Nedavno je kot strela z jasnega odjeknila novica, da je eden najbolj prepoznavnih športnikov vseh časov, Lance Armstrong, pravzaprav eden največjih goljufov. Sedemkratni zmagovalec kolesarske dirke po Franciji, kar je neprimerljiv dosežek v zgodovini tega športa, ter človek, ki je premagal raka, je utelešal vse ideale športnika. Vztrajnost, moč in ‘čistost’ so bile lastnosti, ki bi naj krasile tega edinstvenega športnika. Njegovo herojstvo se je raztezalo tudi onkraj športa. Ustanovil je dobrodelno fundacijo za boj proti raku s pomenljivim nazivom ‘Livestrong’.
Armstrongovi ‘padci’
Ironično, izkazalo se je, da ta človek pravzaprav uteleša ravno nasprotje tistega, kar je kazal navzven. Argumenti Armstronga so se počasi a vztrajno začeli sesuvati v prah. Armstrong je večkrat javno izjavil, da ga nikoli niso dobili na doping testu, kar ne drži povsem. Po pričanju nekaterih vpletenih je bilo kar nekaj takšnih primerov. Že na začetku njegovega zmagovalnega pohoda so med dirko po Franciji v njegovem telesu našli sledi kortizona. Njegova takratna osebna maserka Emma O’Reilly je pod prisego povedala, da je ekipni zdravnik za nazaj predpisal recept za Armstronga, ki bi naj pojasnil povečano vsebnost nedovoljene snovi in se tako izognil sankcijam. Leta 2001 je Armstrong bil pozitiven tudi na testu med dirko po Švici. Vodja švicarskega laboratorija bi naj kasneje pod prisego izjavil, da so mu z mednarodne kolesarske zveze naročili, naj se ta zadeva pospravi pod preprogo. A morda najbolj nedvoumne dokaze je predstavil francoski časopis L’Equipe, ki je le mesec in pol po Armstrongovi sedmi zmagi na dirki po Franciji, leta 2005 predstavil dokaz, da je Armstrong že leta 1999 na dirki po Franciji uporabljal prepovedano snov, eritropoetin (EPO). Francoski laboratorij je namreč leta 1999 prejel vzorce urina tekmovalcev dirke po Franciji. Takrat še test za EPO ni bil dovršen. Leta 2004 je laboratorij v raziskovalne namene opravil teste starih vzorcev urina kolesarjev, udeležencev dirke po Franciji in med njimi je bilo 6 Armstrongovih vzorcev, ki so bili pozitivni. Po spletu naključij je ta novica prišla na dan šele čez par let po zaslugi raziskovalnega francoskega novinarja časopisa L’ Equipe.
Bolj usodna za Armstronga so bila pričanja nekaterih njegovih najtesnejših sodelavcev in bivših sotekmovalcev. Med njimi je bil tudi nekdanji olimpijski prvak in Armstrongov ekipni kolega Tyler Hamilton. Za oddajo 60 minutes je dokaj podrobno opisal šokanten prevarantski sistem ameriške kolesarske ekipe z Armstrongom na čelu.
Lov na čarovnice, ki to ni
Armstrong se je po večletnem boju nenadoma odločil, da se ne bo več boril zoper obtožbe o jemanju nedovoljenih poživil. To seveda ni naključje. Na ta način se je izognil javnemu zaslišanju in postopku pred sodiščem, kjer bi zoper njega pričali njegovi bivši tesni sodelavci. Dokazov je preprosto preveč in preveč prepričljivi so. To dokazuje obsežno poročilo ameriške protidopinške agencije. Zato se je Armstrong odločil za varen umik pred javnim procesom. Sam želi sicer prikazati celoten proces zoper njemu kot lov na čarovnice. Še danes zanika kakršnokoli nedovoljeno jemanje poživil. Pred nekaj dnevi je celo nagovoril donatorje svoje dobrodelne organizacije ‘Livestrong’, ki sedaj razumljivo preživlja težke trenutke. Armstrong ni pokazal niti trohice kesanja.
Armstrong in njegova bivša ekipa US Postal Service seveda niso edini, ki so bili vpleteni v jemanje nedovoljenih poživil. Zgovoren je samo podatek, da so bili praktično vsi, ki so Armstrongu delali družbo na stopničkah pri osvojenih dirkah po Franciji, vsaj enkrat ujeti pri jemanju nedovoljenih poživil. Zato je še toliko bolj neverjetno, da je edini, ki tega ni storil, prav sedemkratni zmagovalec dirke po Franciji.
Nihče si ne more popolnoma umiti rok
Situacijo še najbolje ponazorijo besede bivšega predsednika mednarodne kolesarske zveze, ki je bivšemu predsedniku antidopinške agencije menda na pripombo, da ima kolesarstvo velik problem z dopingom, prostodušno izjavil, da so krivi v bistvu gledalci, ki nočejo gledati kolesarje, kako vozijo zgolj 25 km/h. In za to gre. Mednarodna kolesarska zveza je kot kaže doping vsaj tolerirala (če ne celo vzpodbujala), saj je to menda koristilo kolesarstvu. Takšni športni junaki kot je Armstrong privabljajo milijone ljudi in s tem sponzorje.
Vrhunski šport postaja vse bolj lastno nasprotje in žrtev lastnega uspeha. Brez ogromnih vlaganj danes ni vrhunskega športa. Sponzorji pa bodo vlagali le, če bo šport za gledalce zanimiv in privlačen. Gledalci želijo videti super junake, ki premikajo meje človeške zmogljivosti. Občinstvo želi videti svetovne rekorde, ki so nepredstavljivi za navadne smrtnike. Prepad med vrhunskim in amaterskim športom je danes ogromen. Temu primerno tudi denarne nagrade.
A zadeva se ne ustavi le pri športu. Ameriški športni novinar časopisa The Nation, Dave Zirin, je v pogovoru za oddajo Inside Story Americas med drugim dejal, da je to pravzaprav pokazatelj kulture (še posebej) ameriškega načina življenja. Želimo biti boljši, lepši za vsako ceno in z vsemi (tudi nenaravnimi) sredstvi. Želimo spektakel, blišč. Pa četudi gre za prevaro. Da je le prijetno za oči.
Viri:
http://www.abc.net.au/4corners/stories/2012/10/11/3608613.htm
http://www.youtube.com/watch?v=3nTTGGnw8ak&feature=relmfu
Foto: Wikipedia
