Lahko blokada vstopa v Schengen prisili Hrvaško k uveljavitvi arbitražne odločitve?

20
1032
Arbitraža nas lahko oškoduje, tožbo na Sodišču EU Slovenija lahko tudi izgubi, blokada hrvaškega vstopa v Schengen ne rešuje arbitražne odločitve o meji.

Zaključek sedme kitice Prešernove Zdravljice je možno razumeti na več načinov. Lahko se nanaša na nas, naj bomo dobrohotni do sosedov, lahko izraža upanje, da bodo sosedje dobrohotni do nas. Možna pa je tudi interpretacija, da za med-sosedsko sožitje ni dobro, če se prepričujemo, da je sosed bolj vražji kot v resnici je. Nerealno dojemanje stanja pri sosedu povzroči, da soseda podcenjujemo ali precenjujemo.

Zadnjih deset let sem skoraj vsak teden na Hrvaškem. V našem podjetju sem odgovoren za poslovanje hrvaške družbe. Preko slovenskih in hrvaških medijev spremljam notranjepolitično in gospodarsko dogajanje v obeh državah. Pred tem sem bil, z izjemo dveh let, ko sem bil v službi v Srbiji, o dogajanju na območju nekdanje Jugoslavije informiran le s strani slovenskih medijev. Že dalj časa sem prepričan, da slovenski mediji, predvsem tisti, ki imajo dopisnike na Hrvaškem, sistematično poudarjajo in izpostavljajo predvsem slabosti in težave na Hrvaškem. Če se želite sami prepričati o tem, primerjate, kako se v primerjavi s Hrvaško pri nas poroča o Srbiji. Ali pa, ali so na podoben način, kot pišejo o kandidatih na prihajajočih predsedniških volitvah na Hrvaškem, kdaj tako obravnavali predsedniške kandidate v kateri drugi državi.

Ne vem, kaj je motiv, za tako početje. Morda občutek novinarjev, da tako pisanje želijo brati uredniki in/ali bralci. Posledica take dolgoletne drže medijev je, da slovenska javnost podcenjuje Hrvaško državo, naši politiki pa slabo razumejo interese in taktiko hrvaških politikov.

Arbitraža nas lahko oškoduje, tožbo na Sodišču EU Slovenija lahko tudi izgubi

V obeh državah se ta, sicer precej omejen konflikt interesov glede nasledstva in meje, izrablja za domače politične potrebe. Tu ni nedolžnih in tudi se vprašam, zakaj bi morali biti? Valuta, ki omogoča politikom oblast, je uveljavljanje interesov in pričakovanj volivcev. Politik, ki ne izpolni pričakovanj volivcev, je obsojen na neuspeh. Glede spora s Hrvaško so se pričakovanja pri nas še dodatno napihovala. V Sloveniji je bilo le malo treznih glav, ki so menile, da nas tudi arbitraža lahko oškoduje. Še manj jih je omenjalo možnost, da nasprotna stran arbitražne odločitve ne uveljavi. Tudi za tožbo Slovenije na Sodišču EU nisem prepričan, da so naši protagonisti realno ocenili, kakšna je možnost, da tožbo izgubimo.

Pred nami nova bitka: blokada hrvaškega vstopa v Schengen?

Najbolj zaskrbljujoče pa je, da naša politika javnosti že obljublja naslednjo bitko. Hrvate naj bi blokirali pri vstopanju v Schengensko območje. Tudi bitko naj bi po mnenju nekaterih prav gotovo dobili. Ta »blokada« je mnogo manj učinkovita, kot bi bila tista pred vstopom Hrvaške v EU. Hrvaška je že polnopravna članica EU. Od okrepljenih mejnih kontrol na zunanji meji Hrvaške in od ukinitve kontrol na slovensko-hrvaški meji nima koristi le Hrvaška ampak tudi Slovenija in druge članice Schengena na kontinentu.

Na osnovi uspeha tožbe pred sodiščem EU naj se preuči, kolikšna je verjetnost, da ta blokada prisili Hrvaško k uveljavitvi arbitražne odločitve, do takrat pa stišajmo bojevito retoriko.

