Lahkó na láhko?

Igra besed je včasih naravnost osupljiva! Danes se bom ustavil ob odtenkih in pomenih besede lahko.

Primerilo se mi je pred nekaj dnevi. Na nekem predavanju sem zavzeto razlagal o Franklovem spoznanju, da lahko vsak človek – bitje, ki je naravnano na iskanje smiselnih možnosti –, v svojem življenju odkrije smisel. V nekaterih življenjskih okoliščinah je to lažje, v drugih težje, v kakšnih celo skrajno naporno. Predstavil sem nekaj primerov ljudi, ki jim je uspelo najti pot iz skrajno zapletenega osebnega položaja, v katerem so se znašli, ter opisal zlasti, kaj vse so naredili za to, kaj so spremenili v svojem življenju, kakšne cilje so si postavili, kako so korak za korakom, počasi, a vztrajno, udejanjili to, kar so odkrili kot smiselno možnost v danem trenutku oziroma obdobju svojega življenja. Konec koncev tudi Franklova življenjska izkušnja prestajanja grozot koncentracijskega taborišča pritrjuje temu spoznanju, da lahko človek odkrije smisel v objektivno gledano povsem nesmiselnih situacijah. Ljudje so z zanimanjem poslušali, potem pa se je oglasil možakar srednjih let in zamišljeno rekel: »Strinjam se, da lahko ljudje v vsaki situaciji odkrijemo nek smisel, ampak to ni lahko!«

Ugotovitev, sicer samoumevna, me je prijetno presenetila. Nasmehnil sem se in gospodu pritrdil: »Prav imate, lahko, a ni lahko!«

Življenje na vsakem koraku pritrjuje tej ugotovitvi: med láhko in lahkó obstaja velika špranja. Pomislimo na velike filmske epopeje, na glavne junake, ki gredo skozi različne preizkušnje in na koncu uresničijo poslanstvo, za katerega so bili poklicani. Ali na vrhunske športnike, ki vsi po vrsti razlagajo, na kakšen način in s kakšnim odrekanjem ohranjajo svojo formo, da dosegajo vrhunske rezultate. Spomnimo se lahko tudi na ljudi, ki jih poznamo, ki se borijo in jih zaradi njihove vztrajnosti globoko spoštujemo. Nenazadnje lahko pomislimo nase, na svoje življenje, na cilje, ki smo si jih zadali in jih uresničili ter na pot, ki smo jo ob tem prehodili. Vsak izmed nas je že uresničil tudi stvari, ki so se nam v prvem trenutku, ko smo pomislili nanje, zdele nemogoče ali nedosegljive. Ravno pot uresničevanja takih ciljev je najbolj zahtevna.

Kar lahko, kar zmoremo doseči, udejanjiti, zaživeti, še zdaleč ne pomeni, da to lahko uresničimo na lahek način. Slovenski pregovor pravi: »Brez muje se še čevelj ne obuje!«

Načeloma velja, da je potrebno za vse, kar je v življenju vrednega in dragocenega, v prvi vrsti za temeljne vrednote – vrednote spadajo v človekovo duhovno sfero – krepko in trdo delati. Garati, če hočete! Poštenje, zvestoba, potrpežljivost, človeška in duhovna širina, vztrajnost, razgledanost, dobrohotnost, spoštljivost, hvaležnost … – nič nam ni podarjeno. Celo več: bolj ko za določeno vrednoto garamo, več napora ko vlagamo v to, da jo uresničimo v svojem življenju, bolj ko se samopresegamo, bolj ta vrednota zasije v našem življenju. Ko vrednoto v svojem življenju udejanjimo, postane krepost: uresničevanje vrednot nas torej naredi krepke, krepostne.

Kakšna je torej življenjska drža večine v današnjem času: verjamejo, da lahkó, da zmorejo, ali jemljejo vse preveč na láhko?

In moja drža v odnosu do lahkó in láhko?