Lastnik NLB?

1

V javnosti je vedno bolj prisotna dilema razvoja NLB, saj slovenska vlada, kot nosilec odločanja in njen večinski lastnik, nikakor ne ponuja jasnega odgovora. To se vedno bolj kaže tudi pri poslovanju in predlogih, ki prihajajo iz NLB, saj je tudi njihova poslovna politika vedno bolj nejasna in medla, zlasti do velikih dolžnikov in odločitve o načinu dokapitalizacije.

NLB kot bankomat za apetite vladajoče garniture

Za kaj gre? Vemo, da je NLB “polna” slabih kreditov, ki so se zlahka dajali v času konjukture, ker se je vse prodajalo za med. To še najbolj velja za nepremičninski trg in gradbinski sektor, ki je ne samo v Sloveniji ampak tudi drugje, enormno gradil, predvsem  na račun bančnih posojil. Z lahkoto so se lahko najemali in odplačevali bančni krediti z nizko obrestno mero in se na račun vedno dražjega prodanega kvadratnega metra stanovanja odplačevali stari in najemali novi krediti.  Zadeva ni naraščala linearno, ampak eksponentno, tako kot apetiti vseh slojev družbe. Ko se je v kratkem času nepremičninski trg zaradi odsotnosti povpraševanja “zlomil”, so ostala številna nedokončana in tudi dokončana stanovanja brez kupcev, se pravi v lasti izvajalcev, ki so ostali brez sredstev za odplačilo zatečenih kreditov. S tem pa to ni več zgolj problem gradbincev, ampak tudi banke in celotne države, ki je njena lastnica. Ta zdaj ne ve, kaj bi z banko – ve samo to, da je ne želi prodati tujcem. Zakaj ne? Predvsem zato, ker vlada lahko zahteva dobiček in s tem opravičuje lastništvo, še bolj pa, da lahko udejanja svoje raznovrstne želje v času vladanja.

Reševanje NLB na račun moje pokojnine in zdravja

Zagata je sedaj toliko večja, ko banka od svojega lastnika pričakuje dokapitalizacijo za normalno poslovanje, in ko si lastnik ob vseh drugih potrebah, ki jih ima in mora nekako zagotavljati, ne more/želi gospodarno ravnati. Moral bi namreč angažirati davkoplačevalski denar, rezultati ukrepov pa se bodo pokazali v prihodnosti in mogoče celo drugi vladni garnituri.

Kaj lahko v takem primeru banka sploh stori? Iz NLB ravnanja slutimo, da vodstvu ne uspeva prepričati oblasti, da bi ji posebej pomagala. Poglejmo dve možnosti.

1. Izdaja podrejenih obveznic NLB z nominalno letno obrestno mero 6,25%. Če pustimo ob strani pričakovano donosnost oz. konkurenčnost, vidimo, da so obveznice namenjene predvsem slovenski javnosti in institucijam. Verjetno ne gre pričakovati, da bo večina od 100 mio€ kupljena s strani tujcev, ker bi za kaj takega morali ponuditi dražje obveznice. Torej, če se ne da transparentno pomagati preko javno-finančnega vira (proračuna), se želi doseči podobno s pomočjo kapitalskega  trga. Glede tega je ta odločitev pohvalna. Ker pa se je vrsto let ta del trga sistemsko zanemarjalo, se bo izkazalo, da ima ta ponudba precej ovir, ki  po nepotrebnem draži izdajo obveznic. Zato bo zanimivo spremljati, kdo bo večinski končni kupec  obveznic. Ker bo povpraševanje fizičnih oseb verjetno premajhno, bo država poskrbela, da se bodo našli kupci teh istih obveznic. Teh kupcev pa je v Sloveniji lahko kar nekaj, ki prejemajo proračunska sredstva ali so v državni lasti in njej poslušni. Na tak način bo lahko država zadržala lastniški delež v NLB, ne da bi jasno pokazala, da je isto tudi dokapitalizirala.

Kaj pa to zame – državljana pomeni? Verjetno, da bo moja prihodnja pokojnina (SPIZ) močno izpostavljen do NLB, in da nikakor ne bom želel, da propade, prav tako moje zdravstveno zavarovanje, pa tudi občinska investicijska zmogljivost ipd.

2. Reprogramiranje kreditov. Ker vodstvo NLB ne ve odgovora na svoje temeljno vprašanje: kapitalska ustreznost banke in kako jo bo rešila, ne želi prehitevati z odločitvijo do svojih dolžnikov – prej omenjenih gradbincev in podobno. Ti ji dolgujejo stotine mio€, zato se najlažje sporazumejo, da ne storijo nič radikalnega in vse skupaj prestavijo na druge “boljše čase”, te kredite oplemenitijo z dodatnimi krediti in izkazujejo enako stanje. Da upanje umira zadnje, je znano dejstvo. Težava je le v tem, da čakanje in odlašanje pomeni umiranje vseh tistih, ki potrebujejo kredite za svoje tekoče poslovanje, za tiste, ki želijo razvijati poslovanje in prejemati kredite za nakup cenejših stanovanj.

Odločitev sama po sebi ni nujno tako težka. Mogoče jo najdemo že ob navadnem sprehodu po kakem trgovskem centru, ko zasledimo sezonske razprodaje.  Vsak izkušen trgovec  dobro ve: če ne proda izdelka v tekočem letu, mora dati istega na razprodajo in to še pred koncem sezone. Ali banke to vedo?

Glej tudi:

Imate raje državni delež v NLB ali kvadratni meter stanovanja za 1.500 €?

1 komentar

  1. Državne banke se ne bi smele iti političnih projektov (Stožice), ampak bolj (ozko) gledati na svoje poslanstvo. Sicer pa, kaj je že to?

Comments are closed.