je že tako, da se na take raziskave vežejo oglaševalci, ki nam odmerjajo reklame in s tem posledično kruh. Že dolgo časa, pravzaprav vse od začetka, imamo občutek, da nam te raziskave niso najbolj naklonjene. Neka siva povprečnost, kot bi ne bili nacionalna radijska postaja, ki z mrežo oddajnikov po vsej Sloveniji pokriva nad 90 % ozemlja in 95 % prebivalstva in ki ima tudi dokaj jasno poslušalsko publiko, še več, ki ima tudi mrežo prostovoljnih podpornikov (PRO-jevcev). 15 % napaka v merjenju marsikaj razloži…
In kje nastane ta napaka?
Ne gre dvomiti, da je reprezentativni vzorec tam okoli 900 anketirancev. Povprašati toliko ljudi o njihovem mnenju ni mačji kašelj. Raziskava mora poleg takega vzorca vsebovati tudi primerljivo razmerje mesto – podeželje, starost in spol, izobrazbo, nenazadnje je treba upoštevati tudi, da ima vse manj ljudi stacionarne telefone, na mobilnih telefonih pa anket velikokrat nismo pripravljeni opravljati. Največji problem anket pa smo seveda ljudje sami. Zakaj? Ker se včasih česa tudi ne spomnimo, ker smo slabe volje, ker tudi nočemo odgovarjati po resnici. To recimo kažejo podatki o volilni udeležbi, ki je bila na zadnjem referendumu nižja od tiste, ki so jo zaznale ankete. Najbolj nerelevantne so spletne ankete, kjer je nemogoče preveriti bazo glasovalcev, že tako pa so odvisne od naključnih bralcev, ki nikakor ne tvorijo reprezentativnega vzorca…
Kaj torej storiti? Dokler se napake v računih ne unesejo, bi v medijih kazalo prenehati objavljati različne lestvice priljubljenosti, prereze mnenj, ki ocenjujejo uspešnost vlad, projektov in marmelad, ki jih imamo najraje. Mediji, ki bi to kljub vsemu še naprej objavljali, pa bi morali ob anketnem vprašanju nedvomno zapisati, da so odstopanja od resničnega stanja lahko drastična. Agencije, ki so se v svojih napovedih zmotile (za recimo več kot 10 – 15 %), bi morali zapreti oz še bolje, naročniki jim ne bi smeli plačati njihovega sramotnega dela. Če smo namreč (npr mediji) podvrženi nekim evalvacijam in sledenju ciljem za čimvečjo kakovost svojega dela, je torej več kot nemoralno, da o naših napore »ocenijo« agencije, ki se lahko za toliko zmotijo. Spomnite se samo, koliko lahko pomeni 15 % napaka. Tako so se zagovorniki družinskega zakonika, prepričani v svojo zmago, zbrali s torto in šampanjci, nasprotniki pa, kot kaže prav tako prepričani v poraz, v bistveno premajhni sestavi pred parlamentom, zgolj s transparentom.
Kdo torej vodi to državo? Predsednik, premier, mediji ali agencije za merjenje (oz ustvarjanje) javnega mnenja? Ko vas bodo naslednjič poklicali, jim povejte svoje!
