Ehrlich vodil in usmerjal razvoj narodovega življenja na krščanskih temeljih

0
Lambert Ehrlich je pozval k ustanovitvi podtalne narodne vlade za samostojno in svobodno Slovenijo. Niso ga poslušali krščanski voditelji, še manj komunisti.

Lambert Ehrlich je pozval k ustanovitvi podtalne narodne vlade za samostojno in svobodno Slovenijo. Niso ga poslušali krščanski voditelji, še manj komunisti.

Mirko Javornik v knjigi Pero in čas (1980) prepričljivo pokaže, kdo oziroma kaj je človek vrednot. S Cirilom Žebotom, Jožetom Kesslerjem, Tinetom Debeljakom in profesorjem Lambertom Ehrlichom so ob napadu sil osi na Jugoslavijo spremljali Ehrlicha na poti z bežečo vlado. Določene za tujino – Ehrlich s tremi kovčki strateških dokumentov o Sloveniji –, so vladni funkcionarji pustili v Nikšiću in nato še Angleži na črnogorski obali. V tem brezupnem položaju je kopnelo upanje, v negotovo prihodnost se je plazil strah.

Mirko Javornik v knjigi Pero in čas pripoveduje, da je na tiste, ki so ga spremljali, Lambert Ehrlich naredil močan vtis

»Nikdar v življenju še nismo bili v kakem viharju tako sami in sami nase navezani kakor zdaj. Bilo nas je pet, a smo še tako postajali drug drugemu breme. Stopali smo vsak na svojo stran, z lastno usodo za edino družico. Ne vem, kako dolgo smo postavali v teh osamljenih krogih. Na lepem pa je to potrto večnost pretrgal zvonek, miren, skoraj svetal glas:

‘Čemu tako? Božja volja je, da smo tukaj, ne kje zunaj, a vendar živi! Očitno so nam namenjene druge, morda večje reči, kakor pa je emigracija. Storili smo vse, kar je bilo v človeški moči in pameti, da bi se rešili. Božja volja nas je hotela imeti za priče naše sramote in majhnosti. Nečesa je zdaj konec. A ne mi ne tisti, ki nas čakajo, ne moremo, ne smemo živeti od tega. Treba je spet začeti, zakaj božja volja je, da se življenje vsak trenutek znova rodi. Življenje in zgodovina se nikdar ne ustavita. Vsi smo ju dolžni vedno in sproti na novo začenjati, ker nam tako zapovedano od zgoraj!’

Ni se bilo treba ozreti, da je človek vedel, od koga prihaja ta, prepričane vere in bodrega poguma polna beseda. Samo eden med nami je bil to uro česa takega sposoben. On, sloki, dognani, začuda mirni in začuda živi duhovnik s srebrno glavo, božje vdano dušo in kamnito voljo. Dr. Lambert Ehrlich …«

Minilo bo 143 let od Ehrlichovega rojstva; ob njem pred skoraj 80 leti ni umrl Ciril Žebot, ker je prav to jutro zaspal

Maloštevilni naši rojaki vedo zanj, čeprav je bil ta verni človek z vsem srcem zaveden Slovenec, trezen, preudaren mislec in predan duhovnik. Njegov rod je prišel iz Nemčije v Kanalsko dolino, rojen je bil 18. septembra 1878 v Žabnicah pod Sv. Višarjami v verni družini; svoje bogate sposobnosti in talente je nesebično in pogumno podarjal drugim, posebej mladim.

Dr. Lambert Ehrlich, umorjen na Streliški ulici 26. maja 1942, Foto: NSZ.

Te dni bomo obhajali 143. obletnico njegovega rojstva. Prihodnje leto pa bo 26. maja 1942 minilo 80 let, odkar ga je Varnostno obveščevalna služba Komunistične partije umorila na Streliški v Ljubljani. Kraj je VOS skrbno načrtovala, saj se je profesor vračal iz Cirilovega doma, današnje Valdorfske šole, nekdanje Ljudske kuhinje, na Teološko fakulteto, potem kot je tam v Cirilovi kapeli opravil s svojimi stražarji zadnjo svojo življenjsko daritev svete maše. Takrat ga je spremljal študent Viktor Rojic – sicer naj bi ga Ciril Žebot, ki pa je tisto jutro zaspal – slučajni spremljevalec je bil tako kot profesor zahrbtno umorjen.

Varnostno obveščevalna služba OF ni bila služba OF pač pa služba partije. Partijski veljaki, Kardelj, Kidrič, njegova žena Zdenka Kidrič in drugi so z njo morili zavedne Slovence, svoje domnevne in dejanske nasprotnike, ker so jim bili ovira na poti do totalitarne oblasti.

