Zaključek sedme kitice Prešernove Zdravljice je možno razumeti na več načinov. Lahko se nanaša na nas, naj bomo dobrohotni do sosedov, lahko izraža upanje, da bodo sosedje dobrohotni do nas. Možna pa je tudi interpretacija, da za med-sosedsko sožitje ni dobro, če se prepričujemo, da je sosed bolj vražji kot v resnici je. Nerealno dojemanje stanja pri sosedu povzroči, da soseda podcenjujemo ali precenjujemo.
Zadnjih deset let sem skoraj vsak teden na Hrvaškem. V našem podjetju sem odgovoren za poslovanje hrvaške družbe. Preko slovenskih in hrvaških medijev spremljam notranjepolitično in gospodarsko dogajanje v obeh državah. Pred tem sem bil, z izjemo dveh let, ko sem bil v službi v Srbiji, o dogajanju na območju nekdanje Jugoslavije informiran le s strani slovenskih medijev. Že dalj časa sem prepričan, da slovenski mediji, predvsem tisti, ki imajo dopisnike na Hrvaškem, sistematično poudarjajo in izpostavljajo predvsem slabosti in težave na Hrvaškem. Če se želite sami prepričati o tem, primerjate, kako se v primerjavi s Hrvaško pri nas poroča o Srbiji. Ali pa, ali so na podoben način, kot pišejo o kandidatih na prihajajočih predsedniških volitvah na Hrvaškem, kdaj tako obravnavali predsedniške kandidate v kateri drugi državi.
Ne vem, kaj je motiv, za tako početje. Morda občutek novinarjev, da tako pisanje želijo brati uredniki in/ali bralci. Posledica take dolgoletne drže medijev je, da slovenska javnost podcenjuje Hrvaško državo, naši politiki pa slabo razumejo interese in taktiko hrvaških politikov.
Arbitraža nas lahko oškoduje, tožbo na Sodišču EU Slovenija lahko tudi izgubi
V obeh državah se ta, sicer precej omejen konflikt interesov glede nasledstva in meje, izrablja za domače politične potrebe. Tu ni nedolžnih in tudi se vprašam, zakaj bi morali biti? Valuta, ki omogoča politikom oblast, je uveljavljanje interesov in pričakovanj volivcev. Politik, ki ne izpolni pričakovanj volivcev, je obsojen na neuspeh. Glede spora s Hrvaško so se pričakovanja pri nas še dodatno napihovala. V Sloveniji je bilo le malo treznih glav, ki so menile, da nas tudi arbitraža lahko oškoduje. Še manj jih je omenjalo možnost, da nasprotna stran arbitražne odločitve ne uveljavi. Tudi za tožbo Slovenije na Sodišču EU nisem prepričan, da so naši protagonisti realno ocenili, kakšna je možnost, da tožbo izgubimo.
Pred nami nova bitka: blokada hrvaškega vstopa v Schengen?
Najbolj zaskrbljujoče pa je, da naša politika javnosti že obljublja naslednjo bitko. Hrvate naj bi blokirali pri vstopanju v Schengensko območje. Tudi bitko naj bi po mnenju nekaterih prav gotovo dobili. Ta »blokada« je mnogo manj učinkovita, kot bi bila tista pred vstopom Hrvaške v EU. Hrvaška je že polnopravna članica EU. Od okrepljenih mejnih kontrol na zunanji meji Hrvaške in od ukinitve kontrol na slovensko-hrvaški meji nima koristi le Hrvaška ampak tudi Slovenija in druge članice Schengena na kontinentu.
Na osnovi uspeha tožbe pred sodiščem EU naj se preuči, kolikšna je verjetnost, da ta blokada prisili Hrvaško k uveljavitvi arbitražne odločitve, do takrat pa stišajmo bojevito retoriko.