20 KOMENTARJI

  1. Lahko blokada vstopa v Schengen prisili Hrvaško k uveljavitvi arbitražne odločitve?

    Seveda lahko. A te blokade ne bo. Hrvati so in bodo rekli, naj se v tem primeru naš najboljši minister za vse, to je spoštovani gospod Karl Erjavec, poslovi od svojega vikenda na jadranski obali.

  2. Kovaceve ocene so tocne, a se premehke. Kdaj bo prisel vsaj kancek razodetja, zakaj Slovenija izgublja skoraj vse mednarodne pravne bitke proti Hrvaski, ki jih sproza? Se bo kdo od medijske sluzincadi levega rezima, ki oba prisegata na sovrastvo do Hrvatov podobno kot do Trumpa, Janse in ” klerikalnih pedofilov”, kdaj javno vprasal ne le vse drugo, ampak predvsem glede tega, ce ima Slovenija v tozbah proti RH res v rokah prevladujoce argumente. Ocitno jih nima, samo medijska sluzincad ne bo tista, ki bi tu kaj spremenila in poskusala iskati resnico in ne propagandno hujskati. Najbrz ni treba dodati, da so Erjavec, Cerar, Zidan popolnoma pogoreli pri odnosih s hrvasko drzavo in da stalno hujskanje in zaostrovanje ne vodi nikamor.

  3. Katastrofa je bila že odločitev za arbitražo. Odločitev, žal potrjena z referendumom. Potrjena na osnovi obljub, da bomo ohranili neposreden stik z odprtim morjem, da bo Jeras končno na slovenski zemlji in da bomo imeli ves Piranski zaliv zase. Nič od tega se ni uresničilo. Obratno, izgubili smo vse, razen četrt Piranskega zaliva. In sedaj po butalsko vztrajamo, da se arbitraža uresniči. Nočemo priznati, da je bila odločitev za arbitražo huda napaka.

    Še kar rinemo z glavo skozi zid, za kar imamo denarja na pretek. Samo, da ne bi priznali, da smo se z arbitražo malo zaleteli. Je pa res, da nesposobne vladne ekipe, ki so pri nas na položajih zadnja leta, zlahka lahko zapravijo še tistega četrt Piranskega zaliva. In ne bi bilo nič čudnega, če bi ga. Po butalski logiki bo itak kriv Janša.

  4. V zvezi s tem člankom in arbitražo bi rad opozoril na še nekaj neizpodbitnih dejstev.
    1. Prehod in širitev šengenske meje od slovensko-hrvaške na hrvaško-bosansko mejo je v velikem slovenskem in everopskem interesu in blokada bi razbesnela Hrvate in mnogo Evropejcev, ki so se do sedaj potrpežljivo drenjali med turistično sezono na naših mejah pa seveda polovico Slovencev, ki preživljajo dopust na Hrvaškem in množico balkanskih in turških zdomcev, ko potujejo domov in preklinjajo Slovenijo. Zato blokada pod pritiski Hrvaški naklonjene EU sploh ne bi dolgo zdržala in bi Sloveniji ponovno povzročila politično škodo. Seveda Hrvaška te dolge in porozne meje sploh ne bi mogla zatesniti pred migranti, kar pa ne more, ne zna in noče storiti tudi Slovenija, ki bi se ob širitvi te krivde elegantno znebila in bi lahko poroznost očita!a Hrvaški, kot nam jo zdaj očitajo Italijani in Avstrijci.
    2. Začetek arbitraže je nepopravljivo in noro zapacala Slovenija in Hrvaška je to bistroumno izkoristila. Nedvomno je bil tudi tu vzrok velik denar, kako pa prepuščam fantaziji bralcev, da mi no bo treba hoditi po sodiščih. Krivda za neuspeh arbitraže je slovenska!
    3. Čeprav je bila kljub kontaminaciji izpeljana do konca, se je tudi zaradi te naše krivde arbitraža končala v izrazito našo škodo. Na kopnem je Slovenija izgubila skoraj vsa sporna ozemlja in kar nekaj vasi, krajev in svojih ljudi, na morju pa tako zaželjeni stik z odprtim morjem. Pri tem je zanimivo, da obe državi vsemu svetu dokazujeta svojo noro balkansko nrav: Hrvaška podarjeno zmago in ozemlja ne sprejema z obema rokama, Slovenija pa izgubljena ozemlja dobesedno vsiljuje sosedi, namesto da bi tudi ona odstopila in se s tem izognila izgubi in predlagala izhodiščni položaj ob osamosvojitvi. Pogajanja se ob takih sporih povsod vlečejo desetletja, tudi stoletja.
    3. Tudi formalno-pravno Slovenija nima prav, ker je Hrvaška že pred razsodbo odstopila in vsemu svetu povedala, da je zaradi kontaminacije arbitraža zanjo končana zgodba in je zato ne priznava, tudi svojega arbitra, do kateraga je imela vso pravico, ni več delegirala. In ker smo v dobi informacijske tehnologije in interneta, vemo vsi vse o vsem! Zato se je neokusno sklicevati na vladavino prava in pravno državo, če vsi poznajo problematiko slovenskega krivosodja, patrijo in neupoštevanja sodbe lastnega ustavnega sodišča. Zato Slovenija povsod izgublja in bo še izgubljala! Bo pa Slovenija prišla v zgodovino človeštva! Vsi konflikti in vse vojne v vsej zgodovini so nastale, ker si je sosednje pleme ali sosednja država hotela prilastiti sosedovo ozemlje. Slovenija ima pa zdaj konflikt in tožbo, ker hoče sosednji državi svoje ozemlje ne le darovati, ampak vsiliti!

    • Z vsem se strinjam. Rad bi še dodal, zakaj je sploh prišlo do arbitraže. Tudi tu je bila na delu slovenska zaplankanost in nevoščljivost. Do arbitraže je prišlo samo zato, da dogovor o meji ne bi bil Janšev dosežek. Kajti na pogajanjih so se tudi po besedah hrvaških pogajalcev že 95-odstotno dogovorili. In izid bi bil za Slovenijo gotovo ugodnejši, ker smo pred vstopom RH v EU imeli močnejše pogajalsko izhodišče. Toda samo da je sosedu (Janši) krava crknila in smo zadovoljni. Tudi če vse izgubimo.

      In precejšnja verjetnost je, da tudi bomo.

    • Od vsega modrovanja, ki sem ga o tej tematiki prebral, daleč najbolj trezno, logično in utemeljeno komentiranje. Napaka je bila že to, da smo šli v arbitražo. Hrvati ga tudi lomijo, ko trdijo, da je bila arbitraža kontaminirana. Tega ne morejo utemeljevati oni sami, ampak je za to pristojno edinole arbitražno sodišče. Dejstvo je, da so Hrvati “lukavi”, mi pa naivni. Nerodno pa je, da v tej razsodbi ni prisile. Kakor koli obračamo, smo spet na začetku.
      Oviranje Hrvaške pri vstopu v Šengen pa bi bilo najbolj kretensko dejanje, spet predvsem nam samim v škodo.

  5. S Tinetom in Sarkazmom se ne strinjam. Mislim da sta med stevilnimi zrtvami sistematicno napihovanih pricakovanj glede mejnega vprasanja z RH.

    Kar se meje na kopnem tice, je arbitraza sledila najbolj naravnemu pravnemu nacelu, torej zadnjemu veljavnemu katastru. To je neugodno za lokalno prebivalstvo predvsem v krajih Razkrizje in Brezovica, ampak arbitri so pustili prostor za kompromisne minimalne izmenjave v prid prakticnega zivljenja.

    Meja v Istri na Dragonji se je zacrtala po drugi vojni. Je dober priblizek etnicne meje, bi pa lahko upostevala izgube slovenskih etnicnih ozemelj v Italiji in Sloveniji konpenzacijsko dala vec, zlasti nekdaj etnicno italijanske zahodnoistrske obale. Recimo do Mirne. A to je pase, to so zavozili tovarisi. Badinter in ustavna listina iz nastanka drzave Slovenijo zavezujejo k spostovanju medrepubliskih meja. Torej Dragonje kot mejne reke, oz. Odorikovega kanala, ki je ugodnejsi za Slovenijo.

    Kataster, ki bi vsaj 3 naselja juzno od kanala prisodil Sloveniji, je bil kmalu po vojni pravnoveljavno spremenjen. Joras je svojo dokumentacijo reseval v Bujah, ne v Piranu. V vsakem primeru pa je juzna obala piranskega zaliva nesporno hrvasko ozemlje. In k vsaki obali gre po mednarodnem morskem pravu vsaj del morja. Nobeno sodisce ali arbitri ne bi torej nikakor mogli celoten piranski zaliv prisoditi Sloveniji. Razdelitev arbitrov, ki Sloveniji daje nad 80 procentov akvatorija zaliva, je po mojem za naso drzavo celo zelo ugodna. Verjetno je tudi glavni razlog ostrega zavracanja arbitraze na hrvaski strani, saj je njihovo pricakovanje klasicna delitev pomorskega prava po sredinski liniji zaliva.