Ker je bil Lambert Ehrlich sposoben v vsakem trenutku sprejeti situacijo kot izraz božje volje, je bil velikokrat sam

»Bil je človek široke razgledanosti, trezne preudarnosti, poglobljene kritične presoje ljudi in razmer, da je v odločilnih trenutkih lahko vodil in usmerjal razvoj narodovega življenja na krščanskih temeljih skupaj z drugimi, ki so mu znali prisluhniti. A vse to ga v naši temni uri ni žalostilo. Bil je prepričan, da je tudi to božja volja. In zaradi tega je bil ta večer, sredi podirajočega se našega sveta, tudi sredi nas tako sam in tako edini. Mi nismo videli ne luči ne poti, on pa je živel iz novega začetka, tukaj, pri priči, v brk vsemu.

In zaradi tega je bil tiste trenutke v resnici nekaj drugega kakor sicer. So ure, ko od Boga zaznamovani nehajo biti ljudje in postanejo več ko to – simboli Ideje, vere, veličine. Tudi on tedaj ni bil več skromni, nevsiljivi duhovnik, ki smo ga poznali izpred oltarja, iz njegove svete besede, iz knjig, iz učenja, iz organizacij, s sto področij njegovega dela. Bil je simbol: mož božje volje, njen spoznavalec. Ni svoje vere le oznanjal, temveč jo je živel, za nas, za vse, kar je bilo našega, nič manj kakor zase.

Ob tisoč priložnostih sem iz tisoč ust slišal zatrjevanje o božji volji … Ta večer je udarila ko nadangelov klic v samoto ognjene groze in ni mogla biti nič ko resnica.«

Janez Hladnik, dušni pastir Slovencev, ki je bil posrednik pri vladi v Argentini za sprejem slovenskih beguncev po revoluciji, je o njem zapisal:

»Mož z ‘velenemškim’ priimkom je bil bolj Slovenec kot vsi drugi … Njegovo mladostno navdušenje, živahnost in razboritost so nas očarali, tako da nas je kar hitro pognal v navdušeno delo za narod in Cerkev.«

Poleti 1941 si je Ehrlich prizadeval za ustanovitev podtalne slovenske vlade, a ni našel sogovornika

Trezno je po vrnitvi v Ljubljano poleti 1941 je takoj predlagal dr. Natlačenu, naj se ustanovi podtalna vlada. Ker je jugoslovanska razpadla in odšla v tujino, moramo Slovenci vzeti svojo usodo v svoje roke. Natlačen in drugi voditelji temu niso sledili, Ehrlich pa je 14. novembra 1941 v težkih razmerah okupacije napisal Slovenski problem, ki izraža jasne smernice slovenske samostojnosti in državnosti. Izjava predstavlja Slovenijo kot samostojno državo v okviru svobodnih evropskih narodov. Prek svojih zaupnikov in beguncev je zbral natančne podatke o trpljenju Slovencev pod nacisti na Gorenjskem in Štajerskem v pokrajinah in jih posredoval v Vatikan:

Okupatorji hočejo, da slovenski narod izgine, a treba je odločno delati za osvoboditev in združitev vseh Slovencev v eni državni enoti; bodisi da bo ta samostojna ali v konfederaciji z drugimi srednje- in vzhodnoevropskimi državami.

To državniško treznost in odločnost je potrdil s spomenico Razvoj situacije v Ljubljanski provinci 1. aprila 1942 italijanskim oblastem, v kateri jasno in neustrašeno obsoja italijansko in komunistično nasilje nad Slovenci.

»Ob njegovi odpuščajoči veličini nas je na mah bilo našega srda sram. Za sramom nas je zalila samotnost in si je počasi našla edino oporo v njem, ki je ostal z nami do tega konca, da smo v njem začeli čutiti skoraj zadnje poroštvo za življenje samo

Ta nesebični, neustrašeni, predani in človekoljubni duhovnik je utelešenje vrednot, ki jih vedno potrebujemo. Z njegovim zgledom lahko Slovenci v vseh zahtevnih časih uresničujemo to, za kar so on in drugi darovali življenje: za samostojno in urejeno Slovenijo v središču Evrope. Odstranjujmo ovire polpreteklosti, zoper katere se je boril! Namesto lažnih herojev naj on postane zgled in priprošnjik svobodnih, pristnih, pravičnih in sodelovalnih Slovencev in državljanov samostojne Slovenije!