Lahko z večjo količino zatrpamo zbegano dušo?

1

zahvalna nedeljaIz ZDA, ki so nekakšen ocean kulture globalizacije, smo tudi v našo državo z družbenimi spremembami pred petindvajsetimi leti uvozili Valentinovo, noč čarovnic, božička, ne pa zahvalnega dne. Prvi trije prazniki nudijo ljudem veliko zabave in navajajo na čim večjo porabo dobrin. Zahvaljevanje pa sega v globino, svoj izvor ima v presežnem, zato je pristno zahvalo težko zlorabiti za zabavo in v komercialne namene. Seveda je mogoče v denar pretopiti tudi zahvalni dan, kakršnega praznujejo v Ameriki. Morda zanj v našem kulturnem okolju trgovci v prenapolnjenem koledarju enostavno niso našli prave tržne niše.

Valentinovega, noči čarovnic in božička, niso k nam prinesle ne politika ne kultura ne verske skupnosti, pač pa je bil prenos delo zaslužkarjev, trgovcev. Teh seveda ne zanima pristno izročilo, ki je v ozadju teh praznikov, temveč izključno dobiček. Iz teh praznikov so naredili industrijo, ki poneumlja duha in poplitvi tudi pristno izročilo.
To, kako se zahvaljujemo Bogu in bližnjemu, je legitimacija naše duše. Po tem, ali smo se sposobni zahvaljevati ali ne, lahko presojamo, kdo smo in kaj se dogaja z nami. Zahvaljuje se lahko samo zadovoljen človek. Zadovoljstvo pa ni odvisno od količine dobrin, ki jih imamo, pač pa od tega, kaj nosimo v svoji duši. Če v naši duši vladata strah in zaskrbljenost, se oklepamo dobrin, da bi s čim večjo količino dobrin zatrpali zbegano dušo.

Dokler bomo na zemlji, se seveda nikoli ne bomo v celoti rešili strahu in zaskrbljenosti. Lahko pa se vse življenje učimo, da paničen strah in nenehno zaskrbljenost, kaj bo šlo narobe, ali česa nam bo zmanjkalo, prenašamo na Kristusa. On je namreč naš odrešenik. Odrešenik v tem, da nase sprejema naše tegobe, naše strahove in skrbi. Globina naše duhovnosti se zato ne meri po količini posebnih duhovnih izkustev, pač po preprostem izročanju svojega življenja Kristusu. Včasih želimo biti všeč Bogu s posebnimi molitvami, še zlasti z dolgimi molitvami. V resnici pa v veri ne gre za to, da smo všeč Bogu v pričakovanju, da bomo zaradi tega deležni njegove pomoči. Ni naša duhovnost v tem, da se izkažemo pred Bogom, temveč da se mu izročamo. Zato je Jezus večkrat rekel, naj bomo kot otroci. Otrok se zna izročiti svojim staršem. Tudi če se kdaj hvali, kako je že velik, močan in pameten, se v ključnih trenutkih vedno zateče pod okrilje svojih staršev, saj zna zelo natančno oceniti, kaj dejansko zmore. Duhovna učiteljica izročanja sebe usmiljenemu Bogu je bila sv. Terezija Deteta Jezusa. Ona je preprosto verjela: Jezus me ima rad, vsa sem njegova, to je moja sreča, to je moja edina moč, to me odrešuje.

Do te stopnje izročanja sebe Gospodu, kot smo jo opisali, ne pridemo čez noč, temveč korak za korakom. Ko, denimo, Gospodu izročimo kak manjši strah, in dobimo izkustvo, kako ga je Gospod vzel nase, si bomo kdaj pozneje upali na Gospoda prenesti tudi težje skrbi. In nekega dne bomo preprosto uvideli, da nas Gospod nosi. ‘Gospod je tvoj varuh, on je tvoja senca …,’ pravi psalmist (prim. Ps 121,5).

Preselimo se sedaj k vdovi iz današnjega evangelija. Nemara se težko vživimo v njeno ravnanje. Jezus jo je nekaj časa opazoval; bil je pretresen nad tem, kar je videl. Poklical je svoje učence in jim spregovoril o tem, kar se ga je dotaknilo. Vdova je vrgla v zakladnico od svoje uboštva, in sicer vse kar je imela, vse, kar je potrebovala za življenje.
To njeno dejanje ne govori o njeni lahkomiselnosti ali fanatični pobožnosti, pač pa o njeni notranji svobodi, ki je izvirala iz zaupanja v Gospoda. Verovala je v pretok dobrin: Gospod je tisti, ki nam dobrine daje, mi jih deloma porabimo zase, druge pa posredujemo naprej. Strah, da bo Gospod prekinil tok dobrin in s tem ogrozil človekovo življenje, za vdovo ni bil utemeljen. Vdova do te svobode ni prišla naenkrat. Že samo dejstvo, da je bila vdova, govori, da je v življenju že marsikaj prestala. In če je nekega dne prišla do stopnje, ko ni bila več panično zaskrbljena za svoje preživetje, pomeni, da se je v preteklih letih z Božjo pomočjo prebila skozi mnoge skrajno težko preizkušnje. Te je niso zlomile, ker jih je prenašala na Gospoda, zato teža preizkušenj ni v celoti padala nanjo, ampak jih je prestregla Gospodova rešilna roka.

Zgodba o ubogi vdovi ne govori samo o njeni neverjetni velikodušnosti, pač pa še mnogo bolj o njeni osebni trdnosti, o čvrstosti njene vere, pa tudi uravnovešenosti njenih čustev. Kajti panika, da se nam bo kaj zgodilo, ali da bomo kaj važnega izgubili, zajame razum in čustva. Uboga vdova je bila v veliki meri onstran sil, ki bi jo lahko notranje zamajale, kajti bila je utrjena v zaupanju v Gospoda. In prav to je bistvo spreobrnjenja. Ni spreobrnjenje najprej v tem, da delamo manj grehov. Bistvo spreobrnjenja je v naslonitvi na Kristusa. Če se vadimo v tem, da mu z vedno večjim zaupanjem izročamo svoje življenje, nas to posredno obvaruje tudi spodrsljajev, grehov, predvsem pa nas varuje pred razdiralno silo strahov. In nasprotno, če svojih skrbi ne prenašamo na Gospoda, dobijo skrbi pospešek, postajajo težje in težje, nazadnje celo neobvladljive. Lahko si predstavljamo, kakšne so posledice.

Ko je sv. Frančišek zaslutil, da se bliža konec njegovega zemeljskega življenja, je skoraj popolnoma slep zapisal svojo znamenito Sončno pesem. V njej se zahvaljevanje Bogu prelije na novo, višjo, duhovno raven, v hvalnico in čaščenje Boga. Takole pravi: »Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,/ tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov./ … Hvaljen, moj Gospod,/ v bratu večeru in zvezdah; ustvaril si jih na nebu/ jasne, dragocene in lepe./ … Hvaljen, moj Gospod,/ v naši sestri zemlji,/ ki kakor mati nas hrani/ in nam gospodinji/ in prinaša sadje/ in pisane rože z zelenjem.«

Vse Frančiškovo življenje je bilo ena sama sončna pesem. Svoje življenje je spremenil v zahvalo. Živel je v globokem prepričanju, da mu je Gospod naklonil neizmerno veliko milosti. V nobenem trenutku si ni domišljal, da je takšen, kakršen je bil, zaradi svojih zaslug. Sobratom, ki so občudovali njegovo svetost, je nenehno dopovedoval, naj ne gledajo nanj, pač pa na Gospoda. Ker je vedel, da je v resnici velik samo Gospod, mi pa smo veliki, če pustimo, da nas on obdari s svojo ljubeznijo.

Iz Frančiškove zgodbe, in mnogih, ki so mu bili podobni, lahko spoznamo, da se lahko iskreno zahvaljuje samo spreobrnjen človek. To pa je tisti, ki občuti in vidi drobne stvari, male čudeže, ki mu nič samoumevno. Za duhovno držo zahvaljevanja je potrebna ponižnost, ki je sad mnogih preizkušenj in seveda sposobnost čudenja, zavest, da nam je Bog dal celo samostojno državo in raj pod Triglavom. Pa se vendar včasih obnašamo, kot da to ni nič posebnega, zato po tej deželi namesto hvaležnosti in veselja širimo nestrpnost, polemiko, razdiralno kritiko, uničujočo nevoščljivost in obtoževanje vseh in vsakogar.

V zahvaljevanju smo preveč zadržani, ker smo obremenjeni z nesmiselnim prepričanjem, da bo bližnji našo zahvalo ali priznanje zlorabil za lažno podobo o sebi, da se bo imel za boljšega, kakor v resnici je, da bo precenjeval svoje zasluge in se bo v prihodnje pri svojem delu manj trudil.

In ker se bojimo, da bomo z zahvalo pretiravali in delali škodo, je raje ne izrečemo. Osredotočeni smo na problem, ki bi lahko nastal zaradi naše zahvale, namesto da bi bili pozorni na čudež, da je naš bližnji po milosti kaj dobrega naredil. Spreobrnjen človek na vsakem koraku zaznava delo milosti, se tega veseli in se za vse to zahvaljuje. Človek, ki tiči v mraku misli in čustev, pa vidi povsod samo probleme in se obremenjuje s pomisleki, kje bi kaj utegnilo iti narobe.

Bratje in sestre, zahvaljujmo se Gospodu, ker je dober, ker vekomaj traja njegova dobrota.

Besedilo je homilija na 32. nedeljo med letom, zahvalno nedeljo

1 komentar

  1. Veličastna duhovna pridiga. Zahvaljevanje je ključno za temeljito spremembo življenja.

    Samo prvi odstavek me je zmotil v socialističnem predsodkih o ZDA in trgovcih, ki ga narcisistični Slovenci (mi smo najboljši, najposebnejši, izbran narod) nezavedno vpijajo.

    Trgovci bi marsikaj prodali. A kaj ko SLOVENCI kupujejo samo populizem in škrat robo (socializem, nacionalni interes, naprednost, lokalno posebnost, poganstvo, grandiozne blodnje o lastni veličanstvenosti..). V ZDA pa imamo vse sorte ljudi. Na splošno so bolj iskreni in verni in manj socialistični kot Slovenci. A razlike hitro kopnijo.

Comments are closed.