Če bi sodili po trenutnem položaju, bi bil odgovor na vprašanje iz naslova enoznačni ne. Trenutno se v vsem odvija “peterletovski” scenarij izpred petih let. Ker dosedanji predsednik v prvem krogu še zdaleč ni dosegel pričakovanega izida, je v očeh volivcev izgubil vlogo vnaprej znanega zmagovalca in izzivalec, ki mu je uspel veliki met, je nenadoma v vlogi velikega favorita. Po nekaterih anketah naj bi se mu nasmihala celo dvotretjinska zmaga, kakršno je leta 2007 vknjižil Türk.
Podobnosti in razlike
Kajpak je vprašanje, ali bi Peterle ob splošnih zakonitostih predsedniških volitev sploh lahko zmagal. Toda za katastrofalni poraz v drugem krogu je bilo “najzaslužnejših” kakih pet odstotkov volivcev, ki jih v prvo ni bilo na volišče, zaradi česar si je namesto pričakovane znatne zagotovil samo pičlo prednost, s čimer je v očeh volivcev izgubil status zmagovalca. Türkov neuspeh je s tega vidika precej večji. Da bi ohranil avreolo uspešneža, bi moral kot veliki favorit beležiti dvomestno prednost. Namesto tega si je po končnih podatkih nabral skoraj točno štiri odstotne točke zaostanka. Po eni strani so njegove možnosti dodobra zopet sesuli tisti, ki jih na volitve ni bilo. Tudi po nedavno objavljenih strankarskih preferencah udeležencev vzporednih volitev je jasno, da so bili volivci strank vladne večine, predvsem SDS, NSI in Desusa, za udeležbo bolj motivirani od opozicije. Ampak kot Peterletu niso mogli več pomagati nevolivci iz prvega kroga, ki so ga morda podprli v drugo, se predsednikova težava ne bo rešila tako, da bo 2. decembra na volišče prišlo več njegovih privržencev. Zaradi njihove abstinence je namreč izgubil odločilne glasove pri manj jasno opredeljenih volivcih.
Po drugi strani so se v zadnjih tednih kampanje pred prvim krogom v zgoščeni obliki pokazale vse tiste slabosti, zaradi katerih smo bili do Türkovega predsednikovanja na Časnikovih straneh kritični vse od začetkov našega portala. Ko bi bilo potrebno pokazati kaj širine in velikodušnosti do drugače mislečih, predsednik preprosto zmrzne. In če so se izbruhi te pomanjkljivosti med petletnim mandatom še nekako razpršili, da jih je lahko prekrila domnevna državniška drža, se v predvolilnem obdobju to ni dalo. Vrhunec je Türk dodal na sam volilni večer. Morda bi se mu godilo bolje, če ne bi bil na drugi strani prav Pahor, ki je že med vodenjem vlade velikokrat kazal držo, primernejšo predsedniku republike. Zato je odločitev iz prvega kroga ne glede na udeležbo v veliki meri glas hkrati “proti” Türku in “za” Pahorja.
Volitve kot referendum
Zato ni posebej verjetno, da bi lahko Türk še zmagal, ker bi se volilno telo v zadnjih dveh tednih odločilo za njegov slog in njegovo politično držo, ki jima je izreklo nezaupnico. Kar pa še ne pomeni, da sploh ne more zmagati. Lahko. Borut Pahor je namreč v povsem drugačnem položaju kot pred 11. novembrom. Zdaj so vse oči uprte vanj. In nenadoma nimamo več tekme dveh kandidatov, marveč odločanje samo o tem, ali hočemo imeti Pahorja za predsednika. To težavo je boleče izkusil že Janez Janša na zadnjih parlamentarnih volitvah. Volilna kampanja se je razvijala tako, da so se volitve same namesto tekmovanja med dvema blokoma spremenile v plebiscit o njem. Ki ga je, kot je znano, izgubil. Dokler so si volivci volitve predstavljali kot igro z več igralci, so zaradi fiaska prejšnje koalicije rutinsko navajali, da bodo glasovali za najbližjo alternativo, za SDS. Ko so se v volilni kabini nato morali odločati zgolj o vprašanju, ali hočejo Janšo za premierja, je bil rezultat precej drugačen.
In tu je Pahor v bistveno slabšem položaju, kot je bil Türk leta 2007. Sedanji predsednik je bil takrat kljub mednarodni karieri politični nihče in na možnost njegove zmage skoraj noben volivec ni lepil ne pozitivnih ne negativnih čustev. Celo marsikateri privrženec desnosredinskih strank ga je v prepričanju, da bo itak zmagal, ali zaradi antipatije do Peterletove mlačnosti obkrožil brez slabe vesti. Pahor pa politično ni nihče. Je bivši premier in je politik s prepoznavnim slogom. Ki odbija ali privlači. Zato dvomim, da lahko Türkovim tokrat uspe preobrat s ponavljanjem stare mantre o “partizanu” Türku in “domobrancu” (ali vsaj kandidatu “domobrancev”) Pahorju. Verjetno ne bo posebej uspešna niti najnovejša domislica, s katero poskušajo omajati Pahorjevo povezovalno retoriko, češ da je sodelovanje že nekaj dobrega, vendar z bavbavom Janšo pač ne pride v poštev. Priložnost se jim bo ponudila le, če se bodo ljudje “ustrašili” predsednika Pahorja. Za kaj takega so najresnejši kandidati seveda tisti, ki so mu svoj glas namenili v prvem krogu.
Foto: Wikipedia