    Kar je glede arbitrazne odlocitve glavni problem z nasega vidika, je po mojem samo deklarirano pricakovana teritorialna oz akvatorijska povezava v mednarodne vode. Ta z arbitrazo ni dosezena v obliki slovenskega lastnistva nad tem prehodom. Je pa dosezeno vec kot klasicna pravica proste plovbe, ki Sloveniji tako ali tako pripada. Vprasanje, ce je realno, da bi to pred katerimkoli kredibilnim mednarodnim tribunalom dosegli.

    Arbitrazna odlocitev je konec koncev zelo realna. Poizkus uveljavljanja vec od tega bi hitro lahko vodil v nevarne konflikte z veliko gospodarske, politicne in druge skode. Koncno celo v vojni konflikt z narodom, s katerim nismo nikoli bili v vojni. Kdor realno primerja moc mornaric in letalstva obeh sosednjih drzav najbrz brez pretirane pronicljivosti lahko ugotovi, kako skrajno nespametna poteza bi bila za Slovenijo odlocitev za vojasko opcijo.

    Skratka, vojne nikar! Arbitraza ni slabo koncala. Ko oz ce bo z morebitnimi manjsimi kompromisi na koncu uveljavljena, bo to samo v vseh pogledih dobro za obe sosednji narodi. Sanjam o dnevu, ko bojo ljudje na volitvah in v medijih nehali podpirati hujskace in netilce razdora s sosednjimi narodi in drzavami. Vsemi stirimi.

    • Prvič, Savudrija je bila (in bo) integralen del piranske občine. Po londonskem memorandumu (1954) je bilo strogo prepovedano spreminjati meje občin v Istri. To bi morali uveljavljati tako pri arbitraži kot pri predhodnih pogajanjih.
      Drugič, Slovenija je dobila v londonskem memorandumu ozemlje do Mirne kot kompenzacijo, ker je izgubila ogromno ozemlja in Slovencev v Italiji. Poleg tega je bilo ozemlje do Mirne etnično slovensko, uradna jezika sta bila samo slovenščina in italijanščina. Spominjam se svojega učbenika za zgodovino iz gimnazije, natisnjenega leta 1956, ki je na platnici lepo prikazoval Slovenijo z mejo do Mirne. To je Slovenija leta 1954 dobila in nato takoj izgubila, oziroma ji je protipravno to ozemlje komunistični diktator vzel in ga podaril svoji rodni Hrvaški.
      Tretjič, močno dvomim o izjavi, da je meja na Dragonji dober približek etnične meje. Ne pozabimo, da Istra nikoli v zgodovini ni pripadala kaki hrvaški državi ali državni enoti, v katero bi bila Hrvaška vključena. Etnično je bila istra italijanska na obali in slovenska v notranjosti.
      Glede na zadnjo meddržavno mejo bi morala Slovenija dobiti ozemlje približno do Crikvenice in Kvarnerske otoke.
      Stvar je pač taka, da od 1945 Slovenija samo izgublja ozemlje, ker ima ‘politike’ od zločinskega Kardelja do bedastega Rjavca. Ampak tako globoko, da svoje ozemlje Hrvaški neuspešno na vso silo ponuja in vsiljuje, je padla šele zdaj.

      • O, zakaj samo Savudrija in se Umag in Novigrad? Slovenska je bila in vedno bo vsa Istra in se kvarnerski otoki. In Medjimurje. In kajkavsko Zagorje. Lahko tudi Zagreb. In Reka. Francelj, zakaj zahtevas manj od Jelincica?

