Marko Rijavec: Lakota je soočenje naših želja in naših vrednot

1
309
Foto: pixabay.com

Če sem pošten, ne maram preveč postnih dni. Pravzaprav se mi pepelnica vsako leto tako dolgo vleče, da je kar noče biti konec. Želodec se tako milo oglaša, da bi naredil vse, samo da bi nehal cviliti. Post je težek, ker je težko biti lačen. Saj ne gre za to, da res ne bi mogel brez hrane. Sem pa navajen, da svojim potrebam zadostim takoj, ko se te pojavijo. In lahko sem tako navajen, ker mi je v našem svetu izobilja to omogočeno. Imam poln hladilnik, zvrhane police v trgovini in dovolj denarja, da lahko v trenutku ustrežem vsem svojim željam.

Lakota razgalja

Pravzaprav je to zelo precej slaba usluga samemu sebi, saj je z življenjem povsem drugače. V življenju ne moremo vselej dobiti vsega, kar si želimo. Tako pač je. Prisiljeni smo živeti z neizpolnjenimi željami. So trenutki, celo dolga obdobja človekove lakote, ko nikakor ne dobimo tega, kar si želimo. A iz svoje navade po takojšnji zapolnitvi svojega pomanjkanja zato segamo po marsičem, samo da bi pomirili to svojo strašno lakoto – a svoje praznine ne napolnimo. Bašemo se, a ostajamo lačni.

Problem je namreč v tem, da se moja lakota ravna po tem, kar si želim, in ne po tem, kar potrebujem. In ko pride do navzkrižja med tema dvema stvarema, se s seboj obnašamo kakor z jokajočim dojenčkom. Želji takoj ustrežemo, samo da ne joka več. Tako je pač lažje, četudi to ničesar ne reši.

Seveda tudi ni rešitev v tem, da svoje želje kot kak nesmiselni kmečki upor zadušimo, jih potlačimo nekam v globino, ampak da jih začenjamo razumeti. Da poskušamo ugotoviti, kaj nam te želje sporočajo. Toda zato je treba boja, ne miru. Saj veste, lačen človek lahko postane prav živalski, vse bi pohodil, vse poklal, da bi prišel do tistega, kar si želi. In ravno zato je treba kdaj biti nekoliko lačen. Ker trenutek, ko svojim željam ne ustrežemo takoj, v nas sproži boj, nemir, ki je vedno potreben, da bi vedeli, da bi razumeli, kdo smo v resnici in kam gremo. Da bi se spoznali. In se na podlagi tega boja odločili, kam hočemo priti.

Post spodbuja odločitev

Zato je post tako zelo koristen, celo zelo prikladen našemu presitemu času. Lakota je namreč soočenje naših želja in naših vrednot. Ker v njej takoj lahko izvemo, ali res nekoga ljubimo bolj kot kruh. Ali pa, če nam je resnica več kot oblast, slava in moč. Ali pa, če smo za kakšno od svojih načel pripravljeni umreti. Kar je moral vedeti pred svojim poslanstvom Jezus v puščavi, moram vedeti tudi sam.

Zato je dobro kdaj pustiti si biti lačen. Da ugotovimo, da lahko in da kdaj tudi moramo živeti brez nekaterih stvari, ki si jih želimo. In da so v življenju stvari, ki nas lahko nahranijo, čeprav to ni tisto, česar si želimo. Ker v puščavi svojega življenja lahko živimo brez želja, brez vrednot pa ne.

1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite