Po neuspehu mandatarja Zorana Jankovića so se nekateri novinarji ukvarjali z njegovim porazom (drugim po vrsti), drugi pa s tistimi poslanci, ki niso glasovali. Kot da bi šlo za dva različna dogodka. Poskusimo razumeti to nenavadno dejstvo s pomočjo dveh teorij, ki skušata odgovoriti na vprašanje, kako mediji vplivajo na človeka in na javno mnenje.
Teorija prednostnega tematiziranja (agenda setting) pravi, da mediji človeku sicer ne narekujejo, kako naj ravna, pač pa mu določijo, o čem naj razmišlja. Mediji definirajo človekov svet. Novinarji bi 12. januarja letos lahko govorili o marsičem. Pa niso, ampak so govorili predvsem o dogajanju v državnem zboru. Kdo izbere teme, o katerih razmišljamo in govorimo? Novinarji seveda. Po kakšnem ključu? Obstajajo daljši in krajši spiski meril, po katerih se novinarji ravnajo. Prej ali slej pa pridemo do dveh ključnih: ljudi zanima tisto, kar je zanje relevantno (ali je zastoj na cesti, po kateri vozim) in kar je nenavadno, zanimivo, nepričakovano (filmska zvezda pričakuje otroka). Najboljša novica združuje obe merili: Kandidat za predsednika vlade je v državnem zboru pogorel, čeprav so ga podprle najmočnejše elite. Medije, ki jih vodi merilo relevantnosti, imenujemo resni. Tiste, ki jih vodi drugo merilo, imenujemo senzacionalistični mediji.
Do sem so stvari več ali manj čiste. Človek morda ne zve vsega (taka količina informacij bi ga pravzaprav zadušila), vendar ostane svoboden v svojem odločanju. A zdrava pamet nam pove, da to ni vse. Od tu naprej nam pomaga teorija uokvirjenja (framing), ki pravi: Mediji človeku tudi prišepetavajo, kaj naj misli o zadevi, o kateri pišejo. To pa je že bolj zahrbtna zadeva: človekova svoboda je usmerjena.
Bodimo konkretni. Dvanajstega januarja, ko so vsi govorili o volitvah v državnem zboru, je Časnik.si pisal o porazu starih elit. Razumna izbira, če pogledamo, kdo vse je Jankovića podprl in prebežal pod dežnik Pozitivne Slovenije. Omenjene elite, ki jih simbolno predstavljata Milan Kučan in Janez Stanovnik, so zavrgle stranke prejšnje koalicije in vse stavile na karizmatičnega ljubljanskega župana, ki je z večnim nasmehom na obrazu obljubljal zmago. Ta izbranec je kar dvakrat padel na nos. Zato je ključno sporočilo dogajanja, da stare elite nimajo več nesporne oblasti.
Sporočilo največjih medijev o tem istem dogodku je bilo drugačno: Jankovićevi politični nasprotniki naj bi izdali državo in volivce. Njegovo zagotavljanje, da ima dovolj glasov, so novinarji razumeli kot pogajalsko spretnost in ne kot kupčevanje pod mizo. Manever političnih nasprotnikov, s katerim so zagotovili preglednost in poštenost volitev, so označili za nedemokratičnega in nasilje nad poslanci.
Za človeka, ki je bral zgolj Časnik, se je 11. januarja 2012 v državnem zboru zgodilo nekaj drugega kot za tistega, ki je bral le Delo ali Dnevnik. To ne bi bilo nič tragičnega, če bi šlo za nepomembno podrobnost ali za vprašanje okusa. Prav tako zadeva ne bi bila tragična, če bi ljudje brali in gledali več različnih medijev. Pa ni tako. Večina ljudi bere največ en časopis in posluša ena poročila na televiziji. Tudi zato Slovenci sicer živimo v isti državi, vendar v zelo različnih svetovih.
Kateri so razlogi za tako stanje? Prvič, domet posameznih medijev je zelo neenakomeren. Prvo različico resničnosti ste lahko prebrali v Časniku, Financah in morda še na Radiu Ognjišče in MMC RTV Slovenija. Prva dva sta majhna medija, zadnjemu grozijo z ukinitvijo. Velika večina Slovencev tisti dan ni brala in poslušala o porazu Jankovića in starih elit, ampak o prevari njegovih političnih nasprotnikov.
Problem je tudi duhovna sorodnost med novinarji. Težijo k temu, da enako razmišljajo in presojajo. Problem črednega mišljenja je navzoč celo v velikih sistemih. Pri nas, kjer večina novinarjev dobesedno pride iz istega gnezda, je zadeva še toliko bolj usodna.
Naslednji problem so nekateri analitiki poimenovali incestni odnos med mediji in oblastjo. Marsikomu bo bolj znan pod nalepko berluskonizacija. Kdor obvlada medije, obvlada državo. Mnogi novinarji ne zmorejo vzdrževati zdravega odmika od politikov, o katerih poročajo, ampak postanejo njihovi navijači ali sluge. Njihov svet je ploščat: “naši” so samo dobri in “njihovi” samo slabi. Redki znajo gledati tridimenzionalno.
Končno: kdo v Sloveniji se resno vprašuje, kaj pomeni, da novinarji in bodoči politiki gulijo iste študentske klopi? Ali kaj pomeni, da v državnozborskih klopeh Pozitivne Slovenije sedita dva človeka z močnimi medijskimi vezmi: Mitja Meršol, nekdanji novinar in odgovorni urednik Dela, in Tamara Vonta, novinarka in urednica na POP-TV?