  6. Zdravko 14. decembra 2019 at 11:43

    Govoriti o sovraštvu do vsega juga pri Slovencih oziroma desnici, je daleč pretirano in ne pomaga izboljševati vzdušje, prej nasprotno. Kdaj pa jugu nismo pomagali na vse mogoče načine? In pomagamo še danes!
    Celo prizadevanja, da bi uvozili čim več juga (katastrofalna Fajonka in Vajgl) in mu nudili vso mogočo socialo, pri nas nimajo kakšnega posebnega nasprotovanja. Ni mi znano, kolikšen relativen delež priseljencev je v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami, ker ta podatek skrbno skrivajo, sodimo pa, da je odstotek nekje blizu vrha. Tudi to vpliva na razpoloženje enih in drugih pri nas, ki moramo to socialo plačevati. Pa ni pretiranih ugovorov proti temu.
    In navsezadnje, tudi očitne manipulacije z “izbrisanci”, pospremljeni z medijsko kampanjo o “trpljenju” in vnebovpijočih “krivicah”, ki naj bi jim bile storjene, in za katere jim plačujemo in jim bomo plačevali še bogve koliko časa, ne pomagajo k harmoniji in krepitvi pozitivnih čustev med ljudmi.
    Kajti vse kar je prav – ampak kar je preveč, je le preveč in še s kruhom ni dobro, pravi že star pregovor…

    • Pa ste povedali vse. Očitno besede krivica, oz. pojma krivica sploh ne poznate. Poznate samo kazen. In zakon.
      Morda pa niste tako nedolžni, ne vem. V vsakem primeru, zaradi tega nimamo spodobne države še danes, 30 let po razpadu komunizma.

    • Sleherniku v tem dam prav. Celo v zadnjem Reporterju o aktualnosti pretirane odprtosti za prihod delavcev in njihovih druzin iz nekdanjih YUrepublik pise ugledni, a slej ko prej levo usmerjeni demografski strokovnjak dr. Matjaz Gams. Za zaposlovenje slovenskih brezposelnih ni interesa. Pac pa podjetja raje privlecejo in zaposlijo ljudi z Balkana, ki jih lazje slabo placajo in drugace izkoriscajo, med drugim s prekomernim delom. Pred slovenskimi konzularnimi predstavnistvi v Republiki srpski, BiH, Srbiji, Makedoniji, na Kosovu pa non stop dolge vrste interesentov za Slovenijo. Pridejo sem, potem pa za njimi cele njihove druzine. In na pleca slovenskih davkoplacevalcev vsa sociala, zdravstvo in solstvo za njih. Eksponencialno rastoci stroski. Se kdaj vprasate, zakaj v casu gospodarske rasti, dviga plac in uradno padajoce brezposelnosti obenem rastoci proracunski izdatki za socialo? In zakaj zdravstveni sistem vse tezje diha?

      Pazite, sklenili so celo sporazume po katerih lahko mladi iz teh delov ex Jugoslavije in to edino oni pri nas zastonj studirajo in uzivajo vse studentske socialne bonuse.

      Pa to je neverjetno! Ce to ni sistematicna balkanizacija in rejugoslovanizacija Slovenije! Tiha, slovenska javnost bolj ali manj sploh ne ve, da se to povolji sedanjih oblastnikov intenzivno dogaja.

      Kdaj bo nekdo zaklical: stop, tako ne gre! Najprej je potrebno poskrbeti za nase, slovenske ljudi. Davkoplacevalci imajo pravico vedeti in posredno odlocati, komu gre njihov denar. In tu je Slovenija, ne Jugoslavija!

    • Celo naganjajo najvisje in najdrazje izobrazene slovenske kadre, kot so zdravniki specialisti, da lahko uvazajo zdravnike z Balkana, katerih strokovnost je dalec pod tukajsnjim nivojem in niti ne znajo slovensko. Direktorji zdravstvenih zavodov se pa hvalijo s tem, kolikoso jih uvozili. Najbrz zato, da bojo dobro zapisani pri levih oblastnikih.

      Za resevanje slabega direktorja in vodje Rajka Kende iz jugooficirske familije so pa prepodili edine tri vrhunske in kljucne kardioloske pediatre, ki jih je pediatricna klinika premogla in to v voljnih medijih predstavili celo kot korak v prid malih srcnih bolnikov! Kaksna mentalna greznica smo postali!

  7. Slovenci vedno nastopamo ali z očitno krivico (in se delamo, kot da nimamo pojma o tem), ali pa kot kalimeroti iščemo pravico od drugih. Med seboj se na ta način izsiljujemo, v meddržavnih odnosih pa izgubljamo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite